Potepuški ostružki: Tam kjer se Kras prelomi v kipeče morje, tam se skoraj dotakneta naša in italijanska enka.
Veselim se snega, ni lepšega kot zaorati v bele poljane. Hkrati pa je lepo še enkrat podati roko tetki, ki je odšla. Jesen je pri nas dokončno vzela slovo, kdaj odide s Krasa žal ne znam določiti. Še vedno pisanega, v škrlatu, baržunu, zlatu in seveda tudi še v zelenini, ga je za kratko, za kak dan pobelil sneg.
V Ankaranu se konča naša enka – Slovenska planinska pot. Na najzahodnejšem delu Debelega rtiča, na rtu sv. Jerneja, na meji med sosednjima državama pa se začne Italijanska. Skoraj se dotakneta. Sosednja je dolga 70 kilometrov; obkroži Tržaški zaliv in se konča ob izviru Timava. Naša pa; saj se ve, od Maribora do Ankaran je skoraj desetkrat daljša. Italijanskih oštevilčenih poti je od ena do ne vem kje, naša pa je le ena, pa še njo s številko poimenujemo le še redki, saj enka poleg rdečega knafličevega krogca z belo piko ni več obvezna.
Sedemdeset kilometrov je malček preveč za dnevno turo, zato smo se morali odločiti za njen del. Ko sem prvič obiskala dolino Glinščice, me je tako izjemno presenetila, da se tja vračam in vračam. Tokrat smo si jo zaželeli videt z zahoda. Za Krvavim Potokom, kamor proti zahodu zavijemo s Kozine, je čisto na robu vas Jezero (San Lorenzo). Pod vasjo je prikladno parkirišče, še nižje pa eno izmed več razgledišč nad d
olino Glinščice. Od tod je pogled najlepši in naj popopolnejši na povsem alpsko dolino pod nami, do zasneženega Slavnika, Tinjana ... zaporedja vzporednih rtov, ki se stegujejo v morje proti zahodu, na Trst in rob nad njim, ter seveda na morje do obzorja.
Enka od razgledišča krene čez cesto navzgor v redek, za Kras tipičen borovo gabrov gozd. Kaj kmalu zavijemo levo po suhih travah proti zahodu nad steno, ki gosti zanimivo, ne lahko tridelno ferato: Bruno Biondi, v Čički steni pa Nos in Zimske rože, s katerimi si lahko popestrimo to enkino pohajanje.
Zavijemo malček v notranjost, enka nas vabi, da obiščemo botanično oazo v Pirčevi dolini, gozd Bazzani. Ta gozd je del načrtovanega pogozdovanja Istrskega, Slovenskega in Tržaškega Krasa iz srede devetnajstega stoletja. Kras so ogolili, izsekali so vse njegove hraste in še tisto nekaj malega prsti je odnašala burja, potreboval je novo obleko. To je bil projekt stare Austro-Ogrske monarhije.
Niso le pogozdovali s črnim borom, ki se tu ne počuti najbolje, poskušali so vzgojiti mešano gozdno območje, ki je v tem okolju naravno in obstojnejše. V njegovi sestavi je tudi poskusna parcela, kjer so gojili različne tuje drevesne vrste. Nedaleč stran je turistična jama Pečina nad Borštom (Grotta Nera), kjer si lahko ogledamo različne prizore iz nekdanjega življenja v teh krajev. O vsem tem, o živalstvu, rastlinstvu in še ostali zgodovini, se lahko mimogrede poučimo s številnih informativnih tablah v treh jezikih (italijanskem, slovenskem, angleškem).
Iz gozda izstopimo vzdolž golf igrišča Hudo leto v Padricah (Padriciano), se spustimo k avtomobilski cesti nad Lonjerjem (Longera) in ji sledimo par sto metrov desno (pot je od ceste prijazno ločena z ograjo). Prečimo jo in nadaljujemo nad Katinaro, ki jo vsi poznamo po velikanski bolnišnici, ki domuje na griču nad Trstom. Kmalu smo čez Gabrov hrib na Drašci (M. Spaccato), kjer je pod še malo širšo cesto podhod. Tu se enka dvigne čez Goli vrh, kjer je tudi opazovališče Alice in Park Globojner (M. Calvo), vendar ni prehodna. Obvestilo nam pojasnjuje podobne procesne zdrahe, kot mi kdo trdi, da so možne le pri nas. 
Oh, ljudje smo enaki, tu in tam in sami si ustvarjamo besedne stereotipe. Včasih se nam pač tudi zatakne, ne glede na narodnost. Zagata našemu pohajanju ni povzročila čisto nobene škode. Malo južneje poteka pot imenovana tudi De Rin, ki se z enko združi spet pred Opčinami (Villa Opicina). Kaj smo zamudili s stranpotjo ne vem, vem pa, da nas je obiskana vodila nad Svetim Ivanom (delom Trsta) in nad opuščenim kamnolomom Facannoni nad njim. Razgled na mesto Trst je imeniten. Za hrbtom Kras, spodaj morje okrašeno s kontejnerskimi ladjami, ki čakajo na vstop v pristanišče. Informativne table nas še vedno informirajo o zanimivi geološki zgradbi okolice in še mnogo drugem. Tekači levo, tekači desno, živó in prijetno je.
Ob videnem me preveji patetika. Naravnost proti zahodu tu prvič uzrem ogromno cerkev (od tu še majhno) matere Marije na Griži, še malo desneje pa šop televizijskih anten na Banih (Banne) zraven Opčin. Končno sem jima tako blizu, blizu obeliskoma, ki sta mi smer kazala z domačega praga. 
Da, lepo se vidita z Javornika na morskem obzorju. In ravno tam nekje, kjer se na robu dvesto metrskih pečin konča Kras, in začne že pravi Mediteran, so okrog leta 800 Slovani prvič v morje spustili drevak. Tu je morje najbolj naše. Vklinili so se med ljudstva romanskega izvora živečimi v Furlaniji in Istrani. Smrk in še enkrat šmrc!!!
Do cerkve je predaleč, še do obeliska na Napoleonski cesti pod Opčinami ne bomo prišli, če se želimo do teme vrniti na izhodišče. Na najprimernejši razgledni polici pomalicamo, preverjamo, če so še vedno »v Trsti hiše v vrsti« in hajd nazaj. 
Na Drašci se odločimo še za malo stranpoti. Zavijemo levo (pot št. 44a) do Bazovice, ob severnem Borštovem robu ob gozdu Slazer, poimenovanem po še enem Austro-Ogrskem strokovnjaku za pogozdovanje. Odkrivajo se nam Julijci (Krn s sosedstvom), trnovski junaki in beli Nanos nam je na dosegu roke. Kot se za Kras spodobi, je tudi tukaj dobro preluknjan. S te strani nas vabi Pečina na Hudem letu, ki je ena izmed prvih turističnih jam na Tržaškem Krasu. 
Ob njenem vhodu stoji še poklon slovenskim Tigrovcem, ki so tudi tu kovali upor zoper raznarodovalce. Pot nas v Bazovico izpljune ob sinhrotronu Elettra. Cela reč je to, drugi Cern. Seveda nismo več na enki, pa tudi na kakšni drugi poti ne, smer nam kaže bazoviški cerkveni zvonik sv. Marije. Kraška vas se stiska ob osončena pobočja Kokoške. Kako je s prevodi njenega imena gotovo veste: Slovensko ime Golina so Italijani prevedli v galina. Slovenci pa nekaj desetletij kasneje kar v kokoš, enostavno in pravilno kajne. Vidite, da smo boljši prevajalci od sosedov, vendar pademo na izpitu zgodovine. Vas diha slovensko sapo, ulice slovenske, napisi in obvestila slovenska, v cerkvi slovensko, spomenik slovenski, no tudi Italijanski prevodi so zraven. A prišlekom se ni potreba posebej truditi, da ugotovijo, da tu meje ni določala narodnost.
Ob našem »španciranju« se je sonce že spuščalo in pokrajino okrog nas oblačilo v žareče barve. Mejdun, kako je bilo lepo. Že vnaprej dogovorjenemu kozarcu vina v vaški gostilni smo se odpovedali in prav je bilo tako. Na kratki poti do Jezera mimo Bazoviškega grobišča in skozi tiste tople hrastovo-gabrove gozdove smo pili še zadnje prelesti poslavljajočega se dne.
Enka nam je dala mnogo, nehote nas je posrkala v svoj svet, hodili po zemlji smo naši, nam je vseskozi pela. Še bo treba na pomenek z njo, večkrat. Prehodili smo le njeno dobo sedmino.
Anka Vončina