Železar (1979) - Uroš Župančič: Plezalci in alpinisti so nestrpno čakali prave mrzle in globoko zasnežene zime, ki naj bi bila tudi ledena.

Starejši, prekaljeni asi, ki so se ponašali s številnimi pomembnimi dosežki v kopnih in zasneženih in v led vkovanih domačih stenah, grebenih, zajedah in robeh, kjer je bilo mnogokrat potrebno znati tudi mnogo tistega, česar se niso imeli prilike učiti in naučiti nikjer. Ne samo to, da so bili uspešni in zmagoviti v stenah nad Okrešljem ali v Martuljku, v Travniku, Dolgem hrbtu in Šitah, z lahkoto so zmagovali tudi težke in zahtevne zajede, diretissime in odlome v Vršičih, Dedcu, Široki peči, Koglu, Rakovi špici in sam ne vem kje še vse.
V stenah in robeh nad Jezerskim, Krmo, Planico, nad bistriško dolino, v Kotu, ali nad Krnico skoraj ni bilo več »belih lis«, kjer še ne bi pozimi ali poleti odmevala pesem klinov in kladiv.

Ne samo krotitelji prevesnih in prepadnih sten v dolini Yosemite, Andih ali Kavkazu, Dolomitih in centralnih Alpah, tudi oni, ki so sestavljali jedra naših alpinističnih odprav v gore črnega kontinenta, Kavkaza, Karakoruma in Hindukuša, Pamirja in junaki iz sten Trisulov, Anapurn, Kangbachena in Makaluja, so se s prvenstvenimi vzponi hotel vpisati z velikimi črkami v našo planinsko, plezalno, alpinistično zgodovino. Za temi protagonisti našega vrhunskega plezalnega športa in alpinizma pa so nezadržano prihajali z naglimi koraki, v skokih številni mladi, ki niso hoteli capljati ali celo stati v senci junakov in asov.

Mladi so se hoteli uveljaviti tam, kjer so starejše generacije obstale in omagale. Mladi so hoteli opozoriti stroge selektorje na sebe pri morebitni izbiri najboljših za prihodnje odprave proti visoko postavljenim in težko dosegljivim ciljem. Tudi v najostrejši konkurenci niso hoteli igrati podrejene vloge.
Visoki, najvišji vrh piramide našega vrhunskega in ekstremnega plezalnega športa in alpinizma je začel odločilen boj za zadnje lovorike in zmage v naših kopnih in zasneženih, v led vkovanih stenah.

Matjaž in Klemen, dva izmed prihajajočih in veliko obetajočih sta naglo in nezadržano silila v ospredje tudi v ostri konkurenci elite našega plezalnega športa in vrhunskega, ekstremnega alpinizma.
Premagala in ukrotila sta že pretežni del težkih in najtežjih plezalnih smeri v pripeki poletnega sonca in tudi v kratkih dnevih v strupenem mrazu zim.
Poznala in merila sta svoje znanje in moči v robeh, zajedah, pečeh in previsih nad prepadi v severni steni Podrte gore, ki je bila vaba, šola in kovačnica številnih generacij naših najboljših plezalcev.

Severna stena Podrte gore je bila v pravem pomenu lepotec, ki se je ponašala s fantastično izoblikovanimi stebri, počmi, previsi in zajedami, ki so zahtevali od obiskovalcev in naskakovalcev maksimalno mero znanja, volje in poguma. Domači in tudi tuji plezalci ter alpinisti so se navduševali nad to lepotico, primerjali so jo s stenami, kampanili, sfingami in zvoniki Dolomitov, ozebniki centralnih Alp in najtežje osvojljivih vrhov na Ognjeni zemlji.
Klemen in Matjaž sta imela v Podrti gori velike in visoke cilje. Njuni načrti in računi so bili znani samo njima, tiho in zaupno sta jih zaupala samo Polonci, Joštu in Boštjanu.

V zadnjih letih, ko sta se Matjaž in Klemen šolala in kalila v vseh mogočih plezalno alpinističnih vrtcih in težkih in najtežjih ter zahtevnih domačih in tujih gorah, sta si vzela vedno toliko časa, da sta plezala, krotila in zmagovala tudi v stenah, zajedah, robeh, previsih in prepadih severne stene Podrte gore.
Skoraj sta lahko smelo trdila, da poznata vsak meter te stene, vsak prijem in tudi labilen in krušljiv stop, vsak tvegan raztežaj in vsako težko ključno mesto. Severno steno Podrte gore sta plezala navzgor v sestopu in v vseh mogočih prečnicah in variantah. V severni steni Podrte gore sta bila Matjaž in Klemen kakor doma na dvorišču.
Pozimi v severni steni Podrte gore še ni bil nihče, nit ne najbolj pogumni in izkušeni iz starejših generacij in niti ne kdorkoli izmed najbolj neučakanih in zagnanih mladcev.

Na robeh in grebenih Podrte gore so vetrovi in snežni meteži gradili ogromne snežne opasti, ki so se lomile in trgale preko vse zime.
Preko severne stene Podrte gore so hrumeli in peli svojo pesem vseuničujoči plazovi, v žlebovih in tokavah je klokotala voda, ki je spreminjala steno v ledene slapove. V debeli in globoki ledeno mrzli zimi gora in še posebej sten, ni dajala upanja na uspeh in zmago, hromila in žugala je vsakomur, tudi najbolj neustrašenim, srčnim in pogumnim.
Matjaž in Klemen sta se odločila premagati in ukrotiti ta nenehni žugajoči strah.

Zajeda, ki je sekala severno steno Podrte gore v dveh delih od prodišč do vrha, ki se je dotikal neba in ga prebadal, jima je dajala skopo upanje. To zajedo sta Klemen in Matjaž poleti mnogokrat ukrotila in preplezala, opremila sta jo s številnimi klini in zankami. Poznala in vedela sta za vse prijeme. Stopi, tudi labilni in varljivi, so jima kazali smer preko strehastih previsov do ključnega mesta v sredini stene, kjer se je skopo ponujala skrajno izpostavljena prečnica z neznatnimi prijemi nad žugajočo praznino iz katere je dihal hlad. Drugi, vršnji del smeri je vodil preko prečnice v izstopno zajedo, ki se je končala v skrajno krušljivih strehastih previsih.

To je bila idealno zamišljena smer v severni steni Podrte gore, ki je vabila in navduševala pogumna in neustrašena mladca.
Tudi Klemen in Matjaž sta se spočetka plašila teh velikih želja, srce jima je močneje bilo, ko sta zamišljeno smer ogledovala iz bližnjega razglednega počivala pod steno. Bolelo ju je v tilniku, ko sta stop za stopom, prijem za prijemom v mislih plezala po spodnji vstopni in gornji izstopni zajedi.
Končno je bila poleti vsa smer že večkrat preplezana in premagana in tudi za silo opremljena s klini in zankami, tudi svedrovci so bili v izpostavljeni, labilni prečnici nad praznino.

V pozni jeseni, tik pred prvimi večjimi snežnimi padavinami, sta plezalca prav ekspedicijsko opremila steno in smer s skladišči hrane in druge šare, potrebne in primerne za vzpon in v skrajni sili tudi za sestop.
Nastopila je zgodaj prava koledarska zima. Matjaž in Klemen pa tudi stena in smer so bili pripravljeni na tvegan poizkus.

Mukoma sta Klemen in Matjaž zgazila globoko gaz od stanu v okrešlju Gorenjega Kala pod steno. Pod steno Podrte gore sta plezalca duškala, tesno ju je tiščalo v grlu, srce jima je bilo tako močno kakor da bi hotelo skočiti iz prsi. Vsa gora in stene levo in desno so bile pobeljene, skoraj se ni dalo videti skal!
Po visokem snežnem stožcu sta naglo napredovala na konicah derez, cepin in ledno kladivo sta dobro in temeljito opravila težko in skrajno odgovorno delo. Na dvojni vrvi sta po od plazov zbitem trdem snegu naglo pridobivala na višini dokler nista prispela do skrajno ozkega lijaka, vstopa v tesno spodnjo skalno zajedo. Še predno sta uspela priti do prvega znanega klina se je Klemenu, prvemu plezalcu zarezala v obraz zlizana plaznica pod katero se je kristalil led. Utrujeni Klemen je dal prednost Matjažu, ki nikoli ni priznal nevarnosti in težav. Težka nahrbtnika sta s pleč romala na pomožno vrvico. Klemen je skrbno naglo pripravil varno stojišče in varovališče.

Matjaž je sekal prijeme in stope, le počasi je pridobival v plaznici in gladkem ledu na višini, boril se je za vsak prijem in za vsak stop. Drobir snega in ledu je iskal vse okoli. Matjažu so se lepili lasje na oznojeno čelo, slabše je bilo Klemenu, ki je moral varovati prvega pod komando padajočega snega in ledu. Plaho je s strahom mislil tudi na sprožitev plazu, ki utegne vsak trenutek prihrumeti skozi globoko zasneženo zajedo. Odganjal je Klemen plaho misel in tesneje poprijel vrvi dokler Matjaž ni dosegel prvega klina v desni skali, vponka je sprejela rdečo plezalno vrv. Matjaž je poprijel pomožno vrvico in začel se je transport težkih nahrbtnikov po plaznici in ledu do vstopa v zajedo, kjer je bil že pripravljen prostor in skrbno varovališče.

Ko je po stopih in prijemih Matjaža prispel v zajedo še Klemen, sta zamenjala vodstvo na vrvi. Globoko zasnežena zajeda se je poganjala strmo navzgor. V plaznici je bil sneg primerno zglajen, da vzpon ni bil nevaren in težak je izmenoma Klemen vpenjal vrvi in vponke v že zabite kline. Še predno so iztekle dolžine vrvi je našel v krajni zevi primeren prostor za počivališče. Zabil je nove kline za varno varovališče.
Pred Matjažem je potegnil še oba nahrbtnika. Ugotovila sta, da naglo pridobivata na višini, njima se je vzpon zdel mnogo lažji kot poleti, ko sta morala plezati skozi zajedo po vlažnih, mokrih in algastih skalah, ki so bile zlizane in gladke od slapov, kamenja in plazov, ki imajo leto in dan tirnice skozi zajedo.

Matjaž in Klemen v tem zadovoljstvu skoraj nista imela časa ugotoviti, da se je nebo prevleklo z oblaki, tudi dan se je mnogo preje kot sta mislila nagnil na večer. Po gorah nasproti Podrti gori so vihrale snežne zastave, tudi po robeh zajede Podrte gore so se vrtinčili manjši in večji pršni plaziči in plazovi. V zajedi je vedno bolj postajalo hladno in mračno. Klemen je priganjal Matjaža k nadaljnji poti, ki je postajala vedno bolj strma in mračna.
Še dvakrat ali trikrat sta se izmenjala na vrvi, transport nahrbtnikov in sploh sekanje stopov in prijemov je postajalo vedno težje in utrudljivejše. Hitela sta, hotela sta prehiteti umirajoči dan.

Gore so že legale k počitku, snežni metež, ki se je z ihto razvnemal v vihar, je odločno ukazoval počitek in priprave za prvi bivak, ki sta si ga lepo in varno uredila pod strehastim previsom na vrhu prvega, spodnjega dela zajede, nekje sredi stene.
Tu sta si Klemen in Matjaž že jeseni pri zadnjem vzponu uredila večjo zalogo hrane in opreme. Zaradi varnosti in udobnosti sta si zabila še nekaj klinov in zravnala rez snega, da sta si povečala in razširila prostor. Mojstrsko sta si uredila ne le sedeže, temveč razkošno, prostorno, varno ležišče, tudi za kuhinjo in shrambo je bilo dovolj prostora pod skalnato streho.

Kmalu je juha zavrela na kuhalniku, večerja je bila potrebna, zato je bila obilna in izdatna. Zadovoljstvo nad doseženim uspehom jima je po večerji kalilo slabo vreme, ki ni obetalo nič dobrega za prihodnji dan. Veter, zunaj spalne in bivak vreče v puhasti obleki, je pometal po steni in vrtinčil pršne plaziče, preko strehe nad bivakom je od časa do časa plaz zdrsnil ali plazič. Svetilk nista smela uporabljati, kajti ljudje v dolini bi jo utegnili opaziti in smatrati to kot klice na pomoč. Zato sta se kmalu zavlekla in potuhnila v spalne in bivak vreče, kjer je bil počitek udoben in skoraj prijeten.
Matjaž je kmalu mirno in spokojno zadremal, Klemen pa ni in ni mogel privabiti sna. Obračal in obračal se je, od časa do časa v skrbi prisluhnil vetru, ki se je upiral v bivak in vrečo.

Matjaž je že dolgo mirno in spokojno dremal in spal globoko zavit v puhasti obleki, spalni vreči, ko je Klemena prebudil večji sunek vetra, ki je z veliko ihto robkal po tokavi in se tesnil po pečeh, silil je v reševalno vrečo in silil z ledenimi prsti tudi v slonovo nogo, čutil ga je do telesa in kosti.
Eden od plazov je planil preko strehastega previsa, kjer so se vesile ledene sveče in se v sivem mrču pognal v tokavo pod bivakom. Klemen od tedaj dalje v nemirni in vihravi noči ni imel več miru, ni in ni si mogel priklicati mirnega snu in niti spanca. Skoraj ga je postalo strah, strah ga je bilo ob plahi misli, da sta skupaj z Matjažem postala ujetnika gore in smeri, očital si je, da sta si zadala mnogo pretežko, nevarno in tvegano, prezahtevno nalogo in obvezo. Buden in priseben je bil dolgo v noč, v kateri so se vetrovi razvnemali v divji ples snežink, s strahom je prisluškoval pesmi plazov, ki so se plazili v steni in merili v silnih truščih višino in globino stene.
Plašil se je prebuditi Matjaža sredi vihrajočih snežnih metežev, bal se ga je seznaniti z žugajočo in hromečo resnico ...
Tesneje se je stisnil k tovarišu, ki je mirno spal na notranji strani zavit v puhaste vreče in obleke. Tudi to ga ni umirilo in občutil je da se trese in drhti po vsem telesu, ni in ni mogel ugotoviti ali ga razjeda strah ali ga hladi mraz.

Znova je prijetno zabrnel kuhalnik in Klemen je pristavil čaj, žejalo ga je in tudi v tem je spoznal in ugotovil, da je strah, ki vrta po njegovi notranjosti in mu hromi misli, živce in mišice, vse okoliščine bi ga kmalu oropale poguma.
Nikakor ni Klemen v tem okolju mogel pričakovati božajoče jutranje rahle zarje, ki naj bi bila znanilka novega dne. Jutranja sončna luč ni utegnila rahlo poljubiti najvišja čela špikov, vse je bilo zavito v težak, nič dobrega obetajoči svinčeni mrč. Gosti roji snežink so zgostili sivo prejo megla in oblačkov, ki so se kot grozeča vojska viharno spuščali v slapovih preko škrbin in ožili obzorje.
Ko je bilo Klemenu dovolj vseh teh žugajočih furij je rahlo in obzirno prebudil Matjaža. Sam je v polsnu hotel ugotoviti kako jima je naklonjena ali nenaklonjena narava. Zdrznil se je, ko je skozi ozko rez videl pobesnelo okolje.

Brez prave volje in navdušenja sta naglo pozajtrkovala in uredila plezalno opremo. Med njima ni bilo besed, tiho sta premišljevala svojo zlo usodo. Čakala in čakala sta sede, nista se mogla sporazumeti in odločiti za nadaljnjo pot. Matjaž je dobro spočit in naspan kazal željo, da naskočita teman, vlažen strehast previs in se lotita preudarno kočljive in skrajno izpostavljene prečnice v kateri so bili prehodi skrajno skopo odmerjeni. Še tiste neznatne razčlembe, ki so bile, so bile krušljive in neznatne, smer so kazali le klini in svedrovci v galeriji, ki je kazala pot, smer nad zevajočo praznino. Pet, šest, deset klinov je bilo razporejenih in labilno zabitih do prvega boljšega prijema in stopa na glaviču. Tam bo duškal in se spočil ter pripravil še za drugi del izpostavljene prečnice. Odločil se je, da bo brez derez, oborožen z vponkami, pomožnimi stopnimi zankami in kopico novih klinov napadel prečko in jo skušal po mačje ukrotiti, prelisičiti in premagati. Misel je bila izrečena brez besed ...

Klemen, skrajno slabe volje in nerazpoložen je natančno pregledoval sidrišče in varovališče. Še in še je preizkušal kline pod strehastim previsom. Tih in mrk je bil, pogledi so mu vedno pogosteje uhajali navzdol po zajedi, po gladko splazeni plaznici, ki se je izgubljala v praznini globočine …
Klemen je tesneje poprijel vrvi in se stisnil globoko pod preveso, ko je Matjaž dejal pazi, grem ...

Roke so tipale navzgor ob robu, iskale stik z zasneženo steno in vlažnim strehastim previsom. Matjaž je odkrušil nekaj ledenih sveč in že je telo izginjalo v strmal. Vrvi so počasi drsele preko ramen in dlani, dokler se Matjaž ni odločno in močno dvignil, da so noge zanihale v zraku. Matjaž je izginil za robom proti desni. Klemen je še slišal kako je Matjaž zapel prvo uponko v klin in hitreje potegnil rdečo vrv. Ta ugotovitev je ublažila tudi notranjo napetost, prebudilo in rodilo je spočetka dokaj rahlo upanje ...
Med Matjažem in Klemenom ni bilo govorjenja, vsak zase sta dobro, predobro vedela kaj je naloga enega in drugega.

Vrvi so nihale, skoraj mirovale, neznatno so se pomikale skozi dlani Klemena, ki je dobro, predobro vedel, da Matjaž opravlja težko in nevarno delo, močneje in tesneje je poprijel vrvi in se tesneje prilepil pod obokani previs.
Matjaž je z vsemi čutili zrl in napeto iskal novih prijemov in konice čevljev niso in niso mogle najti varnega stopa. Naslednjega klina, svedrovca ni hotelo biti nikjer, ali so ga prekrili snegovi ali ga je vkoval led ali ga je izbilo padajoče kamenje, ni in ni ga mogel izslediti. Srhljivo mu je grozila in žugala globina ...
Iskajoči prsti so mu ledeneli iskajoč novih prijemov. Matjaž je strahoma ugotovil, da tu, prav tu ni nič lahkega. Vrvi v Klemenovih dlaneh so obstale, to je bil žugajoč in hromeč znak, da je Matjaž na ključnem mestu. Matjaž je plaho iskal, začel se je nem, tih boj pogledov, iskanje in odločitev. Vrvi so trepetale v sunkih vetra.

Oba, Klemen in Matjaž, sta vsak zase čutila burne, sunkovite utripe srca visoko v grlu. Mišice obeh so bile napete kot jeklene strune, pripravljena na vse, tudi na najhujše ...
Slabši in močnejši sunki vetra so lomili in hromili labilno ravnotežje. Snežni meteži so metali Matjažu prgišče ostrih, ledenih snežink v oči in obraz, da so ga slepila in mu skoraj onemogočila dihanje.

Končno so se vrvi sunkovito in naglo premaknile. Matjaž je v skrajni sili moral najti prehod. V tako napetem položaju bi ga skoraj zagrabil krč v rokah in nogah. Odločil se je za skrajno tvegan razkorak i prijem, po mačje, kakor zver se je sprožil dalje ...
Klemen je dobro vedel, kje je trenutno Matjaž, še malo, meter ali dva, tri in bo pri dobro zabitem klinu. Tam bo duškal, tam se bo spočil in nabral novih moči. Hudo mu je bilo, da mu ne more prav nič pomagati, da niti s pogledi ne more dati in vliti poguma, ki je na nevarnih, ključnih tveganih mestih najboljši svetovalec in prijatelj, bil je tesno ob njem.
Večji, težji del izpostavljene prečnice je bil že za Matjažem, tudi Klemen se je tolažil s to prešerno ugotovitvijo.

Klemen je zaznal novo življenje v vrveh, Matjaž je počasi napredoval ...
Tedaj pa se je odprl pravi zevajoči pekel. Že preje so vetrovni sunki majali Matjaževo ravnotežje v skrajno nevarni, slabo razčlenjeni in izpostavljeni prečki. Nekje se je rodil silen, velik plaz, plaz, ki je drvel skozi desno izstopno zajedo, hrumel in padal v praznino ... Matjaža bi ohromil ta uničujoči plaz iz skrajno labilnega položaja ga je vrgel silovit piš …
Komaj je utegnil iz preplašenih ust izsiliti in zavpiti in opozoriti trepetajočega Klemena, pazi ..., drži..., padam ..., drži... je odmevalo po steni in se izgubljalo po plaznicah, zajedah in tokavah.

Klemena bi nihalni padec Matjaža kmalu in skoraj vrgel iz sidrišča in varovališča. Vrvi, ki so se napele do skrajnosti so z blazno naglico hitele preko pleč, ramen in dlani, zadišalo je po prežganem blagu, koži in mesu. V hipu je začutil strašno pekočo bolečino, hote ali nehote, zavestno ali podzavestno je vedel samo eno, kar mu je bil osnovni zakon, drži in vzdrži, drži ..., drži ...
Vpet v plezalni pas je Matjaž globoko varno zanihal in pristal v plaznico zajede globoko pod Klemenom. Klemen je zagledal pod seboj obraz podoben maski strahu in smrti ...

Kmalu se je ozračje umirilo, pesem vseuničujočega plazu je globoko spodaj nekje utihnila. Samo snežinke so gosteje zaplesale svoj ples.
V globoko zasneženi zajedi pod strahastim previsom, v labilno izpostavljeni prečnici nad globino, je le za kratek čas umrlo življenje.
Klemen je bil prvi, ki se je kljub pekočim bolečinam, zavedal svojega bednega položaja. V strahu in skrbi za tovariša je plaho poklical Matjaž, Matjaž, Matjaž ... Spodaj, tik pod njim se je oglasilo: Klemen, Klemen, nič ni hudega, rešena sva, kako in kaj je s teboj ...?

Matjaž je sam naglo in ročno priplezal do Klemena, kjer je videl mnogo bolj tragično in bolečo ugotovitev. Klemen je molče in z muko prenašal žgoče, skeleče in boleče bolečine. Dlani obeh rok so bile globoko požgane do belih kosti, tudi ramena so bolela.
Naglo je Matjaž oskrbel pekoče rane ...

Dan se je že zdavnaj zazoril in se nagnil na večerno stran.
Vsak dotik Klemenovih dlani s snegom ali vlago mu je povzročil nove pekoče bolečine. V vročici mu je Matjaž pripravil varno, toplo in udobno ležišče. Matjaž se je trudil in prizadeval, da bi Klemena umiril, ga nahranil in spravil v dobro voljo in pripravil za spust in sestop. Mrak pa je prenaglo privabil hladno, viharno noč. Snežilo je vedno bolj. Plazovi so se oglašali sedaj manjši in večji, pozneje daleč in zopet blizu, čisto blizu. Merili so višino in globino stene skozi sosednjo, izstopno zajedo, pa tudi skozi njuno, vstopno.

Klemen se je prvi zavedel krute in neusmiljene resnice, da sta oba postala ujetnika severne stene Podrte gore, po kateri so jezdili viharji, snežni meteži in so plesali roji snežink ter peli svojo vseuničujočo pesem plazovi.
Noč sta Klemen in Matjaž preživela v drugem udobnem in varnem bivaku sredi stene. Nič jima ni primanjkovalo. Uživala sta v naročju plemenitega tovarištva z gora, v opoju sreče in zadovoljstva. Tudi Klemenove pekoče bolečine so se umirile, zadovoljstvo je bilo skoraj popolno, še posebej, ko je Klemen sredi viharne noči v blodnjah in vročici opozoril Matjaža, da je spodaj v Kalu slišal človeške glasove in klice. Da je razločno slišal glasove Polonce, ki je klicala Klemen, Klemen, ... men ..., je odmevalo od gluhih sten, robov in grebenov. Prisluhnil je tudi Matjaž in pritrdil Klemenovim ugotovitvam. Spodaj pod steno Podprte gore v okrešlju Kala so v zboru klicali Primož, Boštjan in Polonca, Matjaž, Klemen, Matjaž, Matjaž. Viharne furje so trgale izpred ust odgovor in ga cefrale po tokavah. Vse je v redu, dobro je, jutri sestopiva po smeri pristopa, vse je v redu, jutri sestopiva v Kal. Matjaž je še prižgal močno čelno svetilko in dvakrat, trikrat zakrožil s svetlim stožcem v sivo, svinčeno prejo megle in v globino ..., jutri zgodaj zjutraj sestopiva po smeri pristopa v Kal.

Matjaž je še enkrat skrbno, obzirno, tovariško oskrbel Klemena in ukročena tovariša sta začela sestopati po zglajeni plaznici v vstopni, spodnji zajedi severne stene Podrte gore.
Svidenje pod strmim stožcem sesutih plazov v Kalu je bilo presrečno in iskreno. Klemena dlani niso več skelele, bolele, celila jih je nega in skrb Polonce. Skozi gorenji in spodnji Kal je bila zgažena globoka gaz, ki jo je utiral Jošt, za njim pa so se v gosjem redu zvrstili Matjaž, Klemen in spremstvu Polonce, za njimi pa je nosil težko breme nahrbtnikov Boštjan.
To zimo in tudi v poznejših severna stena Podrte gore ni dobila drznih obiskovalcev in naskakovalcev srečnih zmagovalcev

UROŠ ZUPANČIČ