Jutro (1933): Planinsko društvo »La Societi Alpina delle Giulie« v Trstu prireja predavanja o planinstvu in je kakor poroča »Piccolo« 19. t. m., predsednik tega društva neki Chersi (čitaj Keršič), predaval v društvu te dni o — Bohinju.
Kakor posnemamo iz poročil v omenjenem listu, je ta gospod Chersi dober planinec, ki pozna tudi naše hribe, bili bi mu prav hvaležni za njegov lepi opis naših planin, če bi ne bilo s tem opisom združenega vse nekaj drugega, kar nam govori le prejasno, kako naši sosedje skušajo celo vsemu svetu sveto veličanstvo prirode zlorabljati za svoje prisvajalne pohlepe.
Chersi je v svojem predavanju pripovedoval, kako so nekdaj primorski italijanski planinci radi prihajali v Bohinj, a so njihovi izleti v te kraje prenehali po vojn, ker je Bohinj ostal na jugoslovenskem ozemlju in se je meja začrtala po gorskem grebenu Triglav-Črna prst. Ker Bohinj ni bil vključen v italijansko ozemlje to dejstvo ne samo da nam ovira ali vsaj otežuje dostop v te kraje, temveč ima za naše mesto (Trst) še druge težje in občutnejše posledice. Transalpinska železnica,ki bi morala vezati Trst direktno z avstrijsko nemškimi deželami stopa, ko prihaja v Bohinj, na jugoslovenska tla in s carinskim postopkom znatno ovira promet, zlasti potniški, pa se potniki izogibajo te vožnje.
Predavatelj je nato opisoval Triglav in planinsko življenje v njegovem območju in obširno govoril o delovanju italijanskega planinskega društva v tem gorskem svetu, o italijanski planinski koči »Napoleone Cozzi« na Dolcu. Svoje predavanje je zaključi s pozivom naj italijanski planinci kar najbolj pugosto hodijo na Triglav, ki ni zanimiv samo po impozantnosti svoje kope, po veličastnosti svojih sten, po slikoviti lepoti svojih dolin, temveč tudi po svoji — posebni zemljepisni legi! Tržaški list dodaja, da se je v tem pogledu treba spomniti besed, ki jih je ekscelenca Manaresi, predsednik splošnega italijanskega planinskega društva (»Club Alpino Italiano«), napisal za uvod Chersijevemu »Vodiču na Triglav« in ki se glase: »Julijske planine morajo vedno bolj postajati, bolj kot gorske ograje, ograje jeklene volje, nezmagljive meje za druge, zmagljive pa za nas, da gremo dalje! Da se pa to zgodi, moramo gorovje poznati, hoditi po njem in ga ljubiti!« —
Stvar je povedana tako jasno, da jasnejše besede ni mogoče, niti potrebno reči Italijanske planinske postojanke v naših planinah so po njihovem lastnem priznanju postojanke italijanskega »svetega egoizma« italijanskega pohlepa po naši zemlji. Meja na Triglavu mora biti nezmagljiva za vse druge, zmagljiva pa za Italijane, — da — pridejo dalje! »Per andare Piu oltre!« Dalje na drugo, na našo stran!
Jutro, 25. januar 1933