Planinski vestnik (1972/11) - Dr. France Bernot: Dr. France Avčin je pred leti zapisal (PV 1/1951): »Vsaka moderna država z razsežnimi gorskimi predeli in močno razvitim alpinizmom ima, oziroma bi vsaj morala imeti poseben lavinski oddelek.

Preko svoje terenske službe mora skrbeti za pravočasno obveščanje prebivalstva o nevarnostih, zlasti pred prostimi dnevi, ko delovni človek iz pisarn in tovarn hiti zajemat čistega zraka v svoja zaprašena pljuča. Tudi naši Upravi hidrometeorološke službe (sedaj Hidrometeoroški zavod SRS – op. pis.) kaj podobnega ne bi škodilo na ugledu in bi več koristilo kot trmasto forsiranje observatorija natančno vrh Triglava, svete gore Slovencev...«
S temi besedami je dr. Avčin predlagal, da bi v okviru naše slovenske meteorološke službe ustanovili organizacijo, ki bi v zimskem času zbirala in objavljala podatke o snežni odeji (debelini in vrsti snega), poročala o snežnih plazovih (kdaj in kje so se obleteli in kakšno škodo so povzročili) ter v povezavi s pričakovanim razvojem vremena (vremenska napoved) opozarjala, kolikšna je nevarnost snežnih plazov, in s tem posredno skrbela za varnost ljudi, ki prebivajo na ogroženih področjih, ter za obiskovalce gora (smučarje, planince, itd.), ki se podajajo na področja, kjer ni organiziranih smučišč (vlečnice, sedežnice, teptane in ponoči razsvetljene proge, ob katerih so stalno navzoči pripadniki GRS) in kjer je do najbližje obveščevalne točke morda več ur naporne hoje. Čas je tekel, minilo je dobrih dvajset let.
Namesto modernega observatorija so dobili naši meteorologi samo skromen nadomestek v obliki meteorološke postaje na Kredarici, ki je s centralo meteorološke službe za SR Slovenijo povezana z radiotelefonom. Korist te zveze iz osrčja Triglavskega pogorja je občutil že marsikateri gornik, če je zašel v težave. Tudi nekaj planinskih postojank je v tem času dobilo telefonsko zvezo s svetom.
Predlagane službe za zaščito pred snežnimi plazovi pa še do danes nismo dobili, dasi je bilo o njej že precej govora na raznih sejah, sestankih, posvetih, simpozijih. Kakšne in katere so naloge službe za obveščanje in zaščito pred snežnimi plazovi in kako je služba organizirana?
Služba mora po podatkih o snežni odeji, ki jih prejema z večjega področja, in v povezavi z vremensko napovedjo izdajati opozorila, kolišna je nevarnost snežnih plazov. Po potrebi mora skrbeti tudi za varnostne ukrepe (evakuacija prebivalstva iz ogroženega področja, zapora določenih področij, umetno proženje plazov). Z raziskovanjem snega in snežnih plazov na znanstveni osnovi so se pričeli – prvi v Evropi – ukvarjati Švicarji, saj jih je k temu prisilila narava sama. Po njihovem zgledu so nato (vendar trideset let kasneje) organizirali enake službe še Avstrijci, katerim so v zadnjem času sledili še Bavarci in menda tudi Italijani, pa tudi na Češkoslovaškem ta služba ni neznana.

Ker imajo Švicarji največ izkušenj na tem področju, si oglejmo njihovo svarilno službo pred plazovi (Lawinenwarndienst).
Začetki raziskovanja snega in snežnih plazov so bili neorganizirani in izvirajo iz druge polovice prejšnjega stoletja. Leta 1931 je bila v Švici ustanovljena komisija za raziskovanje snega in snežnih plazov, ki je sprva delala na meteorološko-geofizikalnem observatoriju v Davosu. Ker pa v Davosu (1563 m n. m.) prekmalu zmanjka snega, so leta 1935 na Weissfluhjochu zgradili lesen provizorij in tamkaj nadaljevali z raziskovalnim delom. Končno so l. 1954 dogradili na Weissfluhjochu (2663 m n. m.) novo institutsko zgradbo in so jo po desetih letih povišali za eno nadstropje. V tem Zveznem institutu za raziskovanje snega in plazov (Institut fédéral pour l'étude de la neige et des avalanches) raziskujejo povezavo med snežno odejo in vegetacijo, mehaniko snega, fizikalne lastnosti snega in ledu, tvorbo toče in povezavo med vremenom, snežno odejo in plazovi.

Plaz pod Mojstrovko 24. 3. 1968 (zasul je 7 smučarjev, tri so rešili); Foto dr. F. Bernot

Ker imajo Švicarji največ izkustev na tem področju, so shemo njihovega »Lawinen-warndiensta« in njegovo metodiko dela prevzele enake službe v Avstriji, na Bavarskem ter v Češkoslovaški. V Avstriji in na Bavarskem so to posebne službe pri deželnih vladah, medtem ko na Češkoslovaškem zbira podatke-depeše in izdaja svarila njihova GRS.
Če bomo Slovenci ustanavljali tako službo, bomo uporabili izkušnje Avstrijcev, predvsem pa Švicarjev. Zato si oglejmo shemo naše bodoče »lavinske službe« (ta naziv smo že brali v časopisju – »Delo« z dne 26. nov. 1969) izdelano po švicarsko-avstrijskem vzorcu. Baza te službe naj bi bile že obstoječe sinoptično-meteorološke postaje: Kredarica, Rateče-Planica in Jezersko. Na novo pa bi bilo treba pritegniti (in enotno opremiti) še nekatere izmed zimsko-turističnih opazovalnic: v Karavankah (Zelenica, Španov vrh, Planina pod Golico, Korensko sedlo, Jezersko – mejni prehod), v Kamniških planinah (Vel. planina, Krvavec, Kamniška Bistrica, Okrešelj, Korošica) in v Triglavskem pogorju (Vogel, Komna, Pokljuka, Vrata, Vršič, Tamar, Mojstrana, Predel – mejni prehod, Bovec, Log v Trenti). Z naštetimi sinoptičnimi in turističnimi postajami bi razmeroma dobro zajeli glavna zimsko-športna področja. Odveč pa ne bi bilo, če bi imeli še drugod nekaj opazovalnic (npr. v Idriji, na Vojskem, na Črnem vrhu nad Idrijo, v Žireh, v Cerknem, itd.). Kasneje bi mrežo postaj razširili, tako da bi zajeli vso Slovenijo.
Kaj bi bila naloga opazovalcev na teh postajah?
Dnevno ob 7. uri zjutraj (ob določenih vremenskih situacijah tudi po večkrat na dan) bi morali meriti temperaturo zraka in snežne odeje, izmeriti debelino snežne odeje (skupne in nove), ugotoviti smer vetra ter oceniti njegovo jakost (po Beaufortovi lestvici) in oceniti stopnjo oblačnosti. Te podatke bi nato šifrirali po mednarodnem ključu in sestavili depešo »LAVIN«, ki sestoji iz sedmih grup s po petimi številkami. Predzadnja grupa je namenjena poročanju podatkov o plazovih, ki so se v zadnjih 24 urah sprožili, tj. po oddaji jutranje depeše prejšnjega dne. V zadnji petštevilčni grupi pa opazovalec, po lastni presoji, poroča centrali, kolikšna je nevarnost snežnih plazov na njegovem področju.
V centrali bi najprej vpisali vse depeše v poseben obrazec, nakar bi jih dešifrirali. Po teh podatkih bi imeli pregled o stanju snežne odeje in njenih spremembah v zadnjih 24 urah. Povezava s pričakovanim razvojem vremena pa bi omogočila sklepanje na nadaljnjo preobrazbo (metamorfozo) snega. Zaključek tega dela bi bil »snežni 512 bilten«.

Snežne klože pod Mojstrovko (24. 3. 1968); Foto dr. F. Bernot

Obsegal bi podatke o snežni odeji (debelini in vrsti snega) ter podatke o plazovih, ki so se že obleteli. Bistvo tega poročila bi bilo opozorilo glede stopnje nevarnosti plazov in v katerih legah jih je pričakovati.
Še nekaj besed o pogostosti izdajanja tega snežnega poročila. Švicarji izdajajo svoj »Lawinenbulletin« (lavinski bilten) redno vsak petek v zimskem času (med 1. novembrom in 30. aprilom). V primeru potrebe, tj. če so se snežne in vremenske razmere nenadoma močno spremenile ter se je zato stopnja nevarnosti plazov zelo povečala, pa izdajajo tudi vmesna izredna poročila.
Avstrijci imajo glede izdajanja teh svaril različna stališča. Centrale v Bregenzu (za Vorarlberg), v Celovcu (za Koroško) in v Salzburgu posnemajo Švicarje in objavljajo »Lagebericht des Lawinenwarndienstes« enkrat tedensko (v petek), medtem ko Tirolci izdajajo to poročilo dnevno. Dodatno pa še vsak petek njihova centrala sestavi v Innsbrucku poročilo za vso Avstrijo.
Objavljanje snežnih poročil in svaril preko radia in televizije ima prednost v tem, ker poročila v najkrajšem času, skoraj še »topla«, pridejo do »potrošnika«. V Innsbrucku npr. je poročilo izdelano že ob 7,40, ob 7,45 ga lokalna radijska postaja že objavlja. Težave so z objavo v tisku. Časopisi navadno izhajajo v zgodnjih jutranjih urah, zato so v njih objavljeni podatki stari vsaj 24 ur. V tem času pa se je situacija lahko bistveno spremenila.
Za konec skušajmo odgovoriti na vprašanje, komu rabijo podatki o snežnih razmerah in svarila o snežnih plazovih. Predvsem so namenjena prebivalcem gorskih področij in ljudem, ki pri opravljanju svoje službe zaidejo v nevarna področja (pripadniki LM in vojaki), ter ljudem, ki se iz raznih vzrokov podajajo v gore (planinci, smučarji, itd.).
Po podatkih iz tujine sprožijo največ snežnih plazov smučarji pri turnem smuku. (S tem seveda ne nameravamo nasprotovati pobudi naše planinske organizacije, ki v zadnjem času prireja turne smuke.)

Zadnjo nesrečo v snežnem plazu v Sloveniji smo imeli prav pri turnem smuku. Dne 24. marca 1968 je pod Mojstrovko (na področju z ledinskim imenom Jame) zasul snežni plaz sedem smučarjev. Da ni bilo več žrtev (4), gre zasluga edinemu smučarju, ki ga plaz ni zajel in ki je takoj pravilno ukrepal.
Ko si je avtor nekaj dni kasneje ogledal mesto nesreče, si je sam pri sebi priznal, da bi tudi on ubral isto pot. Le preradi se namreč izogibamo raznim obhodom in manjšim, neznatnim spustom, zaradi katerih moramo kasneje »štamfati« vkreber. Ravno ta človeška slabost pa je bila pod Mojstrovko kaznovana.
V zvezi s tem plazom mi je znan gornik in reševalec dejal, da se vsaj 40 let, kar on pomni, na tem mestu še nikoli ni utrgal plaz. Tudi na videz varna pobočja, če ne poznamo notranje strukture snežne odeje, so nevarna. Iz slike plazu pod Mojstrovko se dobro vidi več snežnih plasti. Ob napoki v žlebu je merila debelina obeh krovnih plasti skupaj nekaj malega čez dva metra. Snežna odeja v žlebu ni imela videza zameta, zato je možno, da je celotna odeja pršiča – vsaj v gornjem delu – bila enako debela. Gornja (krovna) plast pršiča je izvirala iz snežnih padavin med 21. in 22. marcem 1968, medtem ko je plast pršiča med podlogo in krovno plastjo (vmesna plast) bila ostanek februarskih (1968) padavin. Podlaga pa je bila plast starega snega z močno skorjo srena.
Zanimivo bi bilo vedeti, če med srenom in pršičem ni nastala tanka vmesna plast novega snega, na katerem se plazovi – kot piše Avčin (PV 1/1951) – »vsak hip odpeljejo kot po kroglicah«. To se da – do neke mere natančno ugotoviti iz »prebojnega diagrama«, ki je izdelan po meritvah s pomočjo »udarne sonde«. Dodatno k temu pa bi morali izkopati profilno jamo in ugotavljati debelino posameznih plasti in dimenzijo snežnih kristalov, oz. stopnjo njihove preobrazbe. Tega dela v opisanem primeru nihče ni opravil, ker pač ni bilo pri roki udarne sonde niti rastra za merjenje snežnih zrnc.
Dolžina plazu je merila 120–125 m, njegova širina pa 70–75 m. Debelina snežne odeje ob koncu plazu ni bila izmerljiva, kajti lavinska sonda (dolga 3,5 m) ni dospela do trdne podlage niti ob sondiranju v 2 m globokem rovu, iz katerega so izkopali ponesrečence. Gostota snega v plazu, v globini 160 cm, je znašala 0,35 g/cm3, medtem ko je znašala gostota snega v snežni kloži, v globini 15 cm 0,24 g/cm3. Gostota snega v površinski plasti snega ustreza gostoti sosednega (starega) pršiča (po Paulckeju).
Po švicarski klasifikaciji snežnih plazov je bil opisani plaz tipičen površinski plaz suhega snega.
Vemo, da se nesreče dogajajo tudi v deželah, kjer imajo dobro organizirano lavinsko službo, z izurjenim kadrom in dolgoletnimi izkušnjami. Nedvomno je zato tudi število nesreč manjše, kot bi sicer bilo. Popolnoma se pač nesrečam ne da izogniti zaradi splošno človeških lastnosti. Ob koncu pa se vprašajmo:
Ali bi do nesreče prišlo, če bi udeleženci turnega smuka bili opozorjeni na »možnost snežnih plazov pri uležanem pršiču v osojnih legah«?

PV 1972, št. 11, str. 511
Dr. France Bernot, Nekaj o snežnih plazovih (str. 513: analiza nesreče pod Mojstrovko 1968.

Priredil: France Malešič (2013)