Dotik: Za nekatere so gore način življenja. Kdaj in kako pa življenje postane beg v gore? Kako ubežati pred samim seboj in kaj vse potrebujem na begu, sem razmišljal na poti v Kalvarijo.
V nabito polni kavarni Union je bilo čutiti napetost. Široka, elegantna obleka se je zataknila za poln kozarec in črno vino se je polilo po črnem krilu dame, ki je sedala ob meni. Manca in Tamara sta začeli opisovati Thichevo knjigo Čudež pozornosti, govorili sta meditaciji, vendar je napetost ostajala, vse dokler ni mikrofon prevzela Pika. Izborno odete gospe zrelih let so se začele tapkati po glavi, izbrano oblečene dame so se s pestjo tolkle po prsih. Moška manjšina je povečini sedela kot olesenela, napetost pa je povsem popustila. In odločil sem se: zgodbo o svojem begu v gore napišem, pa naj se jo bere še tako nenavadno, naj kdorkoli reče karkoli.
Ko hodimo brez pozornosti, žrtvujemo sedanji trenutek za neki cilj nekje drugje - nismo živi. Ko smo že pri ciljih, se lahko vprašamo, kaj je naš končni cilj? Morda pokopališče? Če je tako, zakaj se nam potem tako mudi tja? Življenja ni tam. Življenje je tu, v vsakem koraku. Zato moramo stopati tako, da iz vsakega našega koraka vznika življenje. (Thich Nhat Hanh, Resnična ljubezen)
Uspelo je!
Zjutraj ni šlo vse, kot bi moralo. Tri ure sem se odpravljal in opremljal in popil tri kave. V gore odhajam na silo. Na meji Triglavskega narodnega parka me prešine spoznanje, da sem na begu. Če sem še včeraj načrtoval iskanje, bi bilo to lahko le iskanje samega sebe, kajti le reševalci v gorah iščejo druge ljudi. Torej ne iščem, ampak bežim. Ker pa me nihče ne preganja, lahko bežim le pred samim seboj. Prepričan sem, da nisem edini, in to tudi ni moj prvi beg v breg.
Za nobenega sestopajočega ne bi rekel, da je na begu, vsi so videti popotniki. Pri pastirskem stanu v Zgornji Krmi skušam ravnati, kot sem pred časom svetoval slabše pripravljenim, vendar je to šele prvi pravi postanek za kratek prigrizek. Tri merice čaja si prihranim za zadnje tri krat petdeset metrov višinske razlike. Višje postanem pozoren: edini hodim brez derez in cepina, tako kot je bil za poledenelo cesto le moj avto obut v verige. Vedel sem, da bom srečal znance, v dolini sem videl kombi Beneške planinske družine. Prvi pride nasproti Pavel, do pred kratkim njihov predsednik, zadnji hodi Germano, slovenski podžupan izpod Matajurja. Že nekoliko utrujeni romarji nikakor niso ubežniki.
 |
 |
Mislim, da je veliko več Slovencev uspelo priti na Triglav kot v živalskem vrtu videti risa. Na zadnje dni starega leta sem ga šel gledat na Rožnik in opazovat lep sončni zahod. Za mimoidoče sem bil le temna kulisa z aparatom v roki, ko me ogovori znan glas, bil je Robertin. Omenila je nesrečo pod Kredarico in me vprašujoče pogledala, vendar mi je bila misel na bližino Triglava tistikrat daleč. Naslednji dan sem očaka gledal z Blegoša, čez dva dni že z Velikega Draškega vrha, a po Kalvariji še vedno nisem čutil potrebe.
Nad stanom vedno dobim občutek, da mi pomagajo gore nasproti, z nasprotne strani doline mi dajejo energijo. Ko bom dosegel višino njihovih vrhov, jim jo bom vračal, z občudujočimi pogledi, bil s srcem pri njih. Gaz se nad mejo dva tisoč metrov odločno postavi pokonci. Vdihnem globlje, za beg visoko v gore je kondicija nujna. Ocenjujem preostanek njene zaloge, kajti bežati vse višje, hitreje in dlje, za vse to je potrebno čedalje večja telesna pripravljenost.
Za beg v visokogorje potrebujem tudi dobro opremo. Doma jo imam več, kot jo lahko nosim. Vedel sem, da moram z večjo mero vajenosti vzeti le dobro obutev in palice. Večini ubežnikom zelo prav pride elektronika, na primer globalni pozicijski sistemi in žolne. Kadar se človek ujame, se najlažje reši s tehnologijo. Najbolj zaleže prenosni telefon. Današnji dan je eden tistih, ko ne dopuščam možnosti, da me kdorkoli lovi. Povsem brez elektronike le nisem, nekaj malega jo je v svetilki in več v fotoaparatu.
Do ugašanja dneva gre vse po načrtu, utrujenost me dohiti na predvidenem mestu. Ustavim se na predelu, kjer sem se v jeseni že enkrat ulovil. Bilo je, kot bi stopil na rolko, v roki sem držal fotoaparat in ... popravilo je bilo še poceni. Vse stane. Včasih je doplačilo vse, kar človek ima, da mu nič ne ostane. Za naslednji del želim biti povsem miren.
 |
 |
Pridem nad žleb in se ponovno spomnim na Ruth. Bilo je pred osmimi dnevi ... Draga Reš, zaslužiš si resnico, kajti vesti iz časopisov in govorice z Gorenjskega nikakor ne gredo skupaj. Resnico poznaš le ti, nobenega ni bilo takrat zraven, nihče ne more soditi o tem, nihče ne more vedeti razloga, kakšen je bil načrt tvoje duše in kakšne bodo tvoje nove naloge. Draga Reš, ti vse to sedaj veš. V plitvi moki napihanega snega z nogami zaznam led. Zdrs na prvih korakih zaradi zasnežene strmine verjetno ne bi bil kritičen, izgubil bi le višino in veliko moči. Drugi del prečnice je drugačne narave, pod njim iz poledenelega snega štrlijo posamezne skale.
 |
 |
Bilo je pred tremi dnevi, na Blegošu. Sestopal sem s plešastega vrha, ko me je vrv začela močno vleči navzdol. Napel sem vse sile, vendar čevlji na poledenelem snegu niso našli prave opore, zanke pa z roke nisem mogel odpeti. Ko bi imel vsaj krempeljce, tako kot jih je imel on! Pri psu, ki me ima zelo rad, je prevladal nagon. Prvi hip sem se šalil, da sem na kajtanju, naslednji hip pa sem se na riti znašel prepričan, da se bom razbil na skalah, ki so štrlele iz tenke plasti beline in drvele nasproti. Z rokami sem krilil, z nogami krmilil in z usti sem kričal, samo da bi se rešil. Kot po čudežu sem dobil le močnejšo podplutbo v stegensko mišico.
 |
 |
Misli, prej tavajoče po široki preteklosti, se zožijo na vsak naslednji korak. Ozračje nad Toscem ima zamolklo sive odtenke, pasovi oblakov dobijo kričečo purpurno barvo. Veliko sončnih zahodov sem videl v gorah, velikokrat sem se z njimi potopil v mrak, vendar še nikoli nisem opazil takih odtenkov. V dolini so turni smučarji v skrbi za svoje sledi postavili tablo, a kdo je pozoren na sledi v ozračju, ki jih naredijo z letali in ki se razlezejo v tanke oblake? Kakšen zrak diham danes tu zgoraj? Misli so odšle, pijača je pošla, samo še uresničujem načrt.
 |
 |
V jedilnici gori luč. Ne vem, kaj mi je pisalo na obrazu, ko vstopim v izbo. Topel nasmeh dekleta mi v trenutku pogreje srce in pozabim, da sem na begu. Povsem jasno mi je, da Marine ni Slovenka, naša dekleta tako tople poglede v gorah hranijo je za najdražje. Zvone je kot vedno dobrodušen in Janko je vsega spoštovanja vreden, na Kredarici biva in dela že 44. zimo. Gostoljubje je v vseh pogledih na najvišji ravni. Nekako pozabim nase in na svoj beg. Ko na pogradu ležim in počivam, me srce še vedno lovi, bije in prebija se s 100 udarci na minuto. Vedel sem, da bom šel preko meja, le tega nisem vedel, koliko. Sredi noči se srce umiri, veter podvoji svojo moč, v sunkih ropoče po hiši s 150 kilometri na uro.
 |
 |
Na tihem mislim na morje, kamor želim priti za belega dne. V prvi strmini se osredotočam na sijaj in barvo snega pod sabo, to okrepi zavest. Nižje želim občutiti veter, videti lesket žarkov v plesu belega prahu, ko se vrtinči v zraku, to obudi zavedanje, tudi o begu, predvsem pa o vrnitvi. Veliko jih srečam po Krmi navzdol, a vsi ne bodo prišli gor. Nihče se ne more sprenevedati, da je veter danes vladar celotne doline.
Na parkirišče pridemo skoraj vsi skupaj. Francoza sta kljub neosvojenemu Triglavu zadovoljna, prav tako Lara, Vesna, Blaž in Matevž, ki so utrujeni od neprespane noči in neprestanega premikanja nog. Tudi oni niso bili ubežniki, prva dva sta poznavalca in drugi štirje prejkone mladi avanturisti. Kakšno ceno sem sam pripravljen plačati za današnji izlet? Povsem zastonj in brez posledic ne bo.
Rad se ustavim ob Radovni. Dozdevno se mi ni zgodilo prav nič, ob vodi je mir. Na poti proti morju se za osvežitev telesa in obleke ustavim doma, na koncu pa vse se ujame: sončni zahod me ulovi, ko zagledam Tržaški zaliv. Uspelo je, na cilju sem. Nisem edini zanesenjak, ki s ploščadi zre v žar krogle, ta bo v nekaj minutah izginila za horizontom. Mare, la mer, morje, mor in mir, vse besede imajo povsem isti izvir.
Iztok Snoj
Spominjajte se in razmišljajte vedno znova o božanskem in o tem, kako najti pot do samega sebe, kajti v resnici ni nobene druge poti. Vse druge poti so iluzija. Obstaja samo ena resnična pot, to je pot, ki vodi v vas same. Kdor se ljubi, hodi po tej poti vase in s tem do vseh drugih. Čim bolj boste občutili ljubezen v sebi, tem bolj vam bo postajalo jasno, da ima vsaka stvar v vašem življenju svoj vzrok v vaši notranjosti. S tem boste doumeli, da je v vas prečudovito središče, tj. vaše notranje življenje. (Po Rafaelu zapisal Boris Lukacs in prevedel Janko Jamšek)