Železar (1983) - Uroš Župančič: Planinski svet savinjskokamniških planin, Grintovcev, Karavank in Julijskih Alp postaja vedno bolj last mladine in delovnih ljudi.
Po planinskih poteh hodi vedno več ljubiteljev gora, ki vedno bolj zahajajo tudi v najbolj odmaknjene in samotne doline, okrešlje, zatrepe, se vzpenjajo na grebene, od koder je pogled na našo lepo in bogato domovino tako enkraten in neizmerno lep.
Planinska zveza Slovenije se s svojimi več kot 170 planinskimi društvi, sto in sto pionirskimi, mladinskimi in alpinističnimi sekcijami in odseki, trudi in prizadeva, da so planinska pota skrbno markirana, zavarovana in vzdrževana. Lačni, utrujeni in žejni ljubitelji gora dobijo v več kot 170 planinskih postojankah, domovih, kočah in zavetiščih gostoljubno kuhinjo in prijetno spanje.
Večji del pohodnikov po številnih dobro zavarovanih planinskih in plezalnih poteh je v zadnjih letih dobro opremljen, tako z obutvijo in obleko, kakor tudi z obvezno tehnično opremo.
Kljub številnim plezalnim šolam, tečajem in primerni vzgoji, predavanjem in informacijam, dobronamernim opozorilom in številnim vzgojnim člankom v dnevnem časopisu, radiu in televiziji pa na žalost beležimo iz leta v leto, in celo iz dneva v dan, grozljiva poročila o vedno številnejših lažjih, težjih in na žalost tudi smrtnih planinskih nesrečah na planinskih poteh, pri tveganem plezanju, na stranpoteh, zdrsih po meliščih ali snežiščih.
Kronike naše gorske reševalne službe beležijo prekomerno število nesreč, ki se na žalost mnoge končajo smrtno.
Od leta 1777 dalje, ko se je pri nas pripetila prva velika lavinska nesreča, ki je zahtevala smrt osmih domačinov (posestnikov, hlapcev in pastirjev) v Srednjem vrhu nad Rutami, se je v naših gorah smrtno ponesrečilo že več kot 700 neprevidnih izletnikov, lovcev, pastirjev, planincev, plezalcev in alpinistov. Ves ta čas so imeli pionirji našega planinstva, skupaj z gorskimi reševalci, polno glavo skrbi, kako spraviti iz objema gora in plazov številne lažje ali težje ponesrečence.
V zadnjih letih, po letu 1912, ko je bila ustanovljena naša GRS, posvečajo nesebični in požrtvovalni gorski reševalci stalno skrb reševanju ponesrečencev. To delo je skrajno težko in zahtevno, ker zahteva celega in predanega človeka.
Padajoče kamenje, vse uničujoči plazovi, neodgovorno, tvegano početje v gorskem svetu, precenjevanje svojih sposobnosti, opreme in znanja, pomanjkljivo znanje o uporabi sodobne, moderne opreme, podcenjevanje številnih velikih nevarnosti gora, pomanjkanje psihofizične kondicije so običajni vzroki manjših in tudi smrtnih nesreč v gorah. Mladi hočejo v gorah pokazati tudi mnogo tistega, česar se niso naučili nikjer, nikoli in od nikogar, radi »skačejo čez vodo tudi tam kjer je most«. Čestokrat prezirajo tudi tisto, kar je težko in nevarno.
Samo pogum, brez vaje, znanja in rutine v gorah ne pomeni veliko, če se jim ne pridružita tudi previdnost in znanje, ki mnogokrat rešujeta v kritičnih situacijah.
Na začetku kakršnekoli planinske poti ali plezalno-alpinističnega vzpona moramo vedno skrbno misliti tudi na srečen konec. Umik na planinski poti ali iz stene, grebena ali vrha, nikoli ne pomeni poraz. Umik je večkrat edina pot k zmagi nad samim seboj. Nikoli se ne smemo v gorah pustiti izčrpati od noči, potuhnjenih megla ali snežnih metežev, pobesnelih ujm. Še pred nočjo in popolno izčrpanostjo moramo najti pot, izhod pred žugajočo smrtjo. Pred nočjo ali popolno utrujenostjo najdimo pravo, primerno zaklonišče, ki nas bo varovalo pred neurjem in mrazom.
Plemenito tovarištvo v gorah, ko žugajo plazovi, ko strele bičajo nebo in grom pretresa temelje gora, ko padajoče kamenje sika okoli nas, ko vremenske nenadne ujme spreminjajo podobo gora, imejmo vedno v največji časti.
Mnogo ceneje in bolje je preprečevati kakršnekoli planinske nesreče, kakor pozneje težko in nevarno reševati lažje, težje ali smrtno ponesrečenega. Tudi v gorah še prav posebno velja geslo: veliko bolje je preprečevati, kakor pozneje reševati!
Velika resnica v gorah je tudi: »skrb za tvojega tovariša (posebno na plezalni vrvi) ti mora biti vedno več, kot misel na svoj, čeprav skrajno nevaren položaj.«
Nesreče v gorah stalno, posebno v zadnjih letih, opozarjajo, da moramo varnosti vseh pohodnikov, plezalcev in alpinistov nameniti največjo skrb. Krvav davek naših gora resno in nenehno opozarja, da moramo stalno preventivno delovati in šolati množice planincev in plezalcev.
Letos se je v naših gorah smrtno ponesrečilo že 25 neprevidnih in neizkušenih gornikov, ki so v večini podcenjevati velike nevarnosti ali pa precenjevali svoje znanje, sposobnosti in opremo.
Letos, v jubilejnem letu našega planinstvu (1893—1983), so gore Manasluja terjale dve smrtni žrtvi, tudi na Kavkazu sta se smrtno ponesrečila dva naša odlična mlada alpinista. Triglav je terjal pet plezalcev, bela smrt je kruto gospodarila med našimi v gorah Francije. Tako kot v Julijskih Alpah, so bile nesreče tudi v Kamniško-Savinjskih Alpah, kakor vsako leto so tudi letos mlada življenja ugašala v ozebnikih Jalovca, Krna. Ničkoliko pa je bilo manjših ali večjih zdrsov na ledenih snežiščih ali meliščih, na travnatih pobočjih ali tveganih prehodih, katerih je v naših gorah veliko. Zato nikoli ne smemo podcenjevati dobronamernih nasvetov ali navodili.
Žuro
Železar, 1. september 1983