Delo, Šport: ... Odprava Everest' 96 se je srečno vrnila v Katmandu
Glavnina naše himalajske odprave se bo v domovino vrnila 4. junija - Na Brnikih tiskovna konferenca - V Katmanduju še vedno odmeva katastrofa na Everestu
KATMANDU - V soboto, 25. maja, se je v Katmandu vrnila glavnina slovenske odprave Everest' 96, na ljubljansko letališče pa bo priletela v torek, 4. junija, ob 14.25 iz Züricha. Na letališču bo tudi tiskovna konferenca.
Bazo je odprava zapustila 18. maja - Šerpe in oprema s tovornjakom preko Zangmuja v Nepal, člani pa s terencem proti Lhasi. Pri Šegarju so doživeli temeljit pregled, zaradi morebitnega tihotapljenja sličic Dalaj lame, ki ga kitajske oblasti žele izbrisati iz spomina Tibetancev. V Lhasi so se dogovorili o prihodnjih odpravah s kitajsko-tibetansko gorniško agencijo. Pred tem so opravili kratek ogled pristopa h Gjačung Kangu (7952 m), ki ga jeseni kot prva s tibetanske strani nameravata preplezati Andrej Štremfelj in Marko Prezelj, iz Lhase pa tudi pristop do Njančen Tangle (7162 m), gorske verige ob jezeru NAM TSO, ki so si jo za cilj leta 1997 izbrali radovljiški alpinisti.
Žal dobra volja obeh strani ni vedno dovolj. Če je že logično, da slavnega samostana Ganden zaradi demonstracij in streljanja ni bilo mogoče obiskati, je manj razumljivo, da odprava zaradi kolektivnega vizuma skoraj ni mogla oditi iz Tibeta, ker so manjkali Šerpe (ki pa pri izstopu v Zangmuju niso imeli problemov). Skoraj nerešljiv in za člane zelo resen problem - saj bi morali skoraj ostati v Lhasi - so rešili obmejni policisti, ki so razglasili šerpe za »pogrešane osebe«, za katerih stroške »poizvedovanja (tiralice) je morala odprava odšteti 7 dolarjev na glavo.
Sicer pa tibetansko podeželje tolče skrajno revščino, medtem ko se Lhasa razvija v cvetoče kitajsko mesto z lepo ohranjenimi spomeniki nekdanje tibetanske kulture. Tudi od iztržka transporta z jaki dobe domačini, torej lastniki in vodniki jakov, le petino, drugih 80% poberejo uradni organizatorji. Na podoben način so zasoljene vse »uradne« cene, od hotelov do prevozov.
Krmarjenje med skoraj vsiljivo, a drago ponudbo uradne agencije, in pestrimi možnostmi hitro razvijajočega se, a zaradi neznanja angleščine težko dostopnega zasebnega podjetništva, je umetnost, ki jo bodo morali obvladovati vodje in organizatorji odprav v Tibet.
V Katmanduju še vedno najbolj odmeva katastrofa na Everestu, veliko pozornosti pa sta požela zadnji osemtisočak Carlosa Carsollia in odličen prvenstveni vzpon v SZ steni Ama Dablama odprave Furlana, Humarja in Požgaja. Žal je poškodba preprečila Davu Karničarju načrtovani podvig, a obenem mu je tudi preprečila, da bi bil naslednji dan, tako usoden za deveterico, v območju viharnega vrha.
(T. Š.)
Devetkrat na Everestu
Rekorder v številu vzponov na Everest je 48-letni šerpa Ang Rita, ki je bil na vrhu že 9-krat, od tega 8-krat brez dodatnega kisika. Poleg tega je bil štirikrat na Daulagiriju in Čo Oju ter enkrat na Kangčendzengi.
(M. P.)
ALPINISTIČNE NOVICE
(Pre)hud davek
V tednu med 6. in 12. majem je na vrh najvišje gore sveta priplezalo 23 alpinistov, vendar pa je v istih dneh na gori umrlo kar 10 ljudi. To je ena najhujših nesreč v zgodovini osvajanja najvišje točke našega planeta. Prva smrtna nesreča se je zgodila v četrtek 9. maja, ko je tajvanski alpinist zdrsnil z drobne poličke, na kateri je stal tabor III. Člani ameriške, novozelandske in tajvanske odprave so z vzponom vseeno nadaljevali. V petek 10. maja okrog polnoči so v lepem vremenu z Južnega sedla, kjer je stal tabor IV, proti vrhu odšli člani vseh treh odprav. Večina je na vrh tudi prišla, nato pa jih je okrog štirih popoldne med povratkom na Južno sedlo zajel snežni vihar. Veter je pihal več kot 100 km/h in vidljivost je padla praktično na ničlo. Alpinisti so se s skrajnimi napori prebijali proti taboru IV, vendar ga vsi niso dosegli. Novozelandca Andrewa Harrisa so zadnjič videli 10 metrov od šotora, nato pa je za vedno izginil v viharju. Tisti, ki so dosegli tabor, klicev na pomoč niso slišali zaradi plahutanja šotorov.
Ko so naslednji dan iskali prijatelje, so najprej našli vodjo ameriške odprave Scotta Fisherja. Čeprav je osvojil že Everest in K2 brez dodatnega kisika, tokrat viharja ni preživel. Poleg njega je bil vodja tajvanske odprave Makalu Gau, ki je še kazal znake življenja. Okoli njiju so reševalci videli še več trupel. Makalu Gau je visoko na gori v viharju preživel 63 ur brez hrane, kisikovih bomb in spalne vreče. Navkljub hudim omrzlinam je uspel sestopiti do višine 6100 metrov, od koder ga je rešil helikopter. To je bilo eno najvišjih helikopterskih reševanj na svetu do sedaj. Nad Južnim sedlom so umrli tudi trije člani novozelandske odprave. Imeli so zelo izkušenega vodjo, znanega himalajca Roba Halla. Ta jim je skušal pomagati, vendar ga je med reševanjem ujela noč. Bivak na prostem, med katerim se je po radijski zvezi pogovarjal s svojo nosečo ženo, je bil tudi zanj usoden.
V istem vinarju so umrli tudi trije člani indijsko-tibetanske odprave, ki so na vrh priplezali po severni steni. Po podatkih znane himaljske kronistke Elizabeth Hawley je do sedaj na vrh Everesta priplezalo 638 ljudi, na njegovih pobočjih pa je izgubilo življenje 142 ljudi.
(M. P.)
Črnogorci so odnehali
Novice o odpravi, ki so jo pripravili v Nikšiču in so ji kljub nasprotovanjem (planinskega) Beograda dodali naziv jugoslovanska, niso vzbudile posebne pozornosti naših medijev. No, odprava, ki je štela kar 17 članov (z vsaj nekaj alpinističnih izkušenj jih ni bilo med njimi niti polovico, proračun pa je bil menda 250.000 USD), je po zadnjih informacijah zaradi vremena odnehala pod Hillaryjevo stopnjo, nekako 8800 m visoko.
(F S.)
Paklenica - priljubljen cilj
Po petih letih je Paklenica spet odprta za plezalce. Slovenski alpinisti so očitno komaj čakali na to in vsak teden jih nekaj obišče ta izredno lep kanjon. V zadnjih letih pred vojno je večina obiskovalcev plezala v kratkih športnih smereh na začetku kanjona. Sedaj te smeri samevajo, saj skoraj vsi plezajo v veličastni steni Anica Kuka.
V tednu pred 20. majem sta Andraž Koren in Janko Meglič (oba AO Tržič) ponovila Čas atomov (VI+, A2-3) in Quo Vadis (VI, A3). Slednja se jima je zdela težja, saj je potrebno več plezati po hudičevih krempeljcih. Preplezala sta tudi Utopijo (VII-). Smer je dolga leta veljala za primer težke in predvsem nevarne smeri, kjer je potrebno vse varovanje urediti z zatiči in metulji. V smeri sicer še vedno ni nobenega železja, vendar pa so tik ob njej navrtali smer Sonio Meu. Tako se je v prvem raztežaju Utopije možno varovati z vpenjanjem svedrovcev v Sonio Meu, kar sta Tržičana tudi naredila.
Damjan Kočar in Marko Prezelj sta dopoldne prosto ponovila Šubaro direkt. Oceno za prosto ponovitev sta zbila s 7a na 6b/b+. Popoldne sta ponovila kombinacijo smeri Rio - Jenjava (6b). Šubaro je prosto ponovil še Janez Skok z ženo Ines.
(M. P.)
Nov vodnik za Logarsko dolino
Tone Golnar s sodelavcema Silvom Babičem in Gordanom S. Čuko pripravlja novo izdajo alpinističnega vodnika po Logarski dolini. Zaradi obilice novih smeri bo izšel v dveh delih. V prvem bodo obdelali področje od Ut do Turškega žleba. Vse, ki imajo kakršnekoli podatke, skice ali pripombe na star vodniček, prosijo, da se oglasijo Silvu Babiču (Košaški dol 52,2000 Maribor, 062 29 238) ali Gordanu Savelli Čuki (Olge Mohorjeve 11,1000 Ljubljana, 061 579 411).
(M. P.)
V Ospu in Paklenici
Andrej Markovič je opravil 3. prosto ponovitev smeri Etiopski sindrom (VIII-, 120 m) v Ospu. Smer je preplezal na pogled, varoval pa ga je Metod Kovačič. Markovič je sam preplezal še Žago (VI, 10 minut) in Medota (V+, 10 minut). V navezi z Davidom Pehnecom sta prosto sestopila po Žagi (VI+) in Italijanski.
V Paklenici sta Markovič in Pehnec preplezala prvenstveno smer Maček direkt (VII+/VI, 9 h. 300 m). Celo smer sta preplezala prosto in na pogled.
(M. P.)
Smučal s Triglava
Andrej Markovič je smučal z vrha Triglava na sedlo med Malim in Velikim Triglavom, nato pa naravnost navzdol na Triglavski ledenik. 330 metrov visok spust je ocenjen s kompleksno oceno IV+, posamezni prehodi pa so ocenjeni S5.
(M. P.)
Grebenec
Tomi Pilipovič je v južnem grebenu Male Mojstrovke, ki se imenuje Grebenec, presmučal Župančičevo grapo (IV. S5) in novo smer med Pripravniško in Župančičevo (IV, eno mesto S5+, 300 m).
(M. P.)
Povnova dolina
Povnovo dolino v Kočni s prehodom pod Malim Kupom so 20. aprila presmučali Tone Karničar, Luka Karničar in Rado Markič, vsi z Jezerskega.
(U. G.)
Jasna Bratanič
V snežnem plazu pod Mojstrovko je ob božiču ugasnilo življenje naše prijateljice in soplezalke Jasne Bratanič.
Na naš alpinistični odsek je prišla pred petimi leti. Že na prvih gorskih turah nas je začudila njena izredna volja in vztrajnost. Ker je bila tiha in zadržana, je le malokdo od nas slutil odločitev, da bo alpinizem postal njeno življenje.
Po dveh letih je prvič odpotovala v Himalajo. Vsi smo mislili, da le na izlet, izkazalo pa se je, da je imela resen namen sama splezati na težak šesttisočak. Pol leta kasneje je odšla v Peru in tam preplezala več smeri in osvojila tudi najvišji vrh Peruja Huascaran. Naslednje leto je na sicer neuspešni odpravi na Anapuno IV prišla najvišje in ob koncu letajo je Planinska zveza Slovenije imenovala za najboljšo slovensko alpinistko leta 1994.
Lani pomladi je bila s Stanetom Belakom-Šraufom na izvidniški odpravi v vzhodnem Nepalu. Po vrnitvi je z njim in nekaterimi soplezalkami preplezala vrsto težkih smeri in zazdelo se je, da njeno najboljše alpinistično obdobje šele prihaja. Za gore, plezanje in trening je izkoristila vsak prost trenutek. Pred seboj je videla velik cilj, prvenstveno smer v Himalaji.
Z Jasno smo vsi radi plezali. Bila je zanesljiva, tovariška in prijazna. Zaradi požrtvovalnosti je bila dobrodošla na vsaki odpravi.
Ko so pod Vršičem našli Šraufov avto, smo spoznali, kaj se je zgodilo, povsem sprijazniti pa se s tem nismo mogli. V trenutkih sanjarjenj se je v nas večkrat utrnila misel, da se bosta še kdaj vrnila. Sedaj je slovo postalo resnica.
Jasna, imeli smo te radi!
Akademski alpinistični odsek
Matjaževo plezališče
V soboto 11. maja je bila pod Kamnikom nad Žalcem otvoritev novega - Matjaževega plezališča. Odkod ime postane hitro jasno, če si le ogledamo »vodniček« zanj. Napisal ga je Matjaž Lesjak v sodelovanju s Horvatom-Frenkom. Ta dva sta zadnji čas v njem tudi plezala (nista pa bila prva!).
V tamkajšnji skali je že 14 smeri, predvsem lažjih. Nova smer, ki jo je kot zadnjo splezal Matic Jošt, pa ima že oceno IX-. Dostop: Žalec-Šempeter-Šešče-Matje do konca doline oz./do sedla. Ali pa skozi Griže mimo cerkve do kažipota za Dom na Homu, po tej cesti ok. 3 km. Parkirat velja, ko se cesta odcepi strmo v hrib, potem pa še četrt ure po markirani stezi.
(F.S.)