Slovenec (1933): Pogreb nesrečnega Sandija Wissiaka
Kamnik, 16. maja.
Tragična usoda mladega planinca Sandija Wissiaka je napravila povsod najgloblji vtis, posebno hudo pa je prizadela vse njegove številne prijatelje in planinske tovariše. Že četrto leto zaporedoma so Kamniške planine tirjale smrtno žrtev. Leta 1930. se je na Planjavi v Brinškovem kaminu smrtno ponesrečil mladi Rudolf Pečar iz Ljubljane, l. 1931. je pod Grintovcem na poti v Češko kočo padel čez visoko steno zlatarski pomočnik Mihailo Weber iz Novega Sada, lani pa je ravno 15. Maja na Grintovcu zdrčal po poledenelem snegu in padel čez visoko steno krojaški pomočnik Albert Makuc iz Ljubljane. Četrta zaporedna žrtev je bil Sandi Wissiak.
O nesreči doznavamo še nekaj zanimivih podrobnosti. Ko se je v dežju odpravljal v sredo s svojima tovarišema proti Sedlu, si gotovo ni mislil, da gre na svojo poslednjo turo. Eno noč so prespali v pastirski koči. Noč od četrtka na petek pa v koči na Sedlu. Planine je pokrivala nova plast snega in od pastirske koče proti Sedlu so morali planinci ponekod do pasu gaziti po snegu. Zvečer pred usodno turo je še Sandi skuhal ajdove žgance, katere je znal izborno pripraviti. Prijatelji so še pozno v noč poslušali zamolklo bobnenje snežnih plazov, ki so grmeli z Brane. Sandi je še pripomnil:
»Plazove je prav lepo gledati, toda samo od daleč!«
Kraj, kjer se je ponesrečil Sandi, imenujejo planinci Rdeči kup, po velikem kupu nagromadenega grušča, pomešanega z rdečo ilovico. Nad dolgim, ozkim kaminom, kjer so korakali trije mladi planinci v majhni oddaljenosti drug od drugega, se je Sandi, ki je korakal prvi, obrnil proti svojima tovarišema in dejal: »Ko pridemo tjale na Sukalnik, bomo pa prižgali fajfco.« V trenutku, ko se je obrnil, se je vdrla pod njim snežna plast in ga odnesla s seboj. Če bi bili planinci zvezani med seboj z vrvjo, bi po vsej verjetnosti vsi trije zgrmeli po ozkem kaminu.
Do ponedeljka dopoldne je ležal Sandi med cvetjem in venci v kapelici v Kamniški Bistrici. V ponedeljek pa so ga prepeljali v Stranje in ga zaplombirali v krsto ter položili v mrtvašnico v Stranjah. Od tu so ga davi prepeljali v Kamnik, kjer je ob 9 nastopil svojo zadnjo pot. Ob začetku zidu drž. Smodnišnice se je zbralo lepo število kamniškega občinstva. Na krsto, ki je bila obložena s planinskim cvetjem in venci, so pritrdili planinski klobuk, cepin in plezalno vrv. Kamniški kaplan g. Miha Jenko je pred kapelico sv. Barbare na Grabnu blagoslovil krsto. Iz meglenega jutra se je okrog devetih napravil rasen sončen dan in baš ko so kamniški športniki — planinci dvignili krsto na rame, so zažarele Kamniške planine v vsej krasoti, pokrite z novo snežno odejo in lesketajoče se v žarkem soncu. Pred krsto so nosili planinski venec, katerega so spletli v nedeljo turisti v Bistrici in lep venec iz rdečih in belih tulipanov, šmarnic in vrtnic. Med zelenimi borovimi vejicami se je lepo odražal iz belih planink sestavljen napis: »Pozdrav«. Za krsto je korakala dolga vrsta občinstva. Sprevod je krenil po Grabnu na Glavni trg. Ker je bil danes v Kamniku tržni dan, je bil trg poln občinstva, ki je napravilo gost špalir in se v nemem molku poklonilo spominu tragično preminule žrtve mladega idealizma. Krsto na kolodvoru položili v vagon in vlak jo je ob 10. odpeljal proti Ljubljani.
Ljubljana, 16. maja.
Krsta pokojnega Sandija Wissiaka je prišla z vagonom danes ob 11 dopoldne v Ljubljano. Pred krsto v vagonu so ljubljanski planinci položili simbole planinstva: navzkriž kladivo in cepin ter vrv. Planinci so se postavili v časten špalir in so ves mrtvaški oder okrasili z venci in šopki. Pogreb nesrečnega Sandija je bil ob 3. popoldne na pokopališče k Sv. Križu. Njegov pogreb je bil eden izmed najveličastnejših v zadnjih letih. Posebno lepo je bilo videti planince, ko so z lučkami v rokah spremljali krsto, v kateri se je njihov tovariš vozil na zadnji poti.
Že mnogo pred uro pogreba se je nabralo na kolodvoru, kjer je bil vagon s krsto, ogromno občinstva, ki je prihitelo, da se zadnjič poslovi od tako tragično ponesrečenega Sandija Wissiaka.
Pogrebne molitve je na kolodvoru opravil p. dr. Tominec, ki je blagoslovil truplo. Nato se je razvil po Masarykovi cesti na Šmartinsko cesto veličasten in ogromen žalni sprevod. Takoj za križem so stopali najožji pokojnikovi planinski tovariši, Skalaši, ki so nesli krasen venec belega cvetja, v katerega je bilo vpleteno tudi mnogo planinskega cvetja. Za njim so šli zastopniki Kamnika, zastopniki jeseniške podružnice »Skale«, odbor osrednjega SPD, zastopniki smučarskega kluba »Ljubljane«, vsako zastopstvo z lepim vencem. Nato so sledili zastopniki še drugih društev in pa venci prijateljskih družin. Zadnja dva tik pred krsto pa sta bila g. Gregorič in Dolenc, pokojnikova tovariša na zadnji turi.
V sprevodu za krsto in za užaloščenimi sorodniki je šlo najprej članstvo »Skale«, nato odbor in članstvo SPD. Nato so šli smučarji, drugi športniki in pa ogromna vrsta pogrebcev. Sprevod je bila tako dolg, da so bili prvi pogrebci že pri križišču pri Sv. Križu, ko so prišli zadnji iz viadukta. Pogrebcem se je nudil čudovit prizor, da je na pogreb in na vse Ljubljansko polje sijalo sonce, planine pa so se zavile v žalobno sivino, kakor da bi same žalovale za svojo nesrečno žrtvijo. P. dr. Tominc je blagoslovil krsto v kapeli. Nato je onih 6 planincev, ki so med pogrebom spremljali krsto z lučkami, dvignilo krsto in jo na ramah odneslo do novoizkopanega groba v novem delu pokopališča. Med molitvami in žalostjo vseh so spustili planinci krsto s predragim tovarišem v grob in ga nato zasuli s cvetjem. Nad grobom je prvi govoril v imenu planincev ravnatelj Vilhar, v imenu savinjske podružnice »Skale« pa g. Tome.
Z otožnostjo nad izgubo tako mladega in polnega življenja se je občinstvo vračalo v mesto. Naj sveti Sandiju Wissiaku večna luči Žalujočim preostalim naše sožalje.
Slovenec, 17. maj 1933