Slovenec (1913): 23. t. m. se je v praškem Narodnem divadlu prvič uprizoril simfonični balet »Zlatorog«.
Tekst je spisal znani major M. Žunkovič, ki se pa ni držal Baumbachove pesnitve, marveč se je naslonil na pravljico samo, kakor jo pripovedujejo pastirji in lovci v triglavskem pogorju. Uglasbil je delo pokojni dunajski komponist Erich J. Wolff. O teh dveh možeh kaj več kasneje.
Balet »Zlatorog« ima štiri slike. V prvi sliki vidimo most čez Sočo in ob njem gostilnico. Ravnokar so dospeli beneški trgovci in zahtevajo prenočišča. Nato pride trentarski lovec, čvrst mladenič z gora, ki prinese svoji izvoljenki, lepi krčmarjevi hčerki za god šopek najlepših planinskih cvetlic. Nato se začne ples; h krčmarjevi hčerki pride mlad Benečan in jo prosi za ples. Začne jo pregovarjati, naj pusti revnega lovca in gre raje z njim v Benetke. Da bi bolj gotovo uspel, natakne dekletu zlat prstan in ji podari različen dragocen okras. To omami lahkoverno in nečimerno dekličje srce, da noče več vedeti za trentarskega lovca, — razven, če bi ji prinesel čarodejna triglavske rože. Dekle dobro vé, da pošilja lovca s tem v gotovo smrt, ker še nihče ni ostal živ, ki se je dotaknil teh rož. Kljub vsem svarilom se lovec odpravi v gore, da izpolni brezsrčni pogoj svoje izvoljenke.
Druga slika; trentarski lovec spe kvišku k triglavskim rožam, ki jih straži divji kozel z zlatimi rogovi. Neko dekle, ki lovca na skrivnem ljubi, ga še enkrat svari. Tedaj pa se mladeniču pridruži »zeleni lovec« (zli duh) in ga vedno znova spodbuja, da nadaljuje svojo pot in izvrši svoj namen. Tako dospeta na vrh; mladenič zagleda triglavske rože in poleg njih njihovega varuha — zlatoroga. Z rame sname puško, pomeri na zlatoroga in ustreli ... V odgovor zavihra strašna nevihta. Bliski, ki se vsipajo iz zlatorogovih rogov oslepe mladega lovca — s par utrganimi triglavskimi rožami v rokah se zvrne v globočino, na katere dnu se peni Soča. Zli duh pa zažene za njim s cvetkami okrašeni klobuk. Zlatorog razdene vso pokrajino tako, da ostanejo same gole skale.
V tretji sliki vidimo, kako iz gostilnice ob soškem mostu odhajajo dalje beneški trgovci. Gostilničarjeva hčerka joče, ker vidi, s kako lahkim srcem se poslavlja od nje bogati italijanski mladenič, ki mu je žrtvovala svojo čast; vidi se mu, da na svoje obljube niti ne misli več. Žalostno se dekle umakne v svojo izbico. Tedaj pa pridejo vaški fantje in dekleta s slamnato metlo, katero po starem običaju zasade pod dekličino okno. Norčujejo se in jo kličejo venkaj. Medtem pride ribič z znanim klobukom trentarskega lovca in vrže dekletu skozi okno — triglavske rože. Dekle groze zavpije ... Čez nekaj trenutkov pride napol opravljena, s triglavskimi rožami v roki ven in začne plesati. Zbledlo se ji je. Tovarišice jo najprej kregajo, ko pa vidijo, da je zmedena, takoj obmolknejo. Dekle pa pleše dalje, nenadoma pa z mosta skoči v Sočo, ki ji s šumom in grmenjem poje poročno pesem ...
Četrta slika nas prestavi v podzemsko palačo gorske vile. V prestolni dvorani sedi vila, v sosedni dvorani pa so zbrani utopljenci iz Soče. Tu se prikaže povodni mož z mrtvim truplom krčmarjeve hčerke v rokah. Vila jo vzbudi k življenju. Skušajo jo razveseliti; prineso ji dragih kamnov, ker je v življenju tako ljubila nakit. Toda dekle se ne zmeni zanje, marveč išče svojega izvoljenca. Opazi ga v dvorani. K njemu hiti, zavrtita se v plesu, ki ga v življenju vsled zapeljivega vpliva Benečana nista plesala. Vila ju združi v zvezi, ki jima na zemlji ni bila dana.
To je v kratkem vsebina Žunkovičevega »Zlatoroga«. Delo je nastalo že leta 1899.; imel jo je uglasbiti neki slovenski komponist, ki je pa kmalu nato umrl. L. 1902. se je Žunkovič obrnil na znanega kapelnika A. pl. Zemlinsky, ki je tedaj deloval na dunajski dvorni operi in ga vprašal, če bi se ne hotel lotiti uglasbitve »Zlatoroga«, Zemlinsky je za svojo osebo odklonil, nasvetoval pa mu je komponista, ki je ravno za to delo kakor rojen — Ericha J. Wolffa, ki je bil že tedaj kot nežno-čuten pianist in skladatelj mnogih pesmi splošno znan, zlasti pa ga je kot svojega učenca čislal Zelimsky sam. Wolff je bil mož globoke izobrazbe in velikih pesniških zmožnosti, zato ni čudno, da se je takoj navdušil za »Zlatoroga«; delo je dovršil v dveh do treh letih. In sedaj se je začel križev pot, da se delo primerno opremljeno spravi na oder. Pokojni Mahler na dunajski dvorni operi je bil hud nasprotnik baleta ter je delo kratko in malo zavrnil; njegov naslednik Feliks Weingartner se je ustrašil velikih stroškov, ki bi jih zahtevala oprema, ravno tako tudi ravnatelj na berlinski dvorni operi. Tudi povsod drugod je bilo trkanje zaman. Wolffa je to globoko užalilo; preselil se je v Berlin, kjer je našel več razumevanja. Vendar pa je usoda naklonila »Zlatorogu«, da je bil prvič uprizorjen na slovanskem odru, ka-mor v prvi vrsti spada; Narodnemu divadlu v Pragi gre zasluga, da je delu preskrbelo uprizoritev, kakršno zasluži.
Toda — ali je zlatorog do danes ostal neizprosen maščevalec triglavskih rož — svojih varovank? Wolff ni dočakal uprizoritve svojega največjega dela — »Zlatoroga«, tik pred tem zaželjenim dogodkom ga je dohitela smrt. Bil je v Ameriki na koncertni turneji; v minulih velikonočnih praznikih je nenadoma umrl na posledicah nekega vnetja v ušesih.
Tudi Žunkoviču ni s cvetjem postlano. Leta 1910. so ga nenadoma upokojili in mu celo niso dovolili navadne formalne obzirnosti, da je na »lastno prošnjo« upokojen. Gotovi ljudje so ga očrnili radi njegovega znanstvenega delovanja kot slavist — in iti je moral. To pa Žunkoviču ni zlomilo duha; izdal je delo za delom in dokazal, da je avstrijska armada z njim izgubila čast-nika, s katerim bi se lahko ponašala pred vsem svetom.
Slovenec. 25. april 1913