Nejc Kurinčič (Soški AO) in Tine Cuder (AO Bovec) sta v nedeljo, 27. januarja, preplezala novo smer v slikoviti južni steni Rdečega roba nad dolino Tolminke.
Rdeči rob je najvzhodnejši vrh v Krnskem pogorju. Nad planino Sleme se pne njegova 500 metrska južna stena s številnimi grapami in stolpi. Že nekaj časa sem med njimi imel ugledano drzno linijo, a prisojna lega in med lokalnimi alpinisti že pregovorna krušljivost stene, sta me odvračali od poskusa v osrednjem, najvišjem delu stene.
Zaradi omenjenega ne preseneča podatek, da je v steni takega formata, do danes bila potegnjena le ena resnejša smer. Po meni znanih podatkih, sta v sedemdesetih letih Alojz Fon – Huljo in Silvo Kragelj preplezala njen desni del, ki pa se je ob potresu preoblikoval, saj je precejšen del stene zgrmel v dolino. Kasnejše generacije sicer odličnih posoških alpinistov se stene niso dotaknile.
Obilno sneženje in nekoliko nižje temperature v zadnjem tednu so obetale ugodne razmere za vzpon. V sredo sem odšel pod steno in bil presenečeno navdušen nad kakovostjo skale na mestu, kjer sem predvideval vstop. Pridružil se mi je prijatelj in sovaščan Samo Rutar in v mrzlem petkovem jutru sva si utirala pot skozi napihan sneg. Samo ni alpinist, ukvarja se z jamarstvom in padalstvom, le občasno pleza, a najpomembneje je, da je prekleto trmast in vztrajen. Vendar kljub silni vnemi ni zmogel za mano preko prvega raztežaja po monolitni poki, ki zahteva kar nekaj veščega zatikanja cepinov. Za povrh je vroče sonce tako ogrelo zgornji del stene, da nama je postregla s pravo kanonado ledu in snega. Vseeno zadovoljna sva obrnila, v mislih pa sem že iskal novega soplezalca.
Javil se je Tine Cuder, bovški alpinist. Na vstopu sva bila s sončnim vzhodom.
Prvi raztežaj sem že poznal, zato sva bila hitro prek. Sledil je raztežaj skalno travnate plezarije. V lažjem osrednjem delu sva vlekla štajerca, saj sva se zavedala, da tekmujeva s soncem, ki nama je počasi, a vztrajno odtajalo zamrznjene trave v zgornjem pokončnem delu smeri.
V zadnji tretjini sva imela na voljo številne variante. Odločila sva se za najbolj direktno; pokončen, na prvi pogled zoprno krušljiv kamin. Po njemu sva do vrha potegnila še tri raztežaje delikatne plezarije, ki poleg pazljivosti zahteva tudi precej iznajdljivosti pri nameščanju zadovoljivega varovanja.
Po sedmih urah sva bila na vrhu navdušena nad preplezanim in enotnega mnenja glede imena: Pastirska smer.
Tine se namreč ukvarja s planšarstvom na Mangartski planini, sam pa sem velik del otroštva preživel kot pastir na planini Sleme pod pravkar preplezano steno.
Za konec še Tinetova izjava, ko smo zvečer s prijatelji nazdravljali: »Sem pričakoval, da bom za kosilo že doma. Nisem si mislil, da je na Tminskem možno splezat kaj takega …«
Pastirska: IV, 4, M6+, 500 m, 7 h
Nejc Kurinčič