Nekje na sredini dosedanje zgodovine Gorskega maratona štirih občin sem se mu poklonil z eno »neumnostjo«. Da le-ta ne zdrkne v špranje pozabe (neumnost namreč), vam predstavljam njeno zgodbico.
Tisto, kar lahko storiš ali o čemer sanjaš, da lahko storiš, začni uresničevati takoj. V drznosti je namreč izjemna moč. (J. W. Goethe)
Letos, natančneje 15. (16). junija 2013, bo Baška grapa gostila že 12. Gorski maraton štirih občin, vsem poznan po kratici GM4O. Trasa maratona povezuje gori Črno prst in Porezen po ozemlju štirih sosednjih občin Bohinj, Cerkno, Tolmin in Železniki. Da je grapa globoko spodaj, nam pove 5.000 višinskih metrov vzponov in spustov. Letos bo njena dolžina res »maratonska«, dodali ji bomo še tistih nekaj manjkajočih kilometrov do 42.
Nekje na sredini njegove »zgodovine« sem se mu poklonil še z eno»neumnostjo«. Da le-ta ne zdrkne v špranje pozabe (neumnost namreč), vam bi rad predstavil njeno zgodbico. Človek, ki ima rad svoje kraje, je zanje pripravljen veliko narediti, včasih tudi nemogočega. Taki smo Graparji in rad bi, da taki ostanemo.
21. julija 2006, mesec po uradni izvedbi šestega GM4O, sem izpeljal že kar nekaj časa potihem načrtovan poseben »izlet« po njegovi trasi. Ideja tega mojega projekta, kot že prej marsikatera druga (tudi prvega GM4O leta 2002), je bila takrat proglašena za čisto nemogočo neumnost. Želel sem trikrat v 24. urah preteči in prehoditi traso maratona, kar pomeni, preteči in prehoditi dobrih 105 km in pregrizti 15.000 višinskih metrov vzponov in spustov. Nisem odnehal, bolj ko se je približeval dan »D« večja je bila moja želja in tudi vera vase. Projekt mi še ponoči ni dal miru, budil me je iz sladkega spanja in že sem tekel, največkrat v strminah Durnika, katere me je bilo najbolj strah.
Sodelovala in pomagala mi je cela moja družina. Zadolžena je bila za premične okrepčevalnice in menjavo opreme na mestih, dostopnih z avtomobilom. Skrbno sem izbiral prijatelje in spremljevalce, ki me bodo spremljali na sami trasi. Izdelal sem si časovnice z vsemi potrebnimi napotki.
Julijski dan je bil vroč. Ob 13.00 je bilo na Petrovem Brdu več kot 30 stopinj Celzija, kar mi ni delalo težav. Začel sem dobre volje, vendar z veliko mero spoštovanja do težke preizkušnje. Želel sem, da mi uspe izpeljati do konca to, že vnaprej na norost obsojeno avanturo, brez mojih ali poškodb kogarkoli iz ekipe.
V prvi krog sem se podal sam, da bi lahko v miru razmišljal in si še dodatno utrdil voljo in prepričanje, da je možna le zmaga. V predvidenem času sem, z dobro ekipo ob poti, brez večjih težav pretekel prvi krog. Spet na Petrovem Brdu sem bil še bolj motiviran, kot na začetku.
Tema me je v drugem krogu ujela že na Kobli. Začel se je nočni »šiht«. Topla noč je imela svojo moč, ki mi je zobe najbolj kazala na vzponu čez Durnik proti Poreznu. Telo navajeno nočnega počitka se je upiralo z vsemi štirimi, k čemur je svoje pridala še Durnikova strmina. Glava pa je hvala bogu vedela, da je treba naprej. Med hojo, ker hitreje ni šlo, sem včasih malo kinknil, se zaletel v kakšno deblo ali izgubil stezo, a prebijal sem se. Tudi spust s Porezna je bil počasnejši, pa se je, zahvaljujoč dobrim spremljevalcem na poti, končal srečno. Na Petrovem Brdu me je čakala ekipa z najboljšo pašto in naslednji spremljevalec za tretji krog. Preutrujen, sem legel in zaspal za pol ure in večina je menila, da je Jožko z avanturo končal. Le kdo ga bo zbudil po 16. urah teka in hoje?
Pa ni bilo tako. Ob udarcu na gong sem bil spet pripravljen in že grizel prvo strmino za startom. Tretji krog je bil že prav evforičen. Ker je bilo že pred njegovim začetkom jasno, da v 24. urah ne bom na cilju, ura ni bila več pomembna. Zmago bodo pomenili trije opravljeni krogi.
Novica o mojem početju se je razvedela in ljudje so prihajali, da bi me vzpodbujali, nekateri pa, da bi videli kako sploh še zgleda človek po tolikih pretečenih in prehojenih kilometrih čez drn in strn. Do tedaj taka početja niso bila prav pogosta v naših krajih in nejevercev je bilo precej več kot tistih, ki so verjeli vame. Razumljivo, saj je bilo treba verjeti v nemogoče. Poleg Tinkota, ki me je spremljal do Hudajužne, so se mi v tretjem krogu pridružili še drugi tekači in prijatelji, ki so mi s svojo hudomušnostjo krajšali urice čez Črno prst do Hudajužne, kjer smo bili prav kmalu.
Zadnji del proge iz Hudajužne čez Porezen do Petrovega Brda pa me je spremljala žena Dorica in sin Drejc, na kar sem še posebej ponosen. Z velikim veseljem in vnemo, ter ob podpori velike skupinice navijačev, smo se še tretjič zapodili iz Hudajužne v Durnikovo strmino in jo tudi brez večjih težav premagali. Čez Robije in preko Prehoda smo po večni poti dosegli najbolj opevan objekt na trasi gorskega maratona - skret - zunanje stranišče pred kočo Borisa Žvana na Poreznu. 
Stisk roke, moker objem najdražjih, kozarček piva za sprostitev mišic s prijatelji v koči in že sem tekel proti cilju.
Spust do Petrovega Brda se mi je najgloblje zarezal v spominu. Bogati razgledi na moje preljube Graparske gore, pa Julici, Karavanke, Kamniške Alpe, na drugi strani se mi je smejal Blegoš, Stari vrh, Črni vrh pa Kojca. V daljavi se mi je bleščalo naše prelepo morje in me resnično spravilo v stanje, ko ne čutiš več utrujenosti. Prestavljen si v neko drugo dimenzijo, mogoče nebesa ali nekaj podobnega – vem samo, da v nekaj najlepšega. Občutek, ki ti ga daje skorajšen uspeh, kjer je glava delovala tako, kot je treba, telo na višku svojih moči, pa ji služilo, je res nekaj najlepšega. Moral bi ga doživeti vsak, vsaj enkrat v življenju.
O tem sem razmišljal med spustom in v tej zamaknjenosti vseeno mimogrede še računal; Proga je dolga približno 35 kilometrov, povprečni korak pa 50 cm, kar pomeni, da sem v enem krogu vsaj 75.000 krat dvignil stopalo, v treh krogih 225.000 in čisto vsak šteje, od vsakega je odvisno nadaljevanje. Če tej veliki številki dodaš še dobrih 15.000 višinskih metrov gor – dol? A da lahko vse to storiš – pretečeš in prehodiš – moraš imeti tako dobro spremljevalno ekipo, kot je bila moja in tudi veliko merico sreče. V takem in drugačnem evforičnem razmišljanju smo bili že tretjič na Petrovem Brdu. Verjemite, s solzami v očeh sem skupaj z ženo in sinom pretekel ciljno črto. Zbralo se je veliko radovednežev in cela spremljevalna ekipa, ki me je pozdravila z lepim napisom »BRAVO JOŽKO, ZMAGAL SI«
Po iskrenih čestitkah smo še dolgo v noč pri Rudiju v Planinski koči analizirali projekt in seveda nadomeščali izgubljene ogromne količine tekočine.
Podvig v krogih ultrašev, kamor sem se na rahlo zapisal tudi sam, ni ostal neopažen in kmalu so bili za mano že prvi ponavljavci, ki so seveda s preizkušnjo opravili hitreje kot jaz. Vseeno sem na ta svoj podvig še vedno zelo ponosen. Ideja in prva izvedba sta moji in to nekaj šteje. V tistem letu sem traso GM4O pretekel in prehodil petnajstkrat, kar je tudi poseben rekord.
Na mojo pobudo smo kasneje ustanovili klub prijateljev Gorskega maratona štirih občin, ki se je obdržal in za katerega upam in si želim, da ostane, saj je ponos Graparskemu maratonu. Vseh članov v obeh sekcijah je kar veliko. Seveda pa se skrajnosti z mojimi tremi krogi niso končali. Prva ženska, ki je pretekla dva kroga v 16. urah, kar je norma za ženske, je bila ravno moja ljuba žena - Dorica Dakskobler. Prva ženska, ki je pretekla 3 kroge v 24 urah pa je bila Marjeta Jensterle iz Železnikov. Trije Kerlci so traso proge pretekli štirikrat v 33 urah. Kasneje pa je Slavko Prezelj z Bače pri Podbrdu traso pretekel in prehodil petkrat v 44 urah neprekinjeno, kar je izjemno in si zasluži vpis v Ginessovo knjigo rekordov. Hitrostni rekord pa ima Jože Jensterle, ki je s tremi krogi opravil v dobrih 17. urah. In vpisov v klub ni videti konca. Vse te ponovitve nam kažejo, da človekove zmogljivosti nimajo meja.
Z zgodbico moje »neumnosti«se želim zahvaliti vsem mojim prijateljem, ki zvesto sodelujejo pri organizaciji GM4O vseh 12 let kar obstaja. Še posebej se moram zahvaliti vsem članom moje družine, ki so mi to »neumnost« omogočili in me nesebično podpirajo tudi pri vseh ostalih in jih z menoj delijo – preprosto z menoj dihajo isti pustolovski graparski duh.
Baška Grapa, med demografsko najbolj ogroženimi konci naše države, se bo obdržala samo s trmo ljudi, ki jo ljubimo. Kot sporoča Goethe na začetku: v drznosti je neverjetna moč. Drznosti in trma pa hodita z roko v roki in hvalabogu nas je v Grapi takih kar nekaj.
Jožko Dakskobler