Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Športno plezanje na pohodu

Dnevnik (1987), feljton (3) - Srečo Rehberger: Bogovi so padli na glavo - v Dolžanovi soteski

Nekaj minut vožnje iz Tržiča proti severu in že si v najožjem delu soteske, pri tunelu, vklesanem v živo skalo. Dve okni skrbita za to, da v njem ni povsem temno in da se zaradi bobneče Bistrice sliši še manj, kot bi se sicer. Tako prav lahko preslišiš tovornjak, ki se polno naložen s hlodi vrača izpod Košute in če se zgodi kaj takega, v njem ni prostora za ničesar drugega. Tudi pozimi je tam zanimivo: po stropu predora se naredijo velike ledene sveče in pri prvi odjugi tudi ni povsem varno hoditi tam skozi.

Soteska je verjetno najbolj poznana geologom in planincem. V njej je svetovno znano nahajališče fosilov, skozi njo gre tudi slovenska geološka transverzala, planinci pa tod začenjajo svojo pot na Kofce in Veliki vrh. Nad ozko dolino se dvigajo skalni stolpi in na enem izmed njih je moč opaziti lesen križ. V teh pečinah radi gnezdijo krokarji in kdor je lani ali pa še pred tem spomladi plezal »Ta težko« je lahko gnezdo z mladiči videl čisto od blizu. Tako je tudi meni malo pod vrhom smeri najprej udaril v nos močan vonj po ptičjem govnu, z roko sem prijel za umazan rob gnezda in se iz oči v oči znašel s preplašenimi mladiči, ki so na vse pretege odpirali svoje kljunčke. Nad menoj pa sta jezno, v strahu za svoj zarod krožila dva velika, črna krokarja. Lani sta spoznala, da vendarle ni vredno vsako leto sproti trepetati pred človeško nevarnostjo in od takrat gnezdita drugje.

Tržiški alpinisti so to steno dolgo uporabljali kot trening za tehnično plezanje, leta 1979 pa so se gostujoča Američana in domačina Iztok Tomazin ter Matjaž Ivnik prav tu prvič poskusili v prostem plezanju, takrat s še neznanim športom pri nas.
Splezali so prve sedmice in upravičeno je Dolžanova soteska zibelka našega športnega plezanja. Nato dolgo, kot da bi bila pozabljena, zadnji dve leti pa sem prav jaz njen najpogostejši obiskovalec. Najprej sem ponovil vse že preplezane smeri, nato še ostale tehnične probleme, izmed katerih se mi je najdalj upirala Direktna. Rahlo previsna plošča, gladka streha in nad njo spet navpična plošča, to je njen drugi raztežaj. Kar šestkrat sem se že dvignil nad streho, ki je najtežje mesto. Vedno znova so mi prsti zdrseli iz plitvih vdolbinic, tako da sem vsakič obvisel na vrvi pod streho. Kar lepi padci so bili to in odleglo mi je, ko sem končno uspel. Ocena IX mislim da ni previsoka.
Nato sem se lotil novih smeri. Samo eno kolo sva imela z Nušo, ko sva maja in junija hodila v sotesko, še tega sva vedno znova morala izprositi pri njeni sestrici. Navzgor je ona peljala nahrbtnik, jaz pa sem zraven tekel, navzdol smo se na ubogem poniju peljali vsi trije.
Prava sprostitev je bila to po napornem plezanju, saj vse do Tržiča ni bilo niti enkrat potrebno zavrteti pedala. V vsega štirih mesecih sem zavrtal blizu 50 svedrovcev, v glavnem v desnem delu stene, ki se dviguje iz gozda. Sedaj, ko so posekali nekaj dreves, je stena bolj na soncu in se hitreje posuši. Ni pa več tako idilična kot prej, ko si plezal dobesedno v krošnjah dreves.
V tem delu torej, je zdaj šest smeri, dva do tri metre so narazen in vse imajo ravno linijo.
Bogovi so padli na glavo, je ime prve, verjetno najtežje med njimi, ki po svoje simbolizira pogled na gladko, več kot navpično steno, kjer sedaj številni svedrovci kažejo, kje vse se lahko giblje človek.

Srečo Rehberger

 

05.05.1987

Izjemoma brez vrvi - če verjamete ali ne: lepo je takole viseti z nogami v zraku ...

Magična goba v Ospu sodi med najbolj previsne smeri na svetu.


Arhiv: planID
Priredil: G. Š.

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti