Kamniški občan - Mirta Kadivec: ... Za intervju obstaja razlog... Kamničan. Svetovno znan in priznan
Še zdaj sem v glavo malo utrujen…
Običajno za vsak intervju obstaja vsaj en poseben razlog. Vsaj nekaj, kar te pri človeku »zbode«, nekaj, zaradi česar si rečeš »opa, tega tipa je pa treba vprašat par stvari«. Pri tokratnem intervjuju je bilo takih stvari več.
Kamničan. Svetovno znan in priznan. Morda le v svetu, za katerega se ne zanima tako velik krog ljudi kot za kakšen drug šport. Že samo s tem mu delamo krivico. Mogoče le uslugo...
S svojimi dosežki verjetno zasenči marsikatere »slovenske« skupinske športe, ki jim je precejšen del medijev tako zelo naklonjen. A o res velikih dosežkih govorijo le redki... Dobitnik svetovne prestižne nagrade Zlati cepin. Dvakrat! Za večino alpinistov so sanje že samo nominacija... On iz tega ne dela »cirkusa«.
Zanj obstajajo še druge stvari, ne samo gore. Njegova družina - žena Katja ter sinova Tim in Bor. Pametna, razgledana, zgovorna, nasmejana, zabavna, polna energije.
Poleg vseh obveznosti je še gorski vodnik in fotograf. Predava na svetovnih filmskih festivalih.
Človek, poln energije, ki se je nevede nalezejo vsi v bližini. Prav tako kot njegovega simpatičnega smeha. Odkrit, zgovoren, sproščen, brez dlake na jeziku in ob pravem trenutku ravno prav provokativen...
Vse to in še več je lahko le Mark Prezelj.
Najprej iskrene čestitke za prejeto prestižno nagrado Zlati cepin. To je že tvoj drugi osvojeni Cepin, nominiran pa si bil štirikrat. Kaj ta nagrada pomeni v svetu alpinizma in kaj tebi osebno?
Hvala. Čestitke so mi več pomeni le po opravljenem vzponu, ki je vzrok za prestižno nagrado. Takrat je le malo ljudi vedelo kaj nam je uspelo. V svetu alpinizma, če ga poznam, naj bi ta nagrada pomenila nekakšno priznanje za dobro idejo in dobro opravljen vzpon. Meni osebno pa to pomeni še eno potrditev, da je to kar rad počnem opaženo in cenjeno pri ljudeh, ki so tokrat ocenjevali predlagane vzpone.
Mogoče bo zaradi tega cepina vzpon opazil tudi kdo od mlajših in mu bo služil kot droben navdih za podoben vzpon.
Sicer se pa vsak opravljen vzpon začne z neko iluzijo, ki ji sledi osebno doživetje, ki se za publiko na koncu materializira v nekakšni zgodbici, pravljici, če hočeš.
Doživetja se hvala bogu, ne da ponoviti, »resnica« ali zgodba pa je že od nekdaj stvar interpretacije. Vsak ima svojo. Tako kot okus, ki je med drugim odvisen tudi od razpoloženja, razpoloženje pa spet od neštetih dejavnikov ...
Kdo pa je sestavljal letošnjo žirijo? Kako je bilo z glasovanjem? Je bila žirija soglasna pri svoji odločitvi?
Žirija je bila mednarodna, njen predsednik je bil Yuri Koschelenko, uspešen alpinist iz Rusije, sestavljali pa so jo še lanska dobitnika Zlatega cepina Steve House in Vince Anderson, ki sta lani preplezala »razvpiti« Nanga Parbat, švicarski alpinist z več kot 1400 prvenstvenimi smermi po celem svetu (poleg vseh ostalih vzponov) Michel Piola, Christian Trommsdorff, francoski alpinist z lepo bero dobrih vzponov predvsem v Himalaji. Seveda je tukaj še uredništvo revije Montagnes magazina, ki je organizator te prireditve, urednik korejske alpinistične revije Im Duck Yong in urednik italijanske spletne strani, specializirane za alpinistične vsebine Vinicio Stefanello.
Razen ruskega alpinista so vsi glasovati za Chomolhari. Yuri je svoj glas oddal zadnji in sicer za Kazahstanca z obrazložitvijo, da zanju ni glasoval nihče drug ...
V lanskem letu si odšel na tri večje odprave. Kam in katere?
Najprej v Patagonijo: dve dolgi, delno novi smeri in novo prijateljstvo (z ameriškim alpinistom Deanom Potterjem). Poleti sem bil z odpravo Slovenske vojske na Aljaski; štiri zanimive in ne prav enostavne smeri v dobri in pestri druščini. Jeseni pa v Tibetu, kjer smo preplezali en »nov« 6900 metrov visok vrh, potem pa še Chomolhari. Odično smo se razumeli. Kot vodja sem se soočil tudi z organizacijskimi izzivi. V desetih mesecih sem bil na treh »večjih« akcijah. Sledi intenzivnosti vseh lanskih doživetij še čutim. Med njimi niso samo odprave in plezanje.
Kaj na primer še?
Aktivno leto 2006 sem v bistvu začel novembra 2005 s predavanjem na filmskem festivalu v Kanadi, sledili sta dve potovalno ločeni predavanji na Poljskem, pa predavanja na Japonskem, v Belgiji, filmski festival v Veliki Britaniji ter mednarodno srečanje gorskih vodnikov v Grčiji, za zaključek pa še slovesna večerja in priznanje v Franciji. Vmes je bil cel kup fotografskih projektov, ki na noben način niso povezani s hribi ter cel kup družinskih izletov, med njimi dvotedenske počitnice v Franciji, prvomajski izlet v Benetke... Še zdaj sem v glavo malo utrujen.
Lahko na kratko povzameš največje dosežke v svoji dolgoletni karieri?
Težko! Po katerih merilih? Naša družina je dosežek svoje vrste. O vzponih pa raje ne bi razpredal, ker jih je bilo toliko, da prav vsak predstavlja nepogrešljiv korak do tega trenutka. Kot rečeno: v tem smislu se lahko pogovarjava o bolj in manj zanimivih zgodbicah.
Kako se je pravzaprav vse skupaj začelo? Kdaj si ugotovil, da te gore »vlečejo vase«?
Začelo se je s starši, ki tudi radi zahajajo v gore. Njim sem se rodil in z njimi začel odkrivati sebe in svet. Se pa spomnim trenutka, ko sva z očetom želela prek Srebrnega sedla na Planjavo. Takrat pot še ni bila tako uhojena kot zdaj. V megli sva se znašla pred strmo stopnjo in iz megle slišala glasove plezalcev, ki so plezali Zeleniške špice. Oče je odločil, da obrneva. Takrat sem se nezavedno naučil dveh stvari: ko nisi več gotov vase, obrni, in ko misliš, da ne gre več naprej, so nekateri, ki to zmorejo. Kmalu po tem sem se vključil v AO Kamnik, ki je (bil) eden boljših alpinističnih »plemen« v širši okolici. Veliko plezanja in skoraj nič nakladanja.
Preplezal si že ogromno planin in gora ter mnogo prvenstvenih smeri. Najbrž obstaja kakšna smer, ki ti je še posebej pri srcu? Jo morda preplezaš večkrat ali se raje odločaš za vedno nove in nove izzive?
Na planine ne plezam. Tja se sprehodim ali pa grem z gorskim kolesom. Na gore pa rad plezam. Nimam kakšnega posvečenega kraja, ki bi mi prirasel k srcu. Privlačijo me spremembe in različnosti. Sem človek, ki se enoličnosti hitro naveliča. To sicer ni geografsko pogojeno, pač pa je povezano z doživetjem. Lahko grem na znan kraj, a je zaradi drugačnih okoliščin ali družbe doživetje povsem novo. Radovednost in dvom sta moj stalni katalizator idej. Vedno več jih je.
Kaj vpliva na odločitev o »lokaciji« nove odprave? Kako izbereš svoje soplezalce? Koliko časa potekajo priprave za posamezno odpravo?
Izbira cilja je pogosto intuitivna. Podobno je s soplezalci. To so različni zanimivi ljudje, na katere se lahko zanesem in za katere mislim, da bodo prispevali svoj delež v navezo in iz mene potegnili tudi nezavedno, če bo treba. Iz te njihove drugačnosti se želim tudi sam kaj naučiti. Če se spolno opredeliva, so soplezalci večinoma moški. Pri izbiri me občutek redko prevara. Zdaj, po vsem kar sem že izkusil, se je to še izostrilo. Vodila so: čim bolj enostavno v smislu izvedbe, zahtevno v plezalnem smislu in razmeroma varno. Po odločitvi je treba poiskati še sproščenost in veselje za reševanje ugank, pa gre.
Priprave so zelo kompleksen pojem. Na zadnjo odpravo so priprave potekale 25 let - odkar plezam. Nabiral sem izkušnje, ideja se je porodila pred desetimi leti, vmes sem plezal in treniral, ko pa se je ponudila možnost za izvedbo, sem začel z delom.
Katera odprava ti je še posebej ostala v spominu? Si bil kdaj v položaju, ko si mislil, da ni več izhoda?
Vsako leto ostaja v mojem spominu. Vsako na svoj način. Spet bi se morala zmeniti za kriterije, po katerih bova sejala moj spomin. V brezizhodnem položaju pa nisem bil. Sicer zdaj ne bi bil tukaj. Nimam se za kakšnega alpinističnega Davida Coperfielda, ki se najprej mistično spravi v nerešljiv položaj in se potem pred publiko čudežno reši.
Koliko dni na leto si odsoten od doma? Kako tvojo odsotnost sprejema družina? Kako med odsotnostjo vzdržuješ stike z domačimi?
Kaj pa je odsotnost od doma? Če se omejiva na fizično odsotnost, bi jo bilo smiselno stlačiti vsaj v ure. Včasih grem plezat za nekaj ur. Včasih za nekaj dni, včasih pa za cel mesec. Upam reči, da sem na svoj način doma prisoten tudi kadar plezam. Družina mi veliko pomeni. Navzven se to ne vidi, kako to izgleda od znotraj pa raje vprašaj Katjo, Tima in Bora. Doma se pogovarjamo in skupaj preživljamo čas. Ko smo fizično ločeni pa se nekajkrat pokličemo po telefonu. Sicer pa do prekinitve stika še ni prišlo. Smo povezani. Upam, da bo tako še naprej.
Kako preživiš čas, ko si doma, z družino? Se ji popolnoma posvečaš ali ti po glavi rojijo že novi načrti?
Zunanjemu opazovalcu se očitno zdi, da samo plezam.
Ja!
To bi bilo dolgočasno. Resno se ukvarjam še s fotografijo in gorskim vodništvom. Z družino se imamo pa prijetno. Ne domišljam si, da sem »sanjski« mož in oče. Vsak je »podjetje« zase in vsak je del celote - družine. Vem, da so odgovori na taka vprašanja pogosto patetični. Kaj je v moji glavi, ko sem »doma«, je odvisno od številnih dejavnikov. Mislim, da sem povsem »doma« najmanj toliko kot kakšen uspešen poslovnež, zdravnik ali avtomehanik, če si drznem pomagati s primerjavo... Morebiti še več.
Se z družino kdaj odpravite v gore? Bosta tudi sinova alpinista?
Seveda gremo kdaj skupaj v svet, ki mene polni z energijo. Motivi za zahajanje v gore so pestri in v mladih letih verjetno niso definirani do te mere, da bi jih otroka znala jasno izraziti. Tim in Bor včasih kar sama rineta ven, včasih se pa nočeta premakniti. Kaj bosta in predvsem kako bosta živela, se bosta morala sama odločiti. Odločitve so bistvo odgovornega življenja, tudi alpinizma. Midva s Katjo otrokoma lahko le svetujeva in pomagava. Da bi le našla nekaj, kar jima bo v veselje in jima bo energijo vsaj vračalo.
Kaj najraje počneš, ko si doma? S čim se sproščaš? Imaš v svojem pestrem življenjskem tempu še kaj časa za hobije?
Doma. A smo še zmeraj tam? Kaj pa je definicija doma? Rad počnem nekaj, kar je zanimivo in kar me polni z energijo. Trenutno sem sproščen. »Sproščal« se bom, ko bo potreba za to. Moje življenje, ki ga imam rad, je hobi, učilnica, delavnica, telovadnica, igrišče... Časa imamo pa vsi 24 ur na dan.
Zagotovo že načrtuješ nove podvige v bližnji prihodnosti...
Ah, »Podvigi«. In načrti? Če bo zanimivo, bo v redu... pa Karakorum jeseni.
Mark, želimo ti razburljivo in zanimivo leto in da poleg Karakoruma »pade« še kakšen »ta zlat« za nove teme pogovorov.
Hvala. Iz šopka želja si bom sposodil samo zanimivo.
Pogovarjala se je
Mirta Kadivec
Markovi pomembnejši vzponi
1987: Lhotse Shar (8400 m) - do 7300 m, Nepal; prvi vzponi v Francoskih Alpah
1988: Cho Oyu (8201 m) - nova smer z Radotom Nadvešnikom, Tibet
1989: Shishapangma (8446 m) - do 6500 m s Stanetom Belakom – Šraufom, Kang Ri (6240 m) sam
1990: zimski vzponi v slovenskih gorah
1991: Nepal: Boktoh (6142 m) prvi vzpon na vrh z Andrejem Štremfljem in Urošem Ruparjem, Talung (7349 m) – nova smer, Kangchejunga (8476 m) - nova smer (prvi Zlati cepin) vse z Andrejem Štremfljem
1992: vzponi v slovenskih gorah in Dolomitih; Tibet: Peak 6301 m - prvi vzpon, Menlungtse (7181 m) - prvi vzpon z Andrejem Štremfljem
1993: Wyoming Sheep Ranch, EI Capitan s Silvom Karom
1994: poroka s Katjo, rojstvo Tima in diploma iz kemijskega inženirstva (vse v roku enega meseca)
1995: North Tower of Paine, Patagonija, z Andrejem Štremfljem (druga nominacija za Zlati cepin)
1996: Nepal: Med aklimatizacijo z Andrejem Štremfljem padajoči kosi ledu povzročijo dvojni zlom levega gležnja
1997: vzponi v Alpah
1998: Zimski vzponi v Alpah, Tibet: Porong Ri (7284 m) - drugi vzpon, Yebokangal Ri (7332 m) - prvi vzpon s Thierryjem Schmitterjem
1999: Zimski vzponi na Škotskem, Tibet: Gyachung Kang (7952 m), Siguang Ri Shar (6998 m), Siguang Ri (7309 m), Peak 6700 m (Zero peak) z Andrejem Štremfljem
2000: Rojstvo Bora, Spantik (7027 m), Golden Pillar, Karakoram, Pakistan z Manujem Pellissiejem, Manu Guyem and Attilo Ozsvathom
2001: Zimski vzponi na Škotskem, Aljaska: Mini-Moonflower, Moonflower Buttress, Mt. Hunter (4441 m), Denali (6193 m) - nova smer s Stephenom Kochem (tretja nominacija za zlati cepin), Nilkanth (6596 m), Himalaja z Maticem Joštom
2002: Zimski vzponi v Alpah, Nepal: Nuptse East l (7804 m) - do 7300 m s Stevom Housom in Barryjem Blanchardom
2003: Poskus na Masherbrumu in Biarchedi Peak (6781 m) - nova smer, Pakistan z Maticem Joštom in Stevom Housom
2004: Zimska varianta smeri Lowe-Jones v North Twin, Canadian Rockies, Canada - s Stevom Housom in Karakoram, Pakistan nove smeri v dolini Charakusa - s Stevom Housom in prijatelji
2005: Andi, Peru - dvakrat v Sfingi, Cayesh nova smer in Taulliraju s Stevom Housom. Dve športno plezalni smeri z oceno 8a
2006: Patagonija, Cerro Torre in Cerro Standhardt z Deanom Potterjem in Stephenom Kochem; Aljaska s Slovensko vojsko - Denali, Mt. Barille in nato še Chomolhari...