Dnevnik (1987), feljton (2) - Srečo Rehberger: Stena je ponekod izrazito oranžne barve in sem ter tja prav slikovito razčlenjena.
V nekakšni votlini oziroma kaminu je zazidana prednja stran in nastala je edinstvena arhitektura. V trinadstropni stavbi, do katere vodijo stopnice, so baje živeli puščavniki, ki so jih Splitčani imel za svetnike. Po njih so južne marjanske stene dobile tudi ime - Šantine stine ali Svete stene (santo je v italijanščini svet). V steni je še ena podobna utrdba, ki je služila kmetom za obrambo pred točo, takoj zraven pa stoji zanimiva cerkvica Svete Jere.
Z Metodom sva v steni poiskala najbolj gladke in strme odstavke. Po prvi sva se spustila od zgoraj navzdol in v skalo na vsakih nekaj metrov zavrtala klin svedrovec, nato pa od spodaj navzgor skušala priti čez smer. Na tak način se namreč plezajo vse tovrstne, najtežje smeri na svetu, saj v gladki steni ni razpok, kamor bi se dalo zabijati navadne kline. Proste plezalce zanima le težko plezanje, za to pa je prvi pogoj dobro varovanje. Pod steno, kjer je sicer promet prepovedan, je Metod parkiral svojega, zdaj že bivšega spačka, pripravil najboljše kasete in do konca privil gumb. Ves teden sva se preizkušala na drobnih razčlembah, se smejala začudenim sprehajalcem in pogledovala zdaj na prelepe plaže in modro morje zdaj na dekleta, ki so kotalkala spodaj po cesti ... Štiri nove smeri so končna bilanca, Anuška VIII+ in Hong-kong direkt IX- pa sta najtežji med njimi. Marjanske svete stene so tako postale eno najzanimivejših plezalnih področij v Jugoslaviji.
Nad Gardskim jezerom
Dolomiti so vsekakor ena izmed naravnih znamenitosti Italije. Turisti občudujejo več stometrske rumene stolpe, ko se vozijo po panoramski cesti med Bolzanom in Cortino, alpinistom pa so njihove navpične stene nudile najtežje preizkuse predvsem v šestdesetih in sedemdesetih letih. Tudi sam sem jih pobliže spoznal in v mogočnih stenah Rotwanda, Cime Scotoni, Zahodne Cine, Tofane di Roses in Torre Trieste splezal najtežje smeri. Navdušili so me ne samo s plezarijo, temveč tudi z zelenimi pašniki in visokogorskimi gozdovi. Pa vendarle mi je en kraj v Italiji še ljubši: Arco ob Gardskem jezeru. Bele stene iz najboljšega apnenca nudijo izjemno plezanje, vrhunec pa je prav gotovo stena Spaggio della Luccertolle, ki se dviga naravnost iz jezera. Dve vrsti dolgih klinov sta zabiti le meter nad vodno gladino in po njih prečiš do začetka želene smeri. Tam se navežeš, paziti moraš, le, da ne umočiš vrvi - in začneš plezati. Veter ti mrši lase in skrbi, da sonce na čistem modrem nebu ni prevroče, valovi pljuskajo ob skalo in sprva te še ulovijo posamezne kaplje, pod tabo pa jadrajo raznobarvni surfi in jadrnice.
Prvič sem bil tu že leta 1985, takrat ko sem imel za seboj že precej osmic doma in v Dolomitih in obetal sem si, da tu splezam še kaj težjega. Toda, kakšno razočaranje! V sedmicah sem se potil in moral dati vse od sebe, ko pa smo prišli pod prej opisano steno nad jezerom, smo raje poskakali v vodo, kot pa »tvegali« še nadaljnji padec morale. Saj je plavati tudi lepo ... Ocene so tu namreč zelo »navite«, mirno si upam trditi, da v primerjavi z našimi recimo Julijci, nižje tudi za več kot eno stopnjo. Tega takrat nismo vedeli in pričakovali in če k temu dodamo še ponekod velike razdalje med svedrovci je jasno, da smo splezali toliko kot nič.
Za prvomajske praznike sem prišel sem z Nušo Romih, Ines Božič in Janezom Skokom seveda psihično bolje pripravljen. Šotore smo postavili v zoo kampu, lastnika sta Ines in Janez že poznala. S svojo družino, ženo Južnoafričanko in sinom se je nastanil v Arcu, okoli hiše naredil pravi živalski vrt, zraven pa odprl še kamp. Prijeten človek je - in odlične sladolede ima.
Ravno takrat je bil v Trentu znan festival alpinističnih filmov, zato smo se nekajkrat odpeljali še tja. Ogledali smo si res najboljše tovrstne stvaritve zadnjega leta. Predvsem dva sta me navdušila: prvi prikazuje dve Francozinji, ki oblečeni samo v kopalke, plezata v Verdonu, se za konec spustita skozi slap, skočita v vodo in odplavata. Drugi pa je igrani film o prvih osvajalcih mogočne ledene stene Grand Jorasses. Seveda pa smo tudi plezali. Kot rečeno, smeri ob Gardskem jezeru niso kar tako in nekaj osmic je bilo največ, kar sem lahko naredil. Res pa je, da boljši trening, ki je povrhu vsega prav uživaški, človek težko najde.
Ko smo se vračali domov, smo zavili še v Erto. Stena, ki spominja na naš Osp, leži takoj za velikim jezom, ki je, zdi se mi, leta 1962 popustil, in ogromne količine vode so zalile dolino ter ljudi. Visok, betonski zid v ozki soteski še stoji, vode za njim pa ni več. Tu smo se srečali tudi z Maurom Corono, 36-letnim kiparjem, ki je šele pred dvema letoma začel plezati. V tem kratkem času je s pravilnim treningom in z zdravim načinom življenja dosegel veliko, saj je sposoben plezati vse tja do IX stopnje. Povabil nas je v svoj atelje, pokazal ročno obdelan tram, kjer trenira in se tako, za šalo, dvignil na enem prstu ene roke. V vaški gostilni pa nam je kar na tleh kazal razgibalne vaje.
Srečo Rehberger