Jutro (1933): Četrta angleška odprava koče osvojiti najvišji vršac
Te dni odpotuje, kakor smo poročali že večkrat, četrta angleška ekspedicija, da si osvoji najvišji vrh sveta, že tri ekspedicije so zaman poskušale svojo srečo s tem drznim podjetjem, Mount Everest je odbil vse napade, kakor jih je odbila druga najvišja gora sveta, Kančinčinga.
Zgodovina teh naskokov v povojni dobi spada med najbolj junaška dejanja našega časa. Prva poskusna ekspedicija je odšla pod vodstvom Howarda Buryja l. 1921.
Naslednje leto je sledila večja ekspedicija pod vodstvom generala Brucea in je dosegla višino 7100 m. Takrat so prvič uporabili kisikove aparate v boju proti nizkemu zračnemu tlaku in pomanjkanju kisika v velikih višinah. General Bruce je vodil tudi ekspedicijo l. 1924., med katero sta polkovnik Norton in zdravnik Sommervelt prodrla do višine 8600 m. Ko sta se drugega dne zbudila, je imel Norton snežno slepoto, Sommerwell pa gorsko bolezen.
A to je samo spodbudilo Georgea Leigha Malloryja in Andrewa Irvina, da sta šla poskušat svojo srečo. Videli so ju še v višini 8540 m, potem sta izginila človeškim očem. Vrnila se nista nikoli več in nihče ne ve, da li sta vrh dosegla in kje počivata njuni trupli.
To pa nista bili edini žrtvi Mounta Everesta.
Vsi trije naskoki nanj so zahtevali okrog- 30 življenj. Toda te žrtve niso bile zaman. Izkušnje dosedanjih ekspedicij so naučile letošnje naskakovalce, kako naj se pripravijo za svoje dejanje.
Odpravo sta organizirala Britska geografska družba in Britski alpinski klub. Vodja je Hugh Ruttledge, ki je lansko leto premagal vrh Nanda Devi v Himalaji.
Spremlja ga več članov prejšnjih odprav, pomožno moštvo, nosače i. dr., od katerih zavisi pol uspeha ali neuspeha, je izbrano z največjo skrbnostjo. Pri izberi provianta je odločila 50-letna izkušnja vojaških in mornariških ekspedicij. Šotore je dobavila tvrdka, katere izkušnje segajo še v čas krimske vojne, posebno skrb so posvetili tudi luči. Odprava bo opremljena z dvema tipoma vsak trenutek pripravljenih električnih svetilk. Možje bodo nosili nov poseben tip naočnikov, ki ščitijo oči pred nevarnimi učinki ultravioličnih žarkov, omogočajo pregled nenavadno širokega zornega polja in odpirajo jasen pogled v najširnejšo daljavo. Obleka je izbrana tako da ščiti telo pred najhujšim mrazom in je vendarle lahka. Spodnji kosi so v primeri z obleko polarnih raziskovalcev naravnost tropsko lahki. Spalne vreče iz kamelje dlake in volne nudijo toplo ležišče, a takšna vreča za 4 osebe tehta samo 9 funtov.
Sploh so skrbeli za vsako, tudi najmanjšo malenkost, da bo ustrezala razmeram v himalajskih višinah in zahtevi po praktičnosti ter lahkoti.
Za snemanje so se odločili za naviti film, kajti v teh višinah izgubijo prsti svojo občutljivost in je potreben material, ki ne zahteva posebnih manipulacij. Za kinematografsko snemanje pa so se odločili za lahki 16 mm film. Tako so storili vse, kar je v človeški moči, da si zagotovijo uspeh, in vse kaže, da se jim uspeh tokrat ne izneveri. Zdaj je vse samo še vprašanje vremena, kajti če bodo divjali v dneh ekspedicije tisti strahotni viharji, kakršni so običajni v himalajskem pogorju, potem bo pač tudi četrti naskok na velikana vseh velikanov ostal jalov.
Jutro, 8. februar 1933