Januarja začenjamo na novo. Vsaj to ali ono. Nekateri tudi kaj pomembnega. Na primer drugo polovico svojega življenja. Z našim tokratnim sogovornikom je že tako, čeprav mu srečanja z Abrahamom še ne bi pripisala.
Ime Boris Štupar je bralcem tega spletišča dobro znano, saj se pojavlja zelo pogosto. Od novembra 2008 do danes je poskrbel že za več kot 6.700 objav. Besedila večinoma niso njegova; skrbi za poobjave in zbiranje zgodovinskega gradiva. Slednje je naloga, ki si jo je že pred časom zastavil urednik Franci Savenc, pa se je zaradi sprotnega dela ter nenehnih tehničnih in organizacijskih težav nikoli ni zares lotil. Zelo je vesel takega sodelavca in bi ga rad predstavil bralcem.
Kaj so vaše naloge, vaša področja na tem spletišču?
B. Š.: Ne morem govoriti o nalogah. Na tem spletišču delujemo – da ne bom uporabil prepogosto zlorabljene besede … – dokaj neobvezujoče. Področja, ki jih obravnavam(o), so, vsaj kar se mene tiče, zelo raznolika. Prehitro bi se zasitil, če bi se ukvarjal le z eno zadevo. Je pa vse skupaj dobro zastavljeno že z besedama gore-ljudje.
Iz zanesljivega vira vem, da podpirate več kot le en vogal te »hiše«. Koliko vogalov pa ima? Koliko prizidkov? Kaj vse, kar je potrebno za takle projekt, a bralci ne vidimo (bi pa opazili, če bi se kaj podrlo)?
B. Š.: Zanesljivost vira seveda ni vprašanje. Za to, da se nekaj ur na dan ukvarjaš s temi zadevami, o katerih se pogovarjava, morajo biti izpolnjeni nekateri pogoji. Ne morem pa vsega pojasniti, ker se lahko čez noč marsikaj spremeni. Prav tako se ne obremenjujem s tem, da na primer jutri stvari ne bi šle naprej. V življenju je tako, da na izpraznjeno mesto lahko stopi kdo drug. Morda boljši. Pravzaprav se objavljavci med seboj slabo poznamo, nekateri se še nismo nikoli videli. »Delo« je porazdeljeno po področjih (časopisi, druge spletne strani), a ni posebnih omejitev. Zagotovo bi si želeli več možnosti, ki pa niso vezane na tehniko. Osebno bi si želel kvalitetnih prevodov iz tuje literature, a te je treba plačati, kar pa je seveda drug problem.
Menda vam pri delu pomaga širša družina. Ste sami hribovci?
B. Š.: Skoraj ne bi mogli vprašati bolje. Res smo hribovci. Naš dom je kar visoko na hribu (lahko rečemo tudi na gorskem hrbtu) in vsak delovni dan se vozimo v službo v dolino. Če ni drugih opravkov, pa gremo še v gore. A ne morem govoriti o delu, je bolj hobi. Ko smo že pri podpiranju vogalov: doma ženske podpirate kar tri; brez moje žene in najinih dveh otrok bi bilo vse težje izvedljivo.
Ko mi je urednik omenil, da z Genadijem skenirata izrezke iz Dela, mi je zazvenelo tako nekam ... Genadij in Boris ... rusko!
B. Š.: Rusko je pa po rodu. Stara mama – mamka – je bila Rusinja, donska kozakinja, ki jo je Jaka (stari oče po očetovi strani) spoznal v bolnišnici, ko je bil ujetnik v prvi svetovni vojni. Stari oče je ostal v Rusiji skorajda dvajset let, dokler se niso pred drugo svetovno vojno s tremi otroki preselili nazaj.
Pri uresničevanju zamisli, da obogatimo arhiv Alpinističnih novic, ki so izhajale v Delu in so jih pisali različni avtorji, med njimi najdlje naš urednik Franci Savenc, sta gonilni sili Irma in Genadij. Onadva opravita večino dela.
Znate torej rusko? Ali za to spletišče tudi prevajate?
B. Š.: Rusko sva govorila s staro mamo – mamko. Nikoli se ni mogla toliko prilagoditi, ni se veliko družila z drugimi ljudmi, da bi govorila samo naš jezik. Tako smo bili otroci deležni brezplačnega tečaja. Po mamkini smrti je seveda to znanje odšlo v pozabo. Ko sem pričel objavljati na G-L, sem kaj kmalu opazil, da je tu luknja. Seveda je bil že prvi komentar, a zdaj pa še to … Toda to je območje, na katerem je veliko visokih gora in bo vedno zanimivo za novice.
Kaj pa je prevladujoča vsebina vaših avtorskih objav?
B. Š.: Verjetno občutki, ki trenutno prevladujejo. Če bi bilo tako, bi moral sedaj pisati o aktualnem, in to je, kam smo Slovenci prišli v tem času, ko si sami vladamo. In če zopet uporabim če, bi moral pisati o tajkunstvu v planinskih (gorniških) vrstah. V bistvu bi najraje pisal o skrivnostih gorskega sveta. V Grintovcih je takšna povezava Konj – Konj – žrebiček in kobila. Na zemljevidu se med temi kraji izriše zanimiva črta. In kaj ta črta pomeni? Kakšno obliko ima?
Ko sem se pripravljala na ta pogovor, sem šele odkrila, da pišete tudi svoj spletni dnevnik. Veliko fotografij in »drugačne zgodbe« (tak je tudi naslov dnevnika). Kakšne zgodbe vas najbolj privlačijo?
B. Š.: Take, kot je naslov – Drugačne zgodbe. Zame je zanimiva zgodba navadnega človeka. Precej me je držalo, da sem izvedel tisto o Ivanu Špehu, skorajda sosedu iz Zadrečke doline. Spet je tu Rusija, tokrat druga svetovna vojna, vrnitev peš iz Sibirije in ljubezen do knjig. Tudi sam jo je napisal, pa mu je niso objavili (bil je nemški vojak!). Veliko je preprostih ljudi, ki svojih zgodb ne bodo delili z nami in doživetih krivic ali spoznanj ne bodo povedali. Mislim, da je splet v tem pogledu dober. Cenzura, ki se jo gredo oblastniki za vsako ceno, naj ne bi posegala v ta medij. A zopet je nekje treba postaviti meje. Na, pa sem spet zašel …
Planinstvo je zelo široka dejavnost. Prostovoljstvo je gotovo njegova bistvena značilnost. Zelo veliko svojega prostega časa namenjate obveščanju nas bralcev. Kaj pa pohajanju po planinah, gorah? Kam najraje zaidete?
B. Š.: Zagotovo smo največ v Grintovcih. Težko govorim v ednini, ker s seboj skorajda vedno (razen pri plezanju) vzamem(o) svoje pse, ki so sedaj obvezen del »opreme«. Nisem pa tak hribovski odvisnik, da bi moral preletati toliko in toliko vrhov. To je že mimo. Eno leto gremo večkrat v to dolino, drugič v drugo. Bele so sploh zakon … Prostovoljstvo pa je le še zlorabljena beseda!
Bele?
B. Š.: Kamniška in Lučka Bela. Te doline, stisnjene med stene in strma pobočja, imajo vsaj še toliko prvobitnosti, kot je najdeš v gorskem svetu. Res jih že režejo gozdne prometnice, a če bi ostale le tiste v zarezi doline, bi se lepota obdržala. Svet brez planinskih postojank?
S katerimi planinskimi, gorniškimi in podobnimi dejavnostmi ste se ukvarjali in se še?
B. Š.: Moja dejavnost je kar precej raznolika. Da ne bom prekratek … Najraje rečem, da sem začel hoditi v hribe takrat, ko sem šel sam. To je bilo ob koncu osnovne šole. Prej smo hodili s starši, a ne veliko. Očetu so se hribi kar za nekaj časa uprli, potem ko se mu je leta 1956 na severnem pobočju Brane smrtno ponesrečil brat, kar se mi zdi ob takšni izgubi normalno. Sledila je vključitev v planinsko društvo in mladinski odsek, ki ga takrat v resnici še sploh ni bilo. Imeli smo srečo in ga počasi postavili na noge, tako da smo po nekaj letih samostojno organizirali izlet v Durmitor (tam smo preplezali tudi nekaj prvenstvenih smeri, pa jih sploh nismo sporočili Franciju … razmere so bile takšne, da tega takrat nismo smeli obelodaniti), tabore, izobrazili mladinske vodnike in vsako leto izpeljali planinsko šolo. Vmes sem pogledal še v alpinistični odsek in k sreči naletel na dobrega vodjo. Podbevškov Dule je bil takrat (zame) najboljša možna izbira. Z malce ležernosti je znal pokazati, da ob slabi napovedi ni treba na turo, in medtem ko so se drugi izogibali snežnim plazovom, smo mi kurili ogenj pod Sivnico, se greli in se spotoma učili še tehnike. Prav tako pozneje med reševanjem. »Usediva se malo,« je rekel Dule in si pod Perčičevim stebrom prižgal cigareto, da nisva bila prekmalu in preveč pred drugimi na Korošici, kjer je v zimski sobi obtičal »Mirko 2000« (tisti, ki je večkrat deležen pomoči gorskih reševalcev, si zasluži posebno ime; brez heca ni nič). Kar preveč je bilo vsega, da bi sedaj razpredal še naprej …
Pa »kvalifikacije«?
B. Š.: Leta 1979 sem postal mladinski vodnik, leta 1983 alpinist, od leta 1985 sem bil pri gorski reševalni službi (prvo reševanje januarja 1981), od leta 1986 alpinistični inštruktor, v letih 1986/87 in 1987/88 sem s Francetom Malešičem vodil alpinistični šoli, leta 1999 pa sem postal tudi vodnik lavinskega psa. Alpinističnih vzponov nimam preštetih (in tudi zapisanih ne vseh). Reševanj (večinoma peš) se je pa nabralo čez dvesto …
Po številnih objavah sem si predstavljala, da večino časa presedite pri računalniku, a zdaj vidim, da ste hud »praktik«. Ne obupajte čisto nad prostovoljstvom ‒ v veselje urednika in predvsem nas bralcev. Pa vse najboljše!
Mojca Luštrek