Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Italijanski slikar gora

Giovanni Segantini, ki je bil vzor našemu Ivanu Groharju, se je rodil pred 155 leti. Tine Orel ga je med svojim tridesetletnim urejanjem Planinskega vestnika večkrat predstavil bralcem.

Giovanni Segantini se je rodil 15. januarja 1858, leta 1958 je torej šla mimo nas stoletnica njegovega rojstva. Tri dežele ga imajo za svojega, Švica, ker je Engadin slikal kakor nobeden drug, Italija, ker je govoril njen jezik, in Avstrija, kajti Arco je bil tedaj v Avstriji. Leta 1898 je Segantini pisal: »Delo, ljubezen, materinstvo, smrt, vse to umetnost oživlja in vse to krepi in dviga naše duhovno življenje«.

Segantini je preživel bridko mladost, mati mu je umrla, ko je bil pet let star, oče ga je prepustil popolbratom in sestram, vsem je bil odveč. Z dvanajstim letom so ga potisnili v milansko poboljševalnico, kjer je tri leta krpal čevlje, dokler ni prišel k pleskarju in končno v slikarsko šolo v Breri. Nato slede prvi uspehi, življenje z njimi. Triindvajset let star pobegne na deželo in ustvarja žanrske slike, mirne vaške prizore; kmalu zagrne njegove podobe melanholija, temni toni, motna svetloba. Potem naslika sliko s kravami. Tematika, kompozicija, obravnava svetlobe, vse kaže v prihodnost. Podobo pohvalijo v Benetkah, v Bologni, odkupi jo država.

Leta 1886 se je preselil z družino v Savognin med graubündenske gore. Osem let je živel tam, v svetlobi visokih Alp, poln ustvarjalnega veselja nad novimi horizonti. V vsej Evropi so slikarji bili boj, da bi z barvami zajeli atmosfero. Neoimpresionisti in pointilisti so poizkušali storiti to na najbolj rafiniran način. Pa se jim ni prav posrečilo. Segantini pa je sam iznašel svojo tehniko, s katero je ponazoril kristalno čisto svetlobo gora in prozorno jasnino. Tudi Segantini se je oprijel impresionističnega divizionizma in pointilizma, tudi on razstavlja svetlobo, barvo, vendar le tako, kakor terja občutje. Ne dela skic kot študije, marveč se vedno znova vrača k istemu predmetu, da bi ga do kraja obvladal. Nebo, zemlja, človek, žival, vse je spojil v eno čudovito enoto. Raznolikost bitja je stopil v eno življenje, ki se mu pridružuje smrt kakor senca luči.

Njegova strast do dela je bila tolikšna, da je slikal na prostem pri -25 °C ter si
grel roke na pečici, ki jo je nosil s seboj. Ljubil je živali, goste, muziko. Sam je napisal muzično dramo, pisal o umetnosti in življenju in spoštoval knjige, pri vsem tem pa je ostal hribovec, eden od tistih, ki jih je upodabljal, orače, pastirje, kosce.

Leta 1894 je šel na Malojo. Delal je fanatično, mrzlično, kot bi vedel, da ima samo še pet let časa. Vedno močneje so butali vanj valovi melanholije. Ko se je na Schafbergu pri Pontresini nevarno prehladil, je odklanjal zdravnika, pač pa se je dal primakniti k oknu, da bi še enkrat pogledal na gore.

PV 1958, št. 12, str. 687 (Tine Orel)


GIOVANNI SEGANTINI se je rodil 1858 v kraju Arco, na severnem bregu Lago di Garda. S sedmimi leti je moral po smrti svoje matere v Milano k polsestri, ki ga je mnogo puščala samega. Slonel je pri oknu in gledal oblake, ki so mu pomenili prostor in prostost. Nekega dne je zbežal iz mesta in iskal pot proti Franciji. Izčrpanega so našli kmetje in ga popeljali nazaj v Milano. Zelo zgodaj je pokazal slikarski talent in zlahka dovršil študij na akademiji v Breri. Začel je slikati naravo, portrete in prizore, v katerih je prišlo do izraza njegovo nagnjenje k razmišljanju in resnobi.

»Umetnost mora kazati pot k novim mislim,« to je bilo geslo mladega Segantinija, ki ga je ponavljal v tej ali drugi obliki v svojih pismih in spisih, »čopič drsi po platnu in uboga notranje vzgibe. Odkriva, kako trepeta roka, v kateri se izražajo vse vibracije živcev. Oživlja predmete, živali in ljudi. V najbolj intimnih podrobnostih se izraža oblika, življenje, svetloba. V umetniku plamti sveti ogenj umetnosti in ga drži v ustvarjalni napetosti. Vročična strast, ki se ga polasti pri ustvarjanju, se odraža na gledalcu, v katerem vzbuja isto doživetje.« V tej izpovedi je ključ Segantinijeve umetnosti, ki jo je skoraj v celoti posvetil goram. »Umetnost, ki gledalca ne pretrese, nima pravice do obstoja,« je kasneje dodal.

Zelo mlad je šel iz Milana v Brianzo in tu slikal pastirje, kmete, ovce, krave, studence in vodnjake. Pošten in preprost je živel naravno, zdravo vaško življenje. Ne da bi bil spoznal Jeana Françoisa Milleta, precej starejšega normandijskega slikarja, se mu je približal s svojo prirodno preprostostjo, s katero je upodabljal kmeta pri delu ali pri molitvi. Millet je v »Ave Mariji« naslikal kmečki par pri molitvi na njivi, Segantini pa je v podobi z enakim naslovom upodobil pastirja, ki ob Ave Mariji s čolnom vozi ovce v sončni zahod. Pastirjeva žena z otrokom sedi v čolnu. V njej je slikar izrazil materino ljubezen s posebnim čarom.

Potem je šel v gore z ženo in otrokom, na sever, v Berghell, v Engadin, preko sedla Julier v Oberhalbstein in nato osem let bival v Savogninu od leta 1886 do 1894. Da bi gore čim bolj doživel, se je pogorjanil. Študiral je svetlobo v pokrajini, zelenino gorskih trav, sinjino neba, sončni sij ob različnih dnevnih urah in letnih dobah. »Moja umetnost se je rodila v veličastni resnosti gora in se tu razvila k višjim oblikam. Moji predniki po materi so bili gorjanci, duh alpske pokrajine je ostal v meni, me vsega prevzel in se pokazal na mojih platnih,« je zapisal. Iz Savognina je na konjičku odhajal na bližnje in daljne planšarije in na vrhove, da bi na višinah doživel čisto vedrino nad gorami. Bil je gotovo prvi slikar, ki je poleti in pozimi bival v višini 2500 m [1500 m] in tam ustvarjal. »Tu sem lahko drzneje pogledal proti sončnim žarkom, ki jih imam rad in ki bi jih rad zajel v podobo. Tu sem se lahko poglabljal v naravo, v njene najbolj žive oblike, v njene najprvobitnejše barve.« Prišel je do svoje lastne tehnike, sorodne impresionistični. Z njo je hotel na platno prenašati čiste tone. Njegove barvne ploskve se ne prelivajo, marveč so ločene med seboj, da so videti kot vezenina. Ohranile so ves svoj sijaj do današnjega dne.

Ob novem letu 1890 je Segantini zapisal: »Najbolj imam rad sonce, za soncem pomlad, za njo pa studence, ki v Alpah vro iz skal, svetli kot kristal, in žubore po žilah zemlje kakor kri po naših žilah.« V gorah je slikal kmete, kako vardevajo živino, obdelujejo zemljo in pospravljajo pridelke, mlade kmetice pri studencih, ovce in krave v stajah in na paši. Izogibal pa se je epiki, ki ga je v Milanu in Brianzi še mikala. Ljudje na njegovih slikah so kakor rastline in živali, samo zgolj bitja v naravi. Njegove slike so presenečale z jasnino svojih barv in z resnim odnosom do narave. Kmalu so slavile zmago na razstavah. Slava gorskega slikarja Segantinija se je nenavadno naglo razširila. Njegove slike so v ljudeh obujale željo po doživljanju gora, željo, od blizu videti to sončno luč, ta čisti zrak.

Iz Savognina se je Segantini preselil v Malojo, v deželo jezer in gora. Njegove gorske pokrajine vse bolj predstavljajo kvintesenco [pravo bistveno vsebino] narave in življenja, svet, v katerem se razpleta človekova usoda, kjer bije ura življenja in smrti. Presenetljivo oživlja majhne stvari: tkivo mahovja in lišajev, kozjo kožo, ovčjo volno, strukturo gorskega drevesa, trdoto pečine. Z mešanico barvnih tonov in svetlobe jemlje predmetom težo tvornosti in jih dviga v umetniško nadtvarnost. Da bi se oddolžil Engadinu, je želel ustvariti njegovo panoramo od St. Moritza do Silsa in Maloje. Panorama naj bi bila razstavljena na svetovni razstavi v Parizu leta 1900. Ni mu šlo od rok. Ustvaril je le triptih »Življenje, Narava, Smrt.« Slike je odkupila ustanova Gottfrieda Kellerja, Nikolaus Hartmann pa je v St. Moritzu zgradil Segantinijev muzej, v katerem je zbral te in mnoge druge Segantinijeve slike.

Prva podoba triptiha »Nastanek ali življenje« predstavlja jesensko atmosfero. Sonce zahaja. Žena z otrokom sedi pod borovcem, vse naokoli zelenina pašnikov in modro jezerce. V ozadju rožnate gore v sveži svetlobi. Večerna elegija. Druga slika »Bivanje ali narava« prikazuje polnost življenja v naravi. Moški in ženska gresta z živino po stezi. V daljavi se vleče veriga gora na zlatem nebu, ki vse žari v barvah sončnega zahoda: v rožnati sinji, oranžni, žolti in modri svetlobi. Te barve so Segantinijeva moč. Toda narava umira, sneg leži več mesecev, po doleh in po bregeh in razpenja mrtvaški prt. To je že tretja podoba »Smrt«. V mladem jutru visi nad gorami gost, težak oblak. Mlado dekle peljejo s planine v krsti. Te slike ni dovršil. Jeseni leta 1899 je moral odložiti svoj čudežni čopič.

Segantini je bil eden od prvih slikarjev, ki so odkrili zimsko gorsko pokrajino. Ni pa slikal snega, ki bi se bleščal v soncu, raje je imel mračni sneg pod zamrenjenim nebom, nemi sneg, siv, rjavkast, v katerem zamirajo glasovi in nas opominja na smrt. V večerni uri se kmetica vrača v vas s sanmi, ki pod težo drv drse po sanincu. Luči se prižigajo v oknih, v mraku lega na pokrajino mrzla sivina. Mrliče pokopavajo v zmrznjeno zemljo in jih objokujejo, dolina pa počiva nema in ledena pod snegom. Zimska pokrajina postaja pustinja.

Glede na miselnost dobe je bil Segantini blizu simbolizma, ki mu je narava le materializacija ideje v prostoru, času in usodi. Simbolistom ni bilo do posnemanja narave, hoteli so jo le razložiti z oblikami simbolične umetnosti. Barva in svetloba sta za te slikarje tudi duhovno sredstvo, ne samo tehnično. V miselnem svetu samotnega človeka, kakršen je bil Segantini, je smrt igrala veliko vlogo, čeprav je vse svoje antene razpenjal življenju in luči nasproti. Narava je sreča materinstva, rodovitnosti. Segantinijeve simbolične osebe, ki to ponazarjajo, rastejo iz zemlje, so v svoji čutni navzočnosti anonimne osebnosti, polne resnice o življenju. V gorah ne doživljamo globlje le svetlobe in zraka, marveč z njima tudi življenje in njegovo skrivnost. To naziranje je vedlo Segantinija v alegorično upodabljanje gorske narave.

Ustvaril je mit o Engadinu, mit o soncu, o sreči v višavah. Milijoni ljudi so prišli v Engadin zaradi njegovih slik. Vanje je položil tone, ki so odmevali v srcih ljudi od Pariza do New Yorka. Bil je velik slikar, bil pa je tudi človek velikega duha, ki je odkrival najgloblje skrivnosti iz življenja narave. Za razširjanje ljubezni do gora v vseh letnih časih ne pomeni dosti manj kot v svojem času Rousseau ali Goethe. Lahko rečemo, da je razumel potrebe svojega časa in zato pokazal pot k napredku v slikarstvu in v odnosu do narave.

PV 1967, št. 12, str. 579
(Tine Orel)


GIOVANNI SEGANTINI (1858–1899)

O Segantiniju je naš list pred leti precej obširno pisal. Ker je kot slikar alpskih motivov edinstven pojav, se vedno znova predstavlja vrednost njegovih stvaritev. Zanimive odgovore na to nam v ÖBZ 1976/2 navaja že nekajkrat citirani Dunajčan H. Barobek. Imenuje ga slikarja, ki je sijaj gorske pokrajine prenašal na platno. Dobesedno, kajti Segantini je v gubice svojih slikarskih platen utiral zlati in srebrni prah, namlet iz zlatih in srebrnih lističev, da je tudi na ta način pričaral svilnati blesk gorskega vzdušja in migotanje bleščeče atmosfere. Umetnostni zgodovinarji so zato pisali: Segantini je slikal svetlobo tako, da jo je »razstavil« v žarke. Da bi uresničil svoje umetniške sanje, je za svoj predmet izbral Engadin, ki je najbrž res najlepša alpska pokrajina v Evropi. Nietzsche je zapisal o njem, da je »dežela srebrnih barvnih tonov«. Tudi legenda o nastanku Engadina je zgovorna: Ko so se rajska vrata za Adamom in Evo zaprla, se je bog pokesal, ker ju je izgnal. Poklical je angele in jim naročil, naj narede na zemlji nekaj raju podobnega. In so se takoj lotili dela, ustvarili Engadin – in posrečilo se jim je ustvariti – raj na zemlji – Engadin. Segantini je skoraj vse svoje motive poiskal v ladinski Švici in pri tem do vrha mojstrsko razvil svoj stil, s katerim je ustvaril umetniško resnico v gorski naravi in to tako, »da je na njegovih slikah gorski zrak skoraj otipljiv«. Segantinijev muzej v St. Moritzu, tamkajšnja osrednja dvorana z njegovim triptihom Nastanek, bivanje in konec [Življenje, narava smrt], je nepozabno doživetje.

Rodil se je v mestecu Arco ob Gardskem jezeru in umrl na planini nad Pontresino, samotno, vendar – ali je legenda ali resnica – sredi ovčje črede. Devetnajst let star je začel ustvarjati, v 22 letih si je s svojimi stvaritvami zagotovil nesmrtnost. Dvaindvajset let eno samo neprestano strastno delo za umetnost! Leta 1895, je star 37 let, naslikal avtoportret, pretresljivo podobo preizkušenj, ki so razbrazdale obraz. Še kot otrok je moral zdoma za kruhom, ušel očimu in zbežal v Francijo. Moral je nazaj, vendar je šel raje za svinjskega pastirja kot v Milano. Kot tak je nekoč na kamen narisal žival s takimi potezami, da so ga vsi občudovali.

PV 1976, št. 11, str. 565
Tine Orel


SEGANTINI V MÜNCHNU

Dva slikarja alpske pokrajine sta konec 19. stoletja močno vplivala na upodabljanje gorskega sveta: Giovanni Segantini in nekoliko manj popularni Švicar Ferdinand Hodler. Oba sta zrasla v bridki revščini, živela sta skoraj brez svetlobe in vendarle sta se oba obrnila v gorsko pokrajino, oblito s sončnim sijajem.

O Segantiniju smo v tej rubriki že obširno pisali.

Razstava v Münchnu je bila pomembna zato, ker je pokazala »neznanega Segantinija«, ki ga hrani umetniška galerija v Zürichu. Segantini (1858–1899) je doživel komaj dobrih štirideset let, ustvaril pa je velikansko delo. Danes je znanih nad 300 njegovih slik. Preživel je bridko mladost: komaj pet let star je izgubil mater, oče je družino že prej zapustil, nadarjeni otrok pa se je prebijal po sirotišnicah in »poboljševalnicah«. Triindvajset let star pa se je naselil v Brianzi in se zatopil v strastno ustvarjanje.

V Münchnu so razstavili 50 njegovih del, ki so za njegov ustvarjalni način najznačilnejše. O svojem upodabljanju gorskega sveta je Segantini takole zapisal:

»Prizadevam si predvsem, da na sliki zadržim svetlobo. Sprevidel sem, da z mešanjem barv na paleti ne dobim ne svetlobe ne zraka. Zato sem iznašel način, s katerim sem razvrstil barve v njihovi resničnosti in čistosti.«

Segantini je postal nedoseženi mojster v slikanju alpske pokrajine, kakršno je doživljal ob Gardskem jezeru, v Brianzi, v Graubündenu, okoli Maloje in Soglia.

PV 1978, št. 9, str. 596
Tine Orel


In še v odlomkih

»Skratka, hočem, da ne opazijo nič malenkostne bližine človeka v sliki; hočem, da je slika od barve razplamtela misel. Ali so rože kaj drugega? To je božanska umetnost.«                                            

Dom in svet 1915, št. 6,
Iz Segantinijevih pisem

 

             »Cvetka uči bolje od vsakih besed, kaj je lepota.«

                                                          Dom in svet, 1916, št. 4, str. 106,
                                                          Iz Segantinijevih pisem

»Ko bi mati sedaj, po 31 letih ločitve, stopila nenadoma predme, bi jo takoj spoznal. Tako jasno stoji pred mojim duševnim očesom, s svojim ponosnim obra­zom, s trudnim izrazom v njem. Lepa je bila, ne kot jutranja zarja ali visoko poldne, ampak lepa kakor sončni zahod v pomladi.«

                                                               Dom in svet 1915, št. 5, str. 150

 Anekdoti

Zaradi hrepenenja po rodnem sončnem Arcu je sedemleten ušel iz Milana. Sestra ga je iztaknila pri nekem kmetu, kateremu je radovoljno pasel ovce, in ga dala v milansko poboljševalnico, kjer so ga imeli tri leta v čevljarskem oddelku. Odtod je zopet zbežal in prišel leta 1873 k fotografu Tettamanziju, ki je bil vse: slikar, komik, pleskar, dramatik, recitator itd. Tu se je naučil risanja, a je kmalu šel svoja pota, kar je maestra jezilo. V nejasni slutnji Segantinijevega talenta se je pobahal nekoč: »Kaj bi naredil, ko bi bil tak slikar kot jaz?« Giovanni mu je neustrašeno odgovoril: »Skozi okno bi skočil!«

                                                                  Dom in svet 1915, št.5, str.150

 Slikar Segantini je baš slikal gorski travnik, ko je zagledal ljubkega pastirčka. »Ali te smem naslikati?« mu je dejal in dodal, da bi ga lažje pridobil za stvar: »Za eno liro!«

             Deček je odgovoril nevoljno »da« in se postavil v pozo. Ko je končal sliko, je vprašal umetnik, kako mu kaj ugaja.

Deček si je delo nekaj časa ogledoval, potem je segel oklevajoč v žep ter dejal: »In za to naj vam plačam liro?«

                                                                  Jutro, št. 58, 12. marec 1929

 

              … me je zvabil Segantini s poezijo gorske pokrajine, z leske­tajočim se zrakom med belimi gorami nad zelenimi rovti, s pokojno tišino pastirskih koč, kamor se vračajo bele ovčice, kadar pada noč z vrhov. Segantini mi je obujal trenutke, ko sem med skalami užival grozno lepoto narave.

                                Ljubljanski zvon 1940, št. 4, Juš Kozak, Blodnje za lepoto

                                              
                 Giovanni Segantini, svetovno znani slikar, je znal s svojim čopičem pričarati na platna prasilo gora in njihovo neizpovedljivo lepoto. Umrl je 41 let star 28. sept. 1899 kot žrtev svojega slikarskega poklica. Slikal je v višini 2700 m (Schafberg nad Pontresino), v ledenem pišu in snegu. V delovni vročici je pozabil na to in po nekaj dneh podlegel. Hotel je dokončati svoj slikarski triptih – nastajanje, življenje in smrt, v gorah, ki jih je tista leta v zgodnji jeseni pokril sneg. Njegove slike »Sončni zahod«, »Dve materi«, »Planinski pašniki« spadajo med največja umetniška dela modernega časa. Njemu na čast so zapadni greben Grignette imenovali po njem, Tridentinci pa kočo na vzhodnem pobočju Presanelle. 50-letnico njegove smrti so v Italiji slovesno praznovali.

 

                                                                                   PV 1953, št. 6, str. 287
                                                                                                   (Tine Orel)

              Giovanni Segantini je pač največji umetnik, ki je za svoj likovni predmet izbral gore. Švica mu je bila druga domovina. Pravijo, da so ga odkrili, ko je najlepšo žival svoje črede naslikal s kredo na neko pečino. Prehodil je trdo pot samouka. Ko mu je Italija neko sliko nagradila s 6000 lirami, se je milanska Akademija temu uprla, češ da Segantini ni italijanski državljan. Nato se je naselil spet v Švici in delal po 16 ur na dan, v višini 1200 m [in višje], in prišel do samosvoje tehnike, do »divizionizma«. Barv ni mešal na paleti, ampak jih je s potezo na potezo nanašal na platno, s čimer je dosegel čisto poseben učinek, čistost tonov in kristalno čistost atmosfere v svojih slikah, s katerimi je upodobil večno povezanost človeka z naravo, ljubezen do živali, rojstvo, smrt, ljubezen živalskih mater, večno lepoto neba in zemlje. V St. Moritzu je Segantinijev muzej, v katerem hranijo tudi njegov triptih »Nastajanje«, »Bivanje« in »Propadanje«. Da bi dovršil panoramo Bernine na sliki »Nastajanje«, se je Segantini septembra 1899 povzpel na Schafberg nad Pontresino. Tu je zbolel za vnetjem slepiča in umrl, ker zaradi viharja ni bil mogoč prevoz v dolino, zdravnik, njegov prijatelj, pa je zaupal v Segantinijevo železno zdravje. Zadnje besede velikega umetnika so bile: »Rad bi videl svoje gore.«

PV 1955, št. 7, str. 383
Tine Orel


Segantini je sicer poenostavljal detajle svojih slik, vendar jih vseeno ni nikoli želel prehudo odtrgati od resničnosti, iz katere je črpal motive – to so bile predvsem gore. Bolj kot to ga je zanimal simbolizem (ki izraža duhovno dojemanje sveta zlasti s simboli).

                                                                  Camillo Semenzato, Svet umetnosti
                                                                               MK 1975, str. 512

Slovenski impresionisti so s sanjavo, lirično slovensko dušo razglabljali o bistvu stvari in v vseh njihovih delih je precej čustvenega in osebnega odnosa do resničnosti. Sleherni izmed četverice je v delih izrazil kos svojega bistva.
Ivan Grohar bil poet kmečkega življenja. Nanj je z barvnim simbolizmom vplival Segantini, zato je iskal čisti in neposredni vtis.

Nataša Golob v knjigi Camilla Semenzata Svet umetnosti,
MK 1975, str. 508


Pripravil: France Malešič




 

 


Ljubljanski zvon (1902)/G-L - Zofka Kvedrova: Giovanni Segantini

Dom in svet (1915)/G-L: Alojzij Res: Giovanni Segantini

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti