Nova doba (1930), Podlistek (10) - Skobé: ... Zašumelo in zaropotalo je krog mene. Nebeška škropilnica je stopila v akcijo. Debele, goste kaplje so me začele tako naglo šibati, da sem bil v trenutku do kože premočen. Kakor da je polito z vrelo mastjo, se je svetlikalo skalovje nad mano.
S skrajnim naporom sem se naslanjal s prsi na gladko pečino.
»Mati!« sem zaklical, kakor otrok, ki ga je bil prestrašil pes na cesti. In zagledal sem jo v prividu, kako sključena sedi pri nizkem oknu mračne ulice s šivanjem v roki in nestrpno čaka, kdaj bodo zabobneli urni koraki pismonoše na trdih kamnitih tleh.
»Danes bo prišlo pismo in rešena bom skrbi.«
Stisnil sem zobe. Žile so se napele od čudežnega vala moči, ki je tako nenadoma planil vanje. Kakor v božjastnem krču so zadrhtele mišice na rokah ...
Rešen!
Oprijemajoč se borovih vej sem se počasi vzpenjal po strmini, od koder so me bile prinesle nesrečne noge. Svinčena utrujenost je legla na ude. Kolena, so se mi šibila in kovač v prsih je tako divje razbijal, da sem komaj še dihal ...
Ko sem v strahovitem nalivu priklompal do koče, sem k sreči našel oskrbnika samega v veži.
»Ali imate kake suhe cunje, da bi se preoblekel?« sem milo zaprosil.
»Ene irhaste hlače »na leso« vam bom dal. Kamižolo vam pa lahko Benedikt posodi.«
»Kako ste dobri in blagi! Škoda, da nisem kipar: Iz bele piramide naše Ojstrice bi izklesal vaše prijazno obličje.«
Čez dobre četrt ure je stopila v kočo čudna človeška prikazen v tesnih - oguljenih hlačah iz gamsove kože. Suknjič s prekratkimi rokavi je imel na komolcih ventilacijo in se je kakor črna svila svetil pod ovratnikom.
S krohotom in velikim navdušenjem me je sprejela vsa družba.
Gledali in občudovali so me, kakor da sem priletel z Marsa. »Povej no, kod si pa toliko časa nosil čeveljčke«, se mi je hudomušno rogal Kocbek.
»Ali te je razgled tako prevzel, da se nisi mogel odtrgati od vrhunca?«
Nisem se zmenil za vsa številna šaljiva in zbadljiva vprašanja in pripombe. Moje nemirne oči so begale po mračnem prostoru. Iskale so — gospodično Moniko. Neko čudno hrepenenje me je vleklo k nji, kakor da je ona tisti rešilni angel, ki me bo peljal v paradiž novega srečnega življenja.
Neprijetno doživetje nad prepadom je namreč rodilo dober sklepe zdravega spoznanja.
»Sedaj te pa čakajo druge naloge«, sem si dejal, »polne resnega dela in važnih sprememb. Poiskati bo treba družice, ki bo energična, duhovita in lepa. Ni vrag, da bi te ženska s takimi lepimi lastnostmi ne priklenila na dom in ne napravila iz Savla Pavla.« Priklenjen biti na svoj lastni dom, poslušati nedolžno čebljanje zdravih zakonskih otrok, oj, to mora biti slast vseh slasti!
Zgodovina srečnih zakonov nam imenuje več takih slučajev, ko je ženska največjega razbojnika spravila na čednosti in kreposti zlato pot in mu pripravila in ustvarila raj, o katerem se mu poprej še nikoli niti sanjalo ni.
Ravno sem hotel vprašati, kje se mudi »Beatrica mojih sanj«, ko zaslišimo zunaj ženski krik: »Jezus, Marija!«, ki ga je spremljal ropot, kakor da se je podrl kos podstrešja.
Z zamolklim udarcem, ki mu je sledilo hreščanje in pokanje lesa, je nekaj težko telebnilo z viška na tla, da se je stresla hiša kakor ob potresu.
Na ušesa nam udari prestrašeni meketajoči glas Morica von Knoblauchsteina:
»Zu Hilfe, zu Hilfe!«
Kakor divje zveri planemo v vežo — in kaj zagledamo? Ob vznožju strmih stopnic, ki vodijo v zgornje prostore, leži bleda kakor smrt gospodična Monika — in se ne gane.
Nerodni izposojeni čevlji so se ji bili zataknili ob železnem robu zadnje stopnice, izgubila je ravnotežje in se prekopicnila navzdol.
»Jessas na! Hängt doch die Tür auf!« je v bližini zajavkala »egiptovska mumija«. Ko se obrnemo v smer obupnega klica, se nam nudi prizor za bogove: V odprti tihi Memnon v puščavi gospod Moric in nas kakor star čuk motri s svojimi globoko udrtimi očmi.
Gospodična Monika je bila namreč treščila s tako silo v stare duri, da jih je kar vrglo s tečajev in je bil pravi čudež, da niso prestrašenega Dunajčana oplazile po plešasti glavi.
»Boš že počakal«, se je razsrdil stari oskrbnik. »Bog te nima rad, hudič te bo pa vzel v pekel štaduta. Najbrže si mislil, da je že gurte v podstrešju.«
»Zapojmo: pred tronom pokleknimo«, se navzlic resni situaciji ni mogel vzdržati dovtipa Janez Klobasa.
(Dalje)
Skobé
Nova doba, 19. september 1930