Nedeljski dnevnik - Tomaž Bukovec: Včasih v navezi pleza tudi smola
Gore so v tem času zahtevne in je zato nujno upoštevati vse zakonitosti zimskega alpinizma - Žalosten začetek leta
Najlepše, vendar za vzpone najtežje, so gore pozimi. Ostri robovi skal izginejo pod belo odejo, sonce lovi kristale na pobočjih in se smeji meglenemu morju v dolini. Četrtek, 18. januarja, je bil tak lep dan, pa vendar se sonce ni smejalo megli v dolini. Prek Kamniških Alp je odmeval enakomeren zvok helikopterja letalske policijske enote. Posadka je peljala v dolino rešenega alpinista, pa tudi mrtvega reševalca. Gore so letos še posebej lepe. In tudi krute!
Nesreče so se in se bodo dogajale tudi najboljšim in izkušenim. Lahko imaš še toliko izkušenj in občutek za nevarnost, še vedno se ti lahko kaj pripeti. Pri ekstremnih športih sta potrebna znanje in moč, nekateri pa pravijo, da moraš imeti tudi srečo. Pa se bolj prav sliši, da alpinista ne sme spremljati smola, kajti srečo v tem pomenu besede si lahko »kupi« z izkušenostjo!
Letošnje leto se je za slovenske alpiniste očitno začelo slabo. Najprej sta konec minulega leta nekje na Vršiču izginila alpinista Jasna Bratanič in Stane Belak - Šrauf, v sredo, 17. januarja, pa se je med reševanjem ponesrečil alpinist in reševalec GRS, štiridesetletni Janez Plevel iz Mekinj, prva žrtev med reševalci na klasični reševalni akciji.
Telovadec v snegu
Edina hujša nesreča se je pripetila pred več kot 20 leti, ko je na Ledinah strmoglavil helikopter in so v nesreči umrli pilot, reševalec in poškodovanec, sem pa bi lahko uvrstili tudi smrtno nesrečo reševalca Massimiliana Puntarja januarja 1990 v jami na Rombonu. Med hitenjem na pomoč prijatelju ga je zadela skalna luskina in po treh dneh je umrl na globini minus 970 metrov.
Te dni so v gorah idealne razmere, ki pa od alpinistov zahtevajo uporabo vse potrebne opreme, od derez do cepinov, in podvigi nekaterih, ki se v gore podajajo samo z derezami, se lahko kaj hitro spremenijo v tragedije, saj ob padcu planinec z derezami in smučarskimi palicami nima nobene možnosti, da bi se ustavil.
Z mrazom Kamniških Alp se je najprej srečal Stane Klemenc, gornik in alpinist s 25-letnim visokogorskim stažem, znan fotograf, ki seje v nedeljo, 14. januarja, odpravil na Grintovec. Tik pod vrhom si je pripravil dereze, jih položil poleg nahrbtnika, stopil nekaj metrov stran zaradi nekaj posnetkov, potem pa je po nerodnosti brcnil v nahrbtnik in dereze so se mu odpeljale v dolino! Najprej je poizkusil sestopiti, potem pa je po padcu, po katerem se mu je s cepinom uspelo zaustaviti, od te namere odstopil in se odločil počakati reševalce v bivaku, to je v snegu izkopani luknji. »Ves čas sem telovadil in čakal. Vedel sem, da ne smem zaspati, kajti pri minus 7, kolikor je bilo v jami, bi hitro zmrznil,« je pripovedoval Klemenc. S seboj je sicer imel radijsko postajo, vendar mu je odpovedal akumulator in tako ni mogel poklicati reševalcev, ki so po klicu njegove žene prišli ponj okoli pete zjutraj, mu prinesli dereze in se skupaj vrnili v dolino. Stane pa bo poslej gotovo vedno imel s seboj več opreme, alufolijo in tudi vrečo bivak - saj konec koncev nikoli ne veš, kdaj in kje boš »prespal«.
Nesreča in sreča
V sredo, 17. januarja, pa se je še enkrat ali celo dvakrat rodil petindvajsetletni alpinist Aleš Janžekovič iz Domžal. Tik pod vrhom Brane se mu je sprožila manjša kloža (plošča ledu, ki ni sprijet s podlago) in ob drsenju si je huje poškodoval obe nogi, vendar se mu je nekako uspelo ustaviti. Imel je srečo, da sta bila v sosednji grapi dva alpinista, ki sta mu prišla na pomoč. Z zlomljenimi nogami gotovo ne bi prišel daleč in bi skoraj gotovo zmrznil kje pod vrhom Brane. Po prvi pomoči pa sta odšla po reševalce, vendar sta že na Kamniškem sedlu srečala reševalca GRS Kamnik Janeza Slokana, ki je preko radijske postaje takoj aktiviral reševalce, sam pa se odpravil do ponesrečenca. Z radijsko postajo so pridobili izjemno dragocen čas, če pa bi imel Janžekovič postajo pri sebi, bi bil gotovo rešen istega dne, kot se je zgodila nesreča (dan je bil ugoden za letenje s helikopterjem). Noč pa vsaj zaenkrat še ne dovoljuje reševanja v slovenskih gorah.
Reševalci GRS Kamnik, ki jih je vodil Janez Kosec, so ob 19. uri krenili proti Kamniškemu sedlu in tja prispeli okoli desete ure zvečer. Štirje reševalci so takoj nadaljevali pot.
Ledena plošča
Previdno so stopali po severnem pobočju proti vrhu Brane, po poti, ki jo je Slokan prehodil že dvakrat. Najprej je šel Janez Benkovič, za njim pa Janez Plevel. Za izkušene gornike razmere niso bile nevarne, niti ni navada, da bi se v takem navezovali. Naenkrat pa se je zgodilo. Pod nogami Pubija, kot so ga klicali prijatelji, se je nenadoma odtrgala kloža, ki je vse do njegove stopinje držala, in ga odnesla. Pri padcu na strmem terenu ima alpinist možnost zaustavitve le nekaj metrov, ker gre kasneje prehitro, verjetno pa se je Plevelu odtrgala prevelika kloža in se je na njej dobesedno odpeljal kot na ledeni brani in verjetno sploh ni mogel zasaditi cepina v trdo pobočje. To je tista prekleta smola, ki te kljub izkušnjam preseneti in premaga. »Beni je zavpil, bremzaj, bremzaj, pa je samo ropotalo. Najprej je kazalo, da bo Pubiju uspelo premagati kložo, potem pa je dobil še večjo hitrost in po 250 metrih je vse utihnilo. Stali smo tam, prisluškovali v temo, kot bi čakali, da se bo prijatelj oglasil, čeprav s klicem bolečine. Pa nič!« je pripovedoval Slavc Šetina, reševalec GRS Kamnik, ki je bil tudi v tej skupini reševalcev.
Janez Benkovič je nadaljeval pot z bivak opremo proti ponesrečencu na vrhu hriba, ostali pa so spustili Tomaža Humarja po pobočju navzdol. Vendar Pubija ni bilo nikjer. Padel je 250 metrov po strmem snežišču, odkoder ga je vrlo čez 150-metrski skalni skok na snežišče, tam pa je drsel še 100 metrov, kjer so ga že pet ur po nesreči našli kamniški reševalci, ki so prihiteli skozi Logarsko dolino. Vendar je padel pregloboko.
Napačni podatki
Reševalci so preživeli noč v mrzli zimski sobi, Janez Slokan, Janez Benkovič in poškodovani Aleš pa so zmrzovali v snežni jami pod vrhom. Za take primere bi morali reševalci imeti posebne ogrevalne spalne vreče (gretje s tlečim ogljem), kot jih uporabljajo jamarji, saj bi huje poškodovani le težko preživel noč na prostem. Drugo vprašanje pa je, če ne bi bilo mogoče ob takih primerih za reševalce odpreti planinske koče, da ne bi, tako kot so to sredo, zmrzovali v ledeni in vlažni zimski sobi. Alpinisti niso zahtevni, ampak vseeno? Naslednje jutro je helikopter Letalske policijske enote priletel in odpeljal ponesrečenca in mrtvega reševalca. Ob nesreči Aleša Janžekoviča, ki je bil pravilno opremljen in je do nesreče prišlo zaradi smole, pa moramo opozoriti še na nekaj. Njegovi domači niso vedeli, da je šel v hribe, v avtomobilu je sicer opisal pot, šel pa je tudi drugam! Če ne bi bila ob nesreči v bližini alpinista, bi ga Kamničani iskali povsem drugje.
Radijske postaje za klic v sili
Pri obeh nesrečah so pomembno vlogo odigrale radijske postaje, čeprav bi lahko še večjo. V GRS so radiopostaje uvedli najprej pred petimi leti v GRS Kamnik, pobudnik za to pa je bil sedanji načelnik za zveze pri GRS Slavko Šetina. Preko Elektrotehne so nabavili amaterske postaje ICOM2 SET in opravili tečaje (tudi starejši reševalci, kot na primer Cene Grilc, Pavle Šimenc in drugi). Z uporabo postaj so temeljito skrajšali čas od nesreče do aktiviranja reševalcev in tako so kamniškemu zgledu sledile tudi druge postaje GRS. Danes ima radijske postaje več kot polovica vseh (nekaj čez 300) reševalcev GRS.
Z Republiško upravo za zaščito in reševanje se dogovarjajo, da bi vse reševalce opremili s profesionalnimi postajami, vključujejo pa se tudi v novi sistem ZARE (nov sistem radijskih zvez za alarmiranje in reševanje). Poleg tega so z radijskimi postajami opremljene tudi planinske koče, v Vratih in na Korošici montirani samodejni radijski postaji (SAPOGO), letos pa jih bodo namestili še pet. Profesionalne radijske postaje je mogoče kupiti za ceno okoli 700 nemških mark (z njimi lahko ravnate že z najnižjo radioamatersko kategorijo) pri podjetju IPS v Ljubljani. Če se pripeti nesreča, ni treba več hiteti v dolino, ampak lahko reševanje v trenutku steče. Stane Belak in Jasna Bratanič pa te male postaje nista imela. Morda bi bilo potem kaj drugače.
Nočno sonce
Te postaje pripomorejo k hitrejšemu alarmiranju, v zadnjih letih pa si je skoraj nemogoče zamišljati reševanje brez pomoči helikopterja. Vendar lahko ta rešuje le podnevi. Kot pa nam je povedal poveljnik Letalske policijske enote Miro Završek, nameravajo letos dobiti poseben reflektor, »night sun«, s katerim bi bilo možno reševanje v gorah tudi ponoči, seveda le za lažje akcije (na višinske točke, grebene izven ovir) in ne za reševanje iz sten. V letošnjem planu imajo nakup dveh nosilcev za helikopter in en reflektor, ki bi ga uporabljali predvsem pri policijskem delu (kot to poznamo iz filmov), vsekakor pa tudi ob reševanjih v gorah. V Alpah se vse bolj uveljavlja helikoptersko reševanje, prav tako tudi pri nas, in je zato tudi ta nočni reflektor hitrejša pot do reševanja življenj. Če bi ta reflektor že imeli, bi poškodovanega Aleša Janžekoviča brez težav pobrali z vrha Brane še isti večer! Cena dveh nosilcev za helikopter in enega reflektorja pa je 60175 ameriških dolarjev.
Je to prevelika cena za na primer samo eno (zagotovo pa bi jih rešili več) človeško življenje? Verjetno bi lahko del denarja zagotovil tudi še kdo drug in ne le policija!
Kdor se odloči svoje življenje posvetiti goram, kmalu zajadra med reševalce. Ob izginotju Šraufa in Brataničeve so se nekateri nesmiselno spraševali, kaj sta iskala v takem vremenu na gori, ob drugi nesreči so bila vprašanja, zakaj kamniški reševalci niso bili navezani (da bi šli vsi v prepad?), morda se kdo tudi sprašuje, zakaj nekateri sploh rešujejo, če jim na koncu marsikdo še hvala ne zna reči. Ampak reševalci si ne zastavljajo tako nesmiselnih vprašanj, morda tudi zato ne, ker vedo, da bodo prišli tudi ponje, če se jim bo morda kdaj v kaki steni zalomilo. Dobijo klic, si oprtajo nahrbtnik in - odidejo. Še na svidenje ne rečejo!
Kam, zakaj, kako? Zaradi življenja, pa četudi jih gori (ali pa doli v podzemni jami) čaka smrt! Ampak, saj nanjo nihče ne misli!
Letalska policijska enota je v minulem letu prepeljala iz gora 48 hudo poškodovanih in 7 mrtvih. Pri helikopterskem reševanju v gorah sodimo po opremljenosti, usposobljenosti in učinkovitosti v vrh evropskih letalskih reševalnih služb.
Žal pa še vedno nimamo primernega helikopterskega reševanja na cestah, zaradi zastarelosti helikopterja Hirunde pa ima Letalska policijska enota vse več težav tudi z medkliničnimi prevozi dojenčkov, bolnikov in poškodovancev. Lani so prepeljali okoli 50 dojenčkov in 36 poškodovancev ter bolnikov. Helikopter, namenjen tovrstnim prevozom, je star že 17 let, v njem so ena sama nosila ...
TOMAŽ BUKOVEC