Polet fit - Gorazd Stražišar in Gregor Šket : Sploh ni nujno, da je gorsko kolo pozimi na prisilnem počitku. Najbolj prizadevni kolesarijo tudi po snegu.
Pred leti, ko smo pogosto kolesarili na Krvavec, smo se nekega dne lotili izziva in se do zgornje postaje kabinske žičnice povzpeli po snegu. Takrat nad Ambrožem še ni bilo asfalta, ampak očitno je imelo nekaj avtomobilistov podobne ideje in so nam naredili uslugo, ko so utrdili pot. Po zglajenem snegu nismo imeli nobenih težav z oprijemom in smo brez večjih težav in zamud prišli do vrha. To je bilo še pred »polnovzmeteno dobo«, zato smo se tudi po dolini spustili po isti poti. Vsakemu izmed nas je nekajkrat spodrsnilo, drugače pa je bila vožnja navzdol prvovrstna zabava. Od takrat se je moj pogled na gorsko kolo precej spremenil. Ne dojemam ga več kot šport, ki ga lahko zganjaš samo v suhih mesecih, ampak je z rahlimi spremembami, predvsem v obliki nakupa dodatne – na zimske razmere odporne – opreme.
Od takrat si skoraj vsako zimo privoščim nekaj snežnega kolesarjenja. Vrhunec lanske zime je bil jasen januarski dan. Temperatura je bila okoli ledišča, smreke so bile okrašene z nežnim pršičem ... Do Toškega čela smo šli po spluženi asfaltni cesti, navzdol pa po uživaški klasiki – po Jajčkovi in Zaporniški. Na začetku sem bil nekoliko nezaupljiv, skrbelo me je, da mi bo vzelo prednje kolo. Nekaj uspelih zavojev me je prepričalo v nasprotno. Belo obarvana stezica je bila ravno prav pomrznjena, da je nudila dober oprijem. Naravna bob steza proti Pržanu je ponujala neizmerno dozo veselja, predvsem pa občutke, ki so bili prej stlačeni v rubriko nedoživetega.
Snežna tehnika
Kolesarjenje po snegu, predvsem po klancu navzdol, vsebuje nekatere specifike. Že po nekaj metrih nam postane jasno, da po celem, globokem in mokrem snegu ne moremo voziti. Lahko vozimo po celcu, če je suh in ne preglobok, s tem, da imamo pod njim trdo podlago. Potem gre in ni lepšega kot če na odprtem travniku, nedolžno belem, še ne shojenem ali zvoženem, zarežemo svojo sled. Navkreber razen po spluženem, tudi zglajenem snegu na žalost ne gre, zato za vzpone iščemo poti in ceste, ki so očiščene. Že nekaj centimetrov svežega snega nam prepreči vzpon kar pa za spuste na srečo ne velja. In tu je največja draž zimskega kolesarjenja. Sneg prši okoli nas in občutki so izjemni.
Poti
Največkrat pa se vozimo po poteh, ki so jih pred nami shodili pohodniki. Za to jim moramo biti hvaležni in s to mislijo v glavi jih ne obsojajmo pri poletnih srečanjih z njimi na ta istih poteh, ko nam marsikdo pove kakšno neprijetno. Pozimi teh težav pri srečanjih v večini primerov ni. Zanimivo. Ponavadi imamo na voljo nekaj deset centimetrov široko pot in te se moramo držati, saj nas vsak odmik z nje ustavi. Tam je sneg mehkejši in globlji in sprednje kolo se ugrezne vanj. Zato težo pomaknemo nazaj, nikoli ne sedimo in razbremenimo tudi sprednje kolo. S tem mu omogočimo, da lepo teče po poti in se ne ugrezne na kakšnem bolj mehkem delu.
Hitrost in pogled
Ohraniti poskušamo čim več hitrosti, saj se zaradi ugrezanja in neravnin na poti takoj zmanjša, ko zapeljemo na položnejši del. S hitrostjo, ki jo prinesemo, in nadzorovanim poganjanjem kolesa pa lahko ta del prevozimo brez ustavljanja. Pri tem pazimo, da je sprednje kolo čim bolj »lahko« in se ne pogreza v sneg.
Ves čas imamo pogled usmerjen naprej in ne gledamo sprednjega kolesa, saj je pot ozka in nas lahko začne kriviti in zanašati, če bi gledali v sprednje kolo.
Ravnotežje
Na kolesu poskušamo biti čim bolj sproščeni in ves čas lovimo ravnotežje ter prenašamo težo naprej in nazaj, levo in desno. Odvisno od tega, kako nam zanaša kolo. Ravni pedali so bolj primerni, saj moramo kar naprej z odmikom ene od nog loviti ravnotežje. Če se le da, se izogibamo ledenim delom ali zelo zglajenemu snegu, na katerem naše gume nimajo nobenega oprijema. Čez takšne odseke se peljemo z že zgoraj opisano tehniko. Kolo in mi smo čim bolj lahki in ne delamo nenadnih gibov. Kolo naj bo čim bolj pravokotno na podlago zaradi boljšega oprijema gum. Razlika med to in drugimi podlagami je tudi v padcu, ki je ponavadi posledica zdrsa na podlagi.
Prijazni padci
Na zmrznjenih in drsečih podlagah kolo odnese nenadoma in ni več rešitve. Pri »normalnih« podlagah se vedno lahko še rešimo, ko že začutimo, da nam odnaša kolesa. Z obremenitvijo gum in spremembo naklona ter zaviranjem se velikokrat lahko izvlečemo iz že izgubljenega položaja. Tu ni tako. Ko kolo odnese, ni več pomoči. Res pa je, da so vsaj padci veliko bolj prijazni. Tako pademo v globok sneg, ki ublaži udarec, pa tudi vse skale in druge neravnine so zalite s snegom, tako da ni trdih ali ostrih robov, da bi se lahko močno udarili.
Zaviranje in zavijanje
Zaviramo previdno. Zavijanje naj bo brez sunkovitih gibov, bolj z nagibom kolesa kakor z obračanjem krmila. V nasprotnem primeru sprednje kolo izgubi stik s podlago in zapeljemo s poti v globlji sneg.
Zaradi upora snega, po katerem vozimo, je hitrost ponavadi že tako manjša in tudi močnega zaviranja ne potrebujemo. Ko zaviramo, zaviramo z občutkom. Po snegu ali celo ledu to delamo z občutkom. Zaradi drseče podlage je še toliko bolj pomembno, da gledamo daleč naprej in tako prilagajamo hitrost zavojem. Kot sem že omenil, kolo krmilimo nežno in z nagibom ter ga pustimo, da teče čim bolj po svoji liniji. Na žalost ne moremo med zavojem popravljati svoje linije, saj nas takoj odnese v smeri vožnje. Velik del spusta je lahko bolj drsenje kakor vožnja, saj zadnje kolo takoj zablokira ali se vrti počasneje od dejanske hitrosti, zato pri tem pazimo na ravnotežje in na to, da se kolesa, vsaj sprednje, ves čas vrtijo. Pa čeprav drsimo.
Oprema
V zimskih razmerah se moramo nekoliko drugače obleči. Večina izdelovalcev kolesarskih oblačil ponuja goreteksove različice najbolj priljubljenih krojev. A za takšno kolesarjenje lahko brez težav uporabimo tudi tehnična oblačila, ki jih uporabljamo za zimsko pohodništvo ali smučanje. Nekateri kolesarji se tudi pozimi na vrhu znebijo preznojenih oblačil. Nekaj trenutkov »zgoraj brez« potrpijo na mrazu, saj potem med spustom uživajo v suhih oblačilih. Zelo priporočljivo je imeti rezervni par rokavic, saj so tiste, ki jih imamo oblečene med vzponom, preznojene, med spustom pa postanejo nevarno ledene. Pametno si je ušesa skriti pod trak ali ruto, čez katero nataknete čelado. Čevlji morajo biti iz neprepustnega materiala, da se nam med spustom ne bo zanohtalo.
Gorazd Stražišar in Gregor Šket