Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Prijatelja sta umrla pred mojimi očmi

Slovenske novice - Vojko Zakrajšek: Snežni plaz, ki je pridrvel povsem neslišno, je v ponedeljek na Voglu pokopal Gorana Kajina in Andreja Tomšiča, medtem ko se je Anton Avsenek nepoškodovan rešil iz belega objema - Vsi so bili izkušeni hribovci - Preživeli Avsenek, pretresen zaradi izgube prijateljev, je že neštetokrat prehodil pot od hotela na Voglu do koče PD Avtomontaža

Ljubljana, 21. februarja
Ugotovitev, da je ponedeljkova tragedija pravzaprav presenetila vse, tako žičničarje kot žrtve, je še en žalosten dokaz o nepredvidljivosti dogodkov v gorskem svetu. Nekaj podobnih nesreč v zadnjih mesecih je sicer že opozorilo na skrajno previdnost med obiski zasneženih gora, nesreča na Voglu pa potrjuje, da tudi neposredna bližina urejenih smučišč ni brez snežnih pasti.
Očitki, da so se Goran Kajin, Andrej Tomšič in Anton Avsenek nepremišljeno podali na nevarno pot, ničesar ne spreminjajo, kvečjemu še močneje zarežejo v bolečino ob izgubi življenj. Težko je komur koli naprtiti krivdo, kajti tudi tokrat je šlo, kot se ob nesrečah dogaja, za tragičen splet okoliščin.
Anton Avsenek, ki se je srečna izvlekel iz sneženega objema, je namreč že neštetokrat prehodil pot od hotela do koče planinskega društva Avtomontaže. Kot smučarski vaditelj in izkušen hribovec, tako kot njegova prijatelja, 47-letni Kajin in 40-letni Tomšič, se gotovo ne bi podal na pot, če bi samo slutil nevarnost.
Sporočilo, da se je nesreča zgodila zunaj urejenega smučišča, napeljuje na obsodbo takega početja. Dejstvo je, da so šli smučarji po tako imenovani letni poti proti Avtomontažini koči, kjer je trenutno na počitnicah mlada družba, med njimi tudi Avsenekova hči Špela. Ob tej poti, komaj dvesto metrov od koče, je neporaščen nasip, od koder se je v neugodnih vremenskih razmerah zaradi novozapadlega snega odtrgal plaz.
»Na Vogel smo šli z gondolo ob 10. uri,« pripoveduje Avsenek, »potem ko smo voznika teptalca prosili, da odpelje do naše koče tri plinske jeklenke. Teptalci so se namreč ravno takrat odpravljali po Žagarjevem grabnu proti vrhu.
Brez ustavljanja smo se napotili od hotela proti koči. V skupinici sem hodil zadnji. Gosto je snežilo, pihal je močan veter, megle ni bilo. Nenadoma, brez poka ali kakšnega drugačnega znamenja, se je vsulo. S hriba se je odtrgal plaz, približno sto petdeset metrov dolg in trideset ali štirideset metrov širok. Videl sem, kako je obrnilo prijatelja, izginila sta v snegu. Mene je najprej zasulo do pasu, nato je spet priletelo in me zatrpalo do vratu.
Težko je zdaj povedati, kakšen je občutek. Pravzaprav človek niti ne ve, kaj se dogaja, tako na hitro se zgodi. Ničesar ne moreš spremeniti, ko si nenadoma ujet, niti ne morem časovno opredeliti dogajanja; zame se je čas preprosto ustavil. Ni me zgrabila panika, vedel sem, kaj moram storiti, da moram čim prej po pomoč. Občutek je grozljiv; veš, da nekdo potrebuje pomoč, a ne moreš premagati časa.
Žal sem od nas treh edini imel srečo, da je glava ostala zunaj, leva roka pa prosta. Tako mi je uspelo sproti odstranjevati prhek sneg, ki mi je silil v usta, potem sem nekako osvobodil še drugo roko. Smučke so ostale pripete na nogah. Nisem se mogel premakniti, a je bil sneg na srečo čisto mehak. S palico sem dosegel vezi ter se znebil smuči. Ne vem, kako dolgo je trajalo, toda ko sem se izkopal iz snežne luknje, sem se ozrl okrog sebe.
Videl sem prijateljevo roko, ki je molela iz snega, brez znakov življenja. Žal ni nihče videl plazu, čeprav koča podjetja Elektrotehna ni daleč. Zaradi slabega vremena so se ljudje zadrževali v notranjosti. Priklical sem jih in takoj so pohiteli z lopatami. Hkrati je po Žagarjevem grabnu že prispel teptalec z našimi jeklenkami, voznik je takoj po radijski zvezi poklical pomoč in reševalec Pavle iz hotela je kar se da hitro prispel z motornimi sanmi.
Gorana smo hitro našli, nedaleč stran, kjer je zasulo mene. Pomoč z umetnim dihanjem je bila neuspešna, medtem pa smo iskali tudi Andreja, ki je bil globlje pod snegom. Ko smo ga našli, je bilo prepozno.«
Nesreča se je zgodila okrog enajste ure, ob pol enih je bilo vsega konec. Tedaj je zdravnik lahko le ugotovil Goranovo in Andrejevo smrt zaradi zadušitve.

In spet smo pri vprašanju, ki se vedno znova pojavlja: ali bi lahko preprečili tragedijo?
»Kaj naj rečem,« pravi Avsenek. »Morda smo res ravnali narobe, ker smo hodili preveč skupaj. Kot sem že dejal, vendarle nismo hribovski zelenci, toda nihče ni pričakoval plazu na poti, ki sem jo že tolikokrat prehodil.

Anton Avsenek: »Ko me je zasulo,se je zame ustavil čas.«

Goran sicer Vogla ni poznal, medtem ko sva bila midva z Andrejem redna obiskovalca. Vsi skupaj smo se udeleževali turnih smukov in smo vajeni zimskih razmer. Ne, na Voglu česa takega ni nihče pričakoval. «
Še eno opozorilo bo morda vendarle doseglo izletnike, ki se nameravajo odpraviti na sneg. Ni pomembno kam in ne glede na izkušenost. Žal, nevarnost preži vsepovsod, tudi v bližini urejenih smučišč.

Vojko Zakrajšek
 

22.02.1996


Arhiv planID

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti