Delo, Šport: ... Odprava na K2 bo odšla čez tri tedne

Tehnična oprema in del hrane 30. aprila, moštvo pa 8. maja na pot
Priprave na odpravo na K2 (8611 m), katere pokrovitelj je SMELT International, se končujejo. Vso tehnično opremo in del hrane bodo v Pakistan poslali 30. t. m., devetčlansko moštvo, ki ga sestavljajo Tomaž Jamnik (vodja, AO Kranj), Stipe Božič (AO Mosor, Split), Viki Grošelj (AO Matica), Davo Karničar (AO Jezersko), Boštjan Kekec (PK Škofja Loka), Damijan Meško (zdravnik, AO Matica), Rado Nadvešnik (AO Kamnik), Zvonko Požgaj (AO Železničar) in Boris Sedej (AO Idrija) pa bo na pot odšlo 8. maja. V Islamabadu se jim bo pridružil zvezni oficir poročnik Khalid Faiz. Od tam naj bi odprava svojo pot pod drugo najvišjo goro sveta nadaljevala 17. maja, v bazi pa bodo predvidoma 1. junija. Vzpon po smeri prvopristopnikov, grebenu Abruzzi, naj bi zaključili do konca junija, domov pa bi se vrnili na začetku avgusta.
Poleg pokrovitelja SMELT-a je odpravi predvsem pomagal italijanski proizvajalec čevljev ASOLO, ki je člane opremil z višinskimi čevlji.

(AB)

Alpinistična rallyja za alpski pokal '93
Člani AO Jezersko so marca tekmovali na dveh zahtevnih smučarskih alpinističnih rallyjih v Italiji, ki sta štela za alpski pokal 1993
Člani AO Jezersko so se marca udeležili dveh alpinističnih rallyjev, ki sta štela za alpski pokal 1993. Tretja in zadnja tekma pokala bo v začetku maja.
Alpinistični rally je pri nas neznana reč, ki se razlikuje od že znanih turno-smučarskih tekem. Smučarsko alpinistični rally je dvoetapno oziroma dvodnevno tekmovanje. Vsaka etapa obsega časovno omejen vzpon in spust na izbran vrh ali verigo vrhov in posebne preizkušnje: tek med vzponom na enega od vrhov, veleslalom ah kombinacijo obeh s čim manjšo prekinitvijo. Ekipo sestavlja navezava, ki se ne sme ločevati in tekmuje skupaj v teku med vzponom in v veleslalomu. Tekmovanje je zelo kompleksno, saj združuje zahteven turni smuk, alpsko smučanje (veleslalom) in tek na smučeh s turno opremo, nahrbtnikom in izključno v klanec.
Prva od tekem se je začela v soboto 13. 3. v Premani na Pico tre signori. Start je bil na višini 1000 m, cilj vzpona pa je bil Melase (2463 m). Proga je bila dolga 24 km, višinska razlika vzponov in spustov pa 3950 m. Med posebnimi preizkušnjami je bil kontiuniran vzpon in spust po tristo metrov (čas zmagovalcev je bil petnajst minut) in veleslalom po nepregledni gozdni poseki z višinsko razliko tristo metrov (najhitrejši čas 1'9"). Časovna omejitev tekme je bila osem ur. Naslednji dan so startali s planine Alpe Foral (1164m), pristop je bil na višino 2125 m, etapa pa je bila dolga 20 km, s skupno višinsko razliko 2700 m. Posebna preizkušnja je bil vzpon z višinsko razliko 250 m (9') in veleslalom. Časovna omejitev je bila štiri ure.
To je bil že osemnajsti rally na Pico tre signori, Jezerjani pa se ga udeležujejo od leta 1985, prva leta skupaj z alpinisti iz Kranja. Davo Karničar je bil letos tu že sedmič. Drejc petič. Najboljši rezultat sta leta 1986 dosegla Davo in Luka Karničar, ki sta bila šesta. Drejc in Luka Karničar sta bila letos deveta, kar je bila najboljša uvrstitev tujcev (v veleslalomu, ki našim najbolj leži, sta bila četrta in sedma). Zmagala pa sta domačina iz Premane. Peter Sušnik in Ido Karničar sta bila 19., Jani Krč in Franc Zadnikar pa 22. Med trideset ekipami, med katerimi so tudi mešane in celo ženske ekipe.
Druga tekma je bila v Albosaggii na desetem Rallyju delle orbie, ki šteje za italijansko državno prvenstvo z enakimi vrstami preizkušenj: start na 1000, m pristop na 3023 m visok vrh, smučarski tek pa je bil še višji (400 m), veleslalom po celem snegu, časovna omejitev pa samo šest ur. Podobno je bilo naslednji dan. Zmagala sta domačina iz Albossaggia, Drejc in Luka Karničar sta bila 27., v veleslalomu drugega dne pa sta bila tretja. Peter Sušnik in Jani Krč sta bila 34. Nastopilo je petdeset ekip. Poleg velikih višinskih razlik in kratkega časa je bilo oba dneva zelo vetrovno in mrzlo. Na prvem veleslalomu je Drejc Karničar padel in izgubil smučko v celcu in tako zapravil vse možnosti za dobro uvrstitev.
Ta šport je najbolj razvit v Italiji, kjer imajo do dvajset rallyjev na leto; klubi so organizirani v organizacijo FISI, tekme pa so vsako leto daljše in z večjimi višinskimi razlikami ter vse bolj selekcionirano konkurenco. Obvezna oprema za vsakega na rallyju so turne smuči, psi, nahrbtnik, dereze, cepin, prva pomoč, dva prusika, dve vponki, pips (ARVA), za navezo pa ena vrv in lopatka za sneg. Gostoljubnost je bila na obeh tekmah izjemna.

ALEŠ BJELČEVIČ

Osemtisočaki po državah
Po podatkih, ki jih zbira baskovski ekspert Yavier Eguskitza, so se doslej na vseh 14 osemtisočakov povzpeli zastopniki le šestih držav: Nemčije (zbirko so zaključili 1983), Japonske (1985), Švice, Avstrije in Italije (1986) ter Poljske (1987). Po en osemtisočak manjka Franciji in Španiji (Lotse), nekdanji Češkoslovaški (Šiša Pangma), Združenim državam Amerike (Manaslu) in Južni Koreji (Anapurna). Potem pa pride že Slovenija (K2 in Anapurna), edina, ki ji manjkata dva osemtisočaka. Trije manjkajo Veliki Britaniji, še eden več Nepalu, Rusiji jih manjka šest...

Nesreča v Visokih Tatrah
18. marca letos je plaz v lahki smeri na Slavkovsky štit (2452 m) v poljskem delu Visokih Tater hudo poškodoval šestčlansko navezo. Trije so bili takoj mrtvi (med njimi je Zofia Siwak, znana poljska alpinistka iz 50. in 60. let), dva sta hudo ranjena, Piotra Misiurewicza pa so pripeljali do bolnišnice v kritičnem stanju.

Izpiti za Al
Podkomisija za vzgojo in izobraževanje pri KA PZS organizira izpite za alpinistične inštruktorje. Prijavijo se lahko alpinisti z najmanj dvema letoma staža. Teoretični del izpitov bo v petek, 23. aprila ob 15. uri. Prijave z dokazili o vplačilu do 19. aprila.

Predstavitev planincev — grafičarjev
LJUBLJANA - Zbornik, ki gaje izdalo PD Delo ob 100-letni-ci organiziranega planinstva na Slovenskem in 125-letnici slovenske grafične organizacije in izredno bogato in zanimivo delo. Obsega 104 strani formata A4, v njem je 15 skupinskih slik, med skoraj 500 biografskimi zapisi o grafičarjih — planincih pa še 150 osebnih portretov.
Kot je povedal njegov urednik Jože Gasparič, so ga pripravljali tri leta in ni jih bilo malo! Pa kljub temu »se zavedamo, da smo prav gotovo koga izpustili... Zato prosimo vse, da nam pošljejo ustrezne podatke«. Zbornik tudi nima namena študijsko predstaviti obravnavano snov, temveč informativno: oteti pozabi podatke, ki se sicer (pre)hitro razgube. Kar preveč opravičil za tako bogato delo!
Zanimiv je eden od povodov za izdajo zbornika. V eni prvih številk Planinskega vestnika je bilo namreč zapisano, da je bil med 199 člani tudi 1 delavec - črko-stavec. Ali res? In so raziskovali, zbirali dokaze ...
Bogastvo planinske aktivnosti delavcev grafičnih aktivnosti je prav neverjetna. In koliko znanih planincev je imed njimi, ne nazadnje tudi vrhunskih alpinistov? To vse se seveda pozna tudi na organizacijskem področju: danes imamo - v Sloveniji kar štiri samostojna »grafična« planinska društva — Mariborski tisk — Večer, AERO Celje (sedaj PD Ojstrica), Delo in Drago Bregar- Ljudska pravica pa še planinski odsek Gorenjski tisk — Kranj.
Nekaj primerkov Zbornika planincev-grafičarjev je (za simbolično ceno 200 SIT) še vedno na voljo na naslovu: PD Delo, Dunajska 5, Ljubljana.

FRANCI SAVENC

ALPINISTIČNE NOVICE

Mountain Review
Start z novim glasilom, »ki naj bi zapolnila vrzel, ki je nastala za Mountain«, je videti uspešen. Razpošiljanje je sicer morda nekoliko zamudilo (MR so najavljali namreč že za 19. marec), zato pa so vtisi po prvem listanju nadvse ugodni: tiskarsko in oblikovalsko je zelo kvalitetna, vsebinsko pa dovolj informativna. Prva številka je sicer morda nekoliko »v znamenju« 40-letnice prvega pristopa na Everest, toda informativne strani so bogate in zajemajo novice od vsepovsod, ne manjka zanimivih člankov, atraktivnih fotografij, obetavnih rubrik ... In reklam seveda tudi ne! Predhodnica je prav zaradi pomanjkanja le-teh — tako kaže - usahnila. Sicer pa obsega prva številka kar 96 strani klasičnega revijalnega formata. Precej obetajo tudi »sooblikovalci« Mountain Review: Bernard Newman, Mick Fowler in Audrey Salkeld. In cena? Celoletna naročnina (6 številk) za tujino je 20 GBP.

FRANCI SAVENC

Manitua - prva ponovitev
Enega izmed najpomembnejših letošnjih zimskih vzponov v Alpah so opravili Poljaki. Janusz Golab (26), Jacek Fluder (34), Stefan Piecuch (24) in Bogdan Samborski (29) so v dneh od 7. do 10. marca opravili prvo ponovitev smeri Manitua, ki jo je v levem delu Crozovega stebra (Grandes Jorasses) prvi preplezal Slavko Svetičič. Smer, ki jo »šamoniški eksperti« štejejo za eno izmed dveh, treh najzahtevnejših v Jorassih (če že ne na širšem območju), je ocenjena s VII+, A2, 3), plezali pa so jo v hudem mrazu (-20°C in tudi manj), ki ga je prva dva dni še stopnjeval močan veter.

FRANCI SAVENC

Slapovi v Martuljku
Letošnja zima bo ostala zapisana kot ena izmed tistih, v kateri je bila narava še posebej radodarna z zaledenelimi »slapovi«. Pojavljali so se celo tam, kjer jih sicer drugače ni. O številnih smo že poročali, tokrat pa še o treh v Martuljku.
Matej Meglič in Andrej Zaman sta 27. marca plezala v soteski pod Martuljškim slapom (pri penzionu Špik levo, potem pa makadamska cesta vse do soteske, po kateri prideš do slapov v nekaj minutah). Ker ne vesta, ali ju je pred njima kdo že preplezal, sta ju poimenovala: prvega Curek (III+, 60-70°, 80 m), drugega pa Matandre (IV, IV+, 80/60-70°, 110 m). Kot poročata, so bile razmere še dokaj dobre.
Urban Herzog, Gregor Kresal in Simon Slejko pa so 6. marca plezali slap levo od Skočnikov. Tudi o njem niso mogli izvedeti, če ga je kdo pred njimi že preplezal. Ocena VI-, 90° 130 m; plezali so ga v treh raztežajih. Pod zadnjim, kjer je možen umik, je v tolmunu deblo.

(F. S.)

Koliko je slapu Ivovec?
Pred tedni sta Boštjan Ložar in Borut Naglič (oba AO Matica) ponovila slap Desni Ivovec v Logarski dolini in nadaljevala po grapi nad njim. Po sto metrih sta prišla do drugega slapu in splezala po njegovi desni strani čez svečo z naklonom približno 90° (na levi bi bilo lažje, verjetno 70°). Po nadaljnjih sto metrih sta zavila iz grape levo ven čez skok z naklonom 60°, ki se je končal z desetmetrsko svečo (90°), podobno Vikijevi sveči na Jezerskem. Dvesto metrov višje, ko sta prišla čez nekaj majhnih skokov (do 70°), sta preplezala še najtežji del grape, ledno zaveso, visoko štirideset metrov in z naklonom čez 90° v zgornjem delu, v spodnjem pa 85-90°, ki pada čez previsno steno. Sestopila sta po desnem bregu.
Ker se jima ne zdi verjetno, da bi teh slapov še nihče ne preplezal, sprašujeta za ime in oceno smeri in prve plezalce; menda je leta 1991 veliko novih slapov v dolini preplezal Franček Knez.

(AB)

Grossglockner
20. marca so člani AO Črna Tomo Jeseničnik, Grega Lačen, Miran Kaker in Jani Pumpaš ob osmih zjutraj vstopili v Welzenbachovo smer v severni steni Grossglocknerja in izstopili po grebenu ob 14. uri, uro in pol pred koncem koledarske zime. Čeprav je bila v dolini pomlad, je bila vzhodna stena zelo zasnežena, v severni pa je bilo precej črnega ledu. Tak je bil Palavicini, v katerem je bil od tal do vrha samo star led, zato pa so bile razmere v spodnjem delu Welzenbachove dobre, čeprav je bil sneg precej mehek, na vršnem grebenu pa jih je oviral močan jugozahodnik.
Najtežji del ture na Glockner pa je v zimskem času dostop in sestop s hriba. Cesta iz Heilligenbluta je namreč zaprta inje zato treba prehoditi skoraj štirideset kilometrov. Zato so tudi obiski redki, kar potrjuje vpisna knjiga na bivaku, kjer letos ni vpisan noben Avstrijec, zato pa nekaj Čehov in Madžarov. (AB)

Praprotnik in Jeglič te dni v El Capitan
V steni, kjer so najtežje tehnične smeri na svetu, bosta poskusila ponoviti smer Jolly Roger
20. t. m. se v Yosemite v Kalifornijo odpravljata Miha Praprotnik (AO Matica) in Janez Jeglič (AO Domžale, Aesse Italija, Center Ljubljana). Njun cilj je seveda v El Capitanu, znana tehnična smer Jolly Roger v jugozahodni steni levo od smeri Nose, ki sta jo leta 1979 preplezala Charles Cole in Steve Grossman. Ocenjena je 5.10 A5, po naše VII, A5, dolga pa kar triindvajset raztežajev oziroma 1100 m.

PRIVLAČNO - Janez Jeglič v Maši sprave

Capitan nudi najtežje tehnične vzpone v kopni skali, saj je vrh na majhni nadmorski višini, 2000 m, skala je trdna in vremenske razmere dobre. Smer, v katero se odpravljata, sodi med najtežje tovrstne na svetu. Preko dvajset raztežajev in oceno A5 imajo v tej steni samo še Sunkist in Atlantic Ocean Wall ter znameniti Wyoming Sheep Ranch in Sea of Dreams. Wyoming Sheep Ranck je veljala za najtežjo tehnično smer na svetu, ocenjena je bila A5+, vendar je ob prvi ponovitvi japonskih plezalcev dobila oceno A4+; enako Sea of Dreams. Sicer pa je desni del stene, v katerem so omenjene smeri (razen Sunkista), zaprt od prvega januarja do prvega avgusta, da bi zaščitili gnezda sokolov.
V Jolly Rogerju ni nobenih polic za bivakiranje, zato k njuni opremi spada sestavljiva postelja, petdeset litrov vode in tehnična oprema. Za vzpon predvidevata deset dni.
O plezalcih pa to: Miha Praprotnik je sodeloval na treh odpravah. Ukvarja se z večino alpinističnih panog, njegov najboljši vzpon pa je prvenstvena smer v vzhodni steni Fortaleze v Patagoniji (VIII-, A4, 75°, 1200m), ki ga je opravil z Markom Lukičem. V prostem plezanju pa je opravil npr. vzpon Sonce v očeh (X-).
Janez Jeglič je sodeloval na devetih odpravah, najbolj opazne pa so njegove prvenstvene smeri, ki jih je opravil s Silvom Karom: znamenita južna stena Cerro Torreja (VII/A3-A4, 75°) in vzhodna stena Bhagiratija III (VIII, A4, 85°), ki jo novi vodnik po tem področju označuje kot najtežjo smer v indijski Himalaji. Bil je tudi na Everestu. V prostem plezanju je opravil vzpon Sonce v očeh (X-), zmagal pa je tudi na prvem neuradnem prvenstvu Slovenije v plezanju po zaledenelih slapovih Bohinj 93. V solo vzponu je zmogel smer Pajkova streha (A3) v Ospu in nekaj smeri z oceno IX in IX-. Je eden izmed najbolj univerzalnih alpinistov na svetu.
Pokrovitelji odprave so Delo, Lek Ljubljana, SKB Banka, Iskra Commerce, Optimizem, Nord West Sport, Treking Sport, Papi Sport, Iglu Sport, Montana, IAO Pečjak, UNIQUE. Exin Črnomelj in Kompas.

JANEZ JEGLIČ, ALEŠ BJELČEVIČ

Trentski festival
V italijanskem Trentu se bo 2. maja začel že 41. mednarodni filmski festival Cita di Trento; pred tem, že 23. t. m., pa istotam tudi 7. pregled planinskih založb, predstavila se bo tudi filatelija ... ne bodo manjkale seveda tudi okrogle mize in podobne prireditve.

Pozdrav izpod Everesta
Pred meseci smo poročali, da se člani makedonskega alpinističnega kluba, ki deluje v Avstraliji, pripravljajo skupaj z domačimi, na odpravo, ki naj bi se povzpela na Everest ob 40-letnici prvega pristopa. Podrobnosti (še) niso znane. Iz Nepala smo prejeli le pozdravno razglednico z žigom »Australian Macedonian Everest Expedition '93«, znotraj kroga pa še »Tenzing ... 40 years on«. So pa napovedovali tudi, da jo bo vodil vnuk slavnega Šerpe.

(F. Š.)

Spominsko srečanje pod Belo pečjo
V nedeljo, 2. maja, bo pod Belo Pečjo nad Tržičem drugo srečanje plezalcev in alpinistov v spomin Jožetu Rozmanu, ki je z Marijo Frantar umrl na Kangčendzengi. Tržiški plezalci bodo tam od osme ure naprej in bodo plezalcem postregli s podatki o težavnosti in opremljenosti smeri v Beli peči. Za njihove spremljevalce pa sta primerni peš poti na Planino Javornik, kjer bo na ta dan koča odprta in oskrbovana, in bližnji Ženiklovc. Dostop je skozi Lom in potem levo za kažipotom Javornik; od ceste do Bele peči je deset minut.

(AB)

Izšla Mlačeva knjiga o pionirjih alpinizma
LJUBLJANA - Radovljiška založba Didakta, ki je razveselila planinsko javnost že s kar nekaj izvirnimi deli, je pred dnevi dala v prodajo knjigo Bineta Mlača Veliki pionirji alpinizma. Tisti, ki vsaj občasno spremljate Alpinistične razglede, občasnik Komisije za alpinizem PZS, avtorjevo pisanje poznate: 14 let že izhajajo njegovi opisi z enakim naslovom in lepo so sprejeli.
Za knjigo je Bine Mlač tokrat (njegovi načrti namreč segajo še daleč v prihodnost, kar potrjuje tudi podnaslov I. knjiga) pripravil izbor 15 imen in tekste nekoliko priredil ter opremil tudi z njih podobami. (Vmes je tudi več reprodukcij fotografij gorskih motivov Aleša Doberleta, ki pa - zaradi papirja in morda še česa - žal v nobenem primeru ne dosegajo originalov.)
Kot avtor rad prizna, se je proučevanja zgodovine alpinizma (kar pa je le eno področje njegovega planinskega udejstvovanja) lotil iz notranjih potreb, »iz vsem nam znane želje, da skušamo svoja dejanja in hotenja spoznavati tudi skozi izkušnje drugih«. Ko pa so se ob tem (pri)beležke vrstile in kopičile, je bila potrebna pravzaprav samo prava pobuda, da je začel vse skupaj tudi povezovati in potem še objavljati. Da se je lotil priprave samostojne knjige, pa je bilo potrebno že več pregovarjanj. Pa je bilo vredno, saj ima tovrstno literaturo le malo narodov.
Morda pa se bo vendarle našel kdo, ki bo oporekal izboru izmen!? O tem piše avtor, da se je ob snovanju nenehno spraševal, ali je »posamezna oseba res dala kako novo idejo ali opravila izvirno dejanje, brez katerega bi bila zgodovina alpinizma drugačna, siromašnejša«; le tako se je mogoče izogniti prevelikemu subjektivizmu. Če upoštevamo omejen obseg predstavljane knjige in dejstvo, da je to pravzaprav le prva iz te (recimo kar) zbirke — je, mislim, optimalen. Ni pa (kar je tudi povsem razumljivo) segel v novejši čas in tudi našo preteklost je očitno le priključil, čeprav s pravim adutom: prvo damo slovenskega alpinizma Miro Marko Debelak. Je pa edina v družbi velikih mož!
Kot prvega je Mlač seveda predstavil Edwarda Whymperja, prvopristopnika z Matterhorna. Ob njem so potem Christian Klucker, pa Georg Winkler, kavalir gora Paul Preuss in Wilhelm Wenzenbach - Veliki snežni mož, Attilio Tissi (agordinski krožek prostega plezanja), Armand Charlet, Fritz H. E. Wiessner, Emilio Comici, Louis Carrel in na koncu — po vražji ženski - še Pierre Alain, brata Scmid, Giusto Gervasutti in Matthias Rebitsch.
Knjiga je klasičnega formata, ima 206 strani (na koncu je tudi seznam Nekaj pomembnejših bibliografskih virov) in lep barvni ovitek, cena pa le 1850 tolarjev.

FRANCI SAVENC

PREJELI SMO

Ali je slovensko gorništvo res staro samo 100 let?
Letos slavimo stoletnico slovenske gorniške organizacije. To, spoštovanja vredno obdobje smo začeli šteti leta 1893, ko so v Ljubljani pri Maliču ljubljanski gospodje ustanovili Slovensko planinsko društvo (SPD). To praznovanje pa zagotovo izgublja na svojem blesku, ker leži nad njim bohinjska mora.
Že leta 1871, torej 22 let pred ljubljanskim društvom, je bil namreč v tedanjih slovenskih in nemških časopisih objavljen program Gorskega društva Triglavski prijatelji, ki je imelo sedež v Bohinju. Društvo Triglavski prijatelji je načrtovalo »društvene sestanke, skupne izlete, pospeševanje triglavske turistike, ustanovitev zbirke knjig, zemljevidov, načrtov in panoram, spodbujanje in podpiranje gradnje in vzdrževanja koč, razgledišč in kažipotov, zboljšanje vodništva, spodbujanje k ustanavljanju enakih društev v drugih krajih, agitacijske shode in podobno. Gorsko društvo Triglavski prijatelji iz Bohinja je torej imelo program, ki se pravzaprav nerazlikuje od programa, ki si ga je zadalo tisto SPD, ki je bilo ustanovljeno čez 22 let. Menda je celo SPD skoraj v celoti prevzelo program bohinjskih Triglavskih prijateljev. S programom, kakršnega je imelo Gorsko društvo Triglavski prijatelji, bi se še danes lahko ponašalo marsikatero planinsko društvo. Če v gornjem navedku natančno pogledamo programske točke bohinjskega Gorskega društva, lahko ugotovimo, da je to pravzaprav program današnje Planinske zveze Slovenije.
In da pri Bohinjcih ni šlo zgolj za napisan program, temveč za resnično delovanje, zgovorno pričata preprosta koča na Ledinah pod Triglavom (tam, kjer je danes Planika), ki si jo je društvo zgradilo, in pa pot čez Stopce na Triglav, ki so jo nadelali Triglavski prijatelji.
Spiritus agens prvega slovenskega Gorskega društva je bil kaplan v bohinjski Srednji vasi Ivan Žan.
Žal je to društvo imelo eno »neodpustljivo napako« (tako vsaj mislijo tisti, ki štejejo obletnice), zaradi katere mu sicer priznavamo častno mesto »predhodnika« slovenske gorniške organizacije, ne priznavamo pa ga za njen integralni del. Društvo namreč ni bilo uradno priznano. In zato letos slavimo stoletnico ljubljanskega SPD, ne pa stoenaindvajsetletnico slovenskega organiziranega gorništva.
Program, ki je že leta 1871 izšel v takratnih časopisih, je Ivan Žan vgradil v Pravila gorskega društva Triglavski prijatelji in 21. maja 1872 zaprosil Veleslavno c. Kr. Deželno vlado vojvodine Kranjske v Ljubljani, da društvo uradno prizna. Veleslavna c. Kr. Deželna vlada je v Pravilih našla drobno »nepravilnost« in društva ni priznala. Oblast je zavrnila priznanje prvega slovenskega gorniškega društva zato, ker je Žan kot sedež društva navedel Bohinj, se pravi celo dolino, ne pa en kraj v Bohinju.
Globlji vzrok za zavrnitev Pravil prvega slovenskega gorniškega društva pa je treba iskati v tedanjih političnih razmerah. To je bil čas narodnega prebujenja z mnogimi narodnimi tabori, kjer so udeleženci javno in glasno izražali zahtevo po narodni enakopravnosti in po uvedbi slovenskega jezika v urade in šole. To je bil čas ustanavljanja slovenskih čitalnic. Leta 1871 pa so se v Bohinju uprli tudi slovenski kmetje in Žan se je pri posvetm gosposki zavzel zanje. Ivana Žana je imela oblast na piki tudi zaradi nekaterih drugih njegovih narodnostnih pobud.
Če Žanovo prošnjo za priznanje Gorskega društva umestimo v opisana politična dogajanja, potem postane bolj jasno, da oblasti, ki je bila naklonjena avstroogrski monarhiji, ni šlo samo za »nepravilno« navedbo sedeža društva, temveč za zadušitev slovenske pobude.
Zadnji udarec bohinjskemu Gorskemu društvu je zadala še cerkvena oblast, ki je Žana suspendirala in je moral iz Bohinja. Po Žanu pa se v Bohinju ni našel mož, ki bi nadaljeval začeto delo, in tako je bohinjska pobuda zamrla.
Toda Gorsko društvo Triglavski prijatelji je vendarle obstajalo, imelo svoj program in delovalo v skladu z njim. Društvo je de facto torej obstajalo, ni pa obstajalo de iure. In očitno je, da je priznanje in legalno delovanje preprečila tujcu naklonjena posvetna oblast in cerkvena oblast, ki ni imela posluha za slovenske pobude.
Zato je res nerazumljivo, da Gorskemu društvu Triglavski prijatelji ne priznavamo status začetnika slovenske gorniške organizacije oziroma začetnika organiziranega gorništva na Slovenskem. Morda nekomu ni bilo všeč, da je bil Žan predstavnik tistega stanu, ki smo ga pol stoletja potiskali v kot, ali ljubljanski gosposki ni bilo všeč, da bi zakotnemu Bohinju priznali prvenstvo, ali pa je bil na delu zakrknjen birokrat, ki mu žig in blagoslov oblasti pomenita več kot pa nesporna dejstva. Ali pa je bilo kaj četrtega vmes ... kdo bi vedel?
Nekateri Triglavskim prijateljem ne priznajo prvenstva, ker društvo »ni imelo kontinuitete«. Očitek je res za lase privlečen. Kontinuiteto društva sta vendar na grob način prekinili tedanja cerkvena in pronemško usmerjena posvetna oblast. Toda kontinuiteta slovenskega gorništva zato ni bila prekinjena. Slovensko gorništvo ni zamrlo in je živelo naprej v podobi Franca Kadilnika, Henrika Turne, Piparjev in mnogih bohinjskih, trentarskih in gornjesavskih gorskih vodnikih. Mar to ni kontinuiteta? Ne nazadnje je bila kontinuiteta prekinjena tudi med prvo in drugo svetovno vojno pa vsa ta leta vendarle štejemo?! Nekaj je pri vsem tem narobe!
Najbrž bo treba enkrat temeljito razmisliti in pošteno poravnati dolg do Žana, Triglavskih prijateljev in Bohinja, ki je in ostane zibelka slovenskega gorništva. To bi bilo kulturno in etično vredno dejanje.
Pričakovati je, da bodo zgodovinarji slovenskega gorništva staknili glave in bomo lahko leta 2.002 praznovali stotrideseto obletnico organiziranega gorništva na Slovenskem. Saj drugače sploh ne more biti.

SILVO KRISTAN

Predstavitev Anapurne
Obalno planinsko društvo Koper organizira jeseni treking po Nepalu (Anapurna). Predavanje o tem trekingu s prikazovanjem diapozitivov bo v četrtek, 22. t. m. ob 19. uri in 30 minut v obrtnem domu v Kopru, Gortanov trg 1.