Železar (1982): Komisija za alpinizem pri Planinski zvezi Slovenije je od 15. do 21. avgusta organizirala poletni začetni alpinistični tečaj v Poštarski koči na Vršiču.
Tečaja se je udeležilo 22 tečajnikov iz vse Slovenije, med njimi smo bili tudi štirje iz alpinističnega odseka pri PD Jesenice.
V nedeljo smo se s težkimi nahrbtniki odpravili na Vršič. Do večerje smo se
skoraj vsi zbrali in tečaj se je lahko začel. Vodja tečaja je bil Viki Grošelj, ki nam je kar hitro povedal, kaj smemo in česa vse ne smemo delati. Potem smo se formirali v naveze. V vsaki navezi sta bila po dva tečajnika in en alpinistični inštruktor. Vsi smo postali boljše volje, ko so nam povedali, da bomo naslednji dan šli plezat. Brskali smo po vodnikih, si ogledovali skice, prebirali opise smeri, skratka čim bolj smo si hoteli zapomniti ključna mesta smeri.
Jutro je prišlo mnogo prezgodaj, saj je bilo v postelji tako prijetno toplo, vendar smo vsi radi vstali. Takoj po zajtrku smo se že vzpenjali proti Prisojniku, na Sleme in naprej. Tudi popoldne nismo lenarili. Pridno smo vadili vozle, učili smo se tudi tehnike samoreševanja, spust ponesrečenega in podobno.
Zvečer nam je predaval Uroš Župančič, ki nam je povedal marsikaj zanimivega.
Ogledali smo si še film o vzponu na Aconcaguo, ki ga je pokazal Pavel Podgornik.
Tudi naslednji dan so »trojke« že zelo zgodaj odhitele vsaka v svojo stran, saj se je obetal dež. Popoldne tirno malce polenarili, potem pa smo poslušali Uroša Župančiča, ki nam je pripovedoval o gorskih nesrečah. Analizirali smo prva dva dneva in se pomenili, kaj bomo delali naprej. Našo lakoto po diapozitivih o odpravah v Himalajo je malce pomiril Viki. Čudovito je bilo gledati in poslušati Vikija, pa tudi ostale inštruktorje, ki so bili že bolj ali manj »stari himalajci«, skratka smetana jugoslovanskega alpinizma. Malce smo bili že zaspani, pa smo se kaj kmalu pobrali v postelje.
Tudi v sredo je bila na dnevnem redu »plezarija« — pa ni nihče imel ničesar
proti. Ko smo plezali vsak v svoji smeri, nas je sicer malo motil ropot helikopterja, toda to ni skalilo naš e prešerne volje. Takrat še nismo vedeli, da Marka ni več med nami, saj se je ponesrečil pri sestopu po Hanzovi poti z Mojstrovke. Težko je najti besede, ki bi znale opisati vso bolečino in občutke tistega trenutka.
Tečaj smo predčasno zaključili.
Preplezane smeri tečajnikov AO Jesenice:
- Varja: Držajeva, Radovljiška in SZ raz M. Mojstrovke;
- Evgen: Kamini, Kaminska v M. Mojstrovki in Hudičev steber v
Prisojniku;
- Benjamin: Steber Revežev, Raz Travnika, Smer treh macesnov;
- Barbara: Desna v Škofovi glavi — Prisojnik, SZ raz v M. Mojstrovki in SV raz Nad Šitom glave.
Barbara
Železar, 2. september 1982