Delo, Šport: ... Ledene rože v Možnici
Miha Kajzelj in Miha Vreča sta v severni steni Prišne glave splezala ekstremno zimsko smer z oceno VII +,A2+/VII-,A1
Med 11. in 13. februarjem sta Miha Kajzelj in Miha Vreča (AK Vertikala) v severni steni Prišne glave nad Možnico pri Logu pod Mangartom splezala novo, zelo resno smer Ledene rože. Gre po sredini stene v območju velike zajede med Klicem divjine (Janko Humar in Peter Podgornik, 1984) in Vidimo se v Peklu (Miha Kajzelj in Bojan Počkar, 1991) in je bržčas ena izmed pomembnejših naravnih prvenstvenih smeri v zadnjem času.
Do vzpona Humarja in Podgomika 28. in 29. julija 1984 je bila Prišna glava ena zadnjih velikih še ne preplezanih sten v naših gorah. Taki sta bili takrat še severna stena Votlega vrha v Loški steni nad Koritnico pri Logu, ki so ga štirinajst dni prej 12. in 13. julija 1984, splezali Rado Fabjan, Igor Mezgec in Igor Škamperle, tudi primorski plezalci, in smer imenovali Znamenje ob poti, ter Bavh v Loški steni, ki sta ga avgusta istega leta zlezla Edo Kozorog in Igor Škamperle. Vse tri smeri so v dveh sosednjih primorskih dolinah, prvi so jih splezali Primorci, in vse tri so zelo resne: Znamenje ob poti po eni sami ponovitvi še vedno velja za eno najresnejših smeri v Julijcih, Stečina v Bavhu je še ne ponovljena, le Klic divjine ima do sedaj štiri ponovitve. V takem zgodovinskem ambientu je po sedmih letih v Prišni glavi nastala težka smer Vidimo se v peklu, letos pa najtežja in najnevarnejša v tej steni, Ledene rože.
Smer se začne po Klicu divjine, v tretjem raztežaju pa se odcepi in gre naravnost po počeh do previsne zapore, ki je najtežje mesto spodnjega dela. Tehnične težave dosegajo A2+, obvezna prosto preplezljiva mesta pa so do VII+. Do tu sta prišla že ob prvem poskusu okoli Novega leta, ko sta bila zaradi veliko opreme pretežka in prepočasna in sta se takrat obrnila. Ker je varovanje zelo slabo, sta bila tu prisiljena zavrtati tudi en svedrovec za napredovanje. Bivakirala sta na gredini, kjer sta si v strm sneg izkopala polico. Prvi dan je naprej plezal Miha Kajzelj, drugi dan pa Miha Vreča. Prvi trije raztežaji drugega dne so ključ smeri. Plezala sta v navpični odprti steni med strehami in previsi brez značilnih razčlemb. To je bila mešanica prostega plezanja šeste in sedme stopnje in prve stopnje tehničnega, malo po skali, malo pa po navpičnih, na srečo zmrznjenih travah; varovanje ni bilo vredno besed, varovališča so bila viseča. Po poševnem prečenju v desno sta prišla med vršne strehe, ki jih Klic divjine obide po desni. Drugič sta bivakirala pod njimi v velikem kaminu, eden na zagozdenem skalnem bloku, drugi pa v mreži, obešeni v na strop zavrtanem svedrovcu. Tretji dan sta prišla z leve na znano lusko v Klicu divjine in ob 13. uri na vrh.
SMERI V PRIŠNI GLAVI - Od leve proti desni: Vidimo se v peklu, Ledene rože in Klic divjine.
Za vso smer sta rabila petindvajset ur. Ocenila sta jo VII+, A2+/VII-, A1, dolga pa je 700 m oziroma dvajset raztežajev. Je za stopnjo težja od obeh sosednjih smeri in zahteva obvladovanje sedme stopnje in ob zelo kočljivem varovanju tudi dobro psihično pripravljenost. V smeri sta pustila en klin in štiri puše - dve na mestih za bivak in po eno na stojišču in v petem raztežaju.
ALEŠ BJELČEVIČ
Še en vzpon v Peklenski pomaranči
Tadej Golob in Žiga Petrič (AO Železničar) sta 4. in 5. februarja ponovila, verjetno tretja doslej in druga letos, Peklensko pomarančo v Rzeniku. Smer sta leta 1983 v dveh dneh splezala Pavle Kozjek in Silvo Kragelj, prej pa je ta izrazita zajeda veljala za enega zadnjih problemov v Rzeniku. Dolgo časa je bila zelo nepriljubljena zaradi domnevne silne krušljivosti, v zadnjih dveh letih pa jo je ponovilo kar nekaj navez. Kljub temu še ni povsem opremljena, predvsem ne na tehničnih mestih, grda pa tudi ni več tako.
Golob in Petrič sta plezala 18 ur in bivakirala nad streho na izpostavljeni polici. Razmere v steni niso bile ravno zimske in tudi temperature ne. S tem sta plezalca na kratko izrazila splošno prepričanje, da verjetno marsikaterega letošnjega vzpona, predvsem v nižjih stenah, ne bo mogoče imeti za povsem zimskega, čeprav je bil opravljen v koledarski zimi. Ta zima je podobna oni leta 1988/99, ko je bilo t. i. zimskih vzponov na kupe, prave vrednosti pa niso imeli.
ALEŠ BJELĆEVIČ
Polski Zwiazek Alpinizmu
Poljska zveza alpinističnih klubov — Polski Zwiazek Alpinizmu, s kratico PZA - je na redni skupščini v Zakopanih za predsednika znova potrdila prof. dr. Andrzeja Paczkowskega, ki je njihov predsednik že vse od 1974. Na seznam (doslej petih) častnih članov pa so posthumno izvolili lani smrtno ponesrečeno Wando Rutkiewicz, najuspešnejšo himalajko doslej.
ALPINISTIČNE NOVICE
Športno plezanje
Miha Kajzelj (AK Vertikala) in Bojan Počkar (AO Železničar, Tehno Sport) sta v Ospu prosto splezala Tržaško (IX-, z rdečo piko). Bojan Počkar je potem v Ospu splezal smer Oro puro, ki jo je opremil Erik Švab, vendar so z njegovim dovoljenjem smer poskušali preplezati še drugi. Kaže, da jo je doslej preplezal le Počkar, ki zato predlaga tudi oceno smeri: IX/ IX+. Poleg tega je na pogled splezal Skodelico kave (VIIa+b).
Miha Praprotnik je v zadnjem času preplezal tele smeri v Mišji peči in Ospu: z rdečo piko v prvem poskusu Sonce v očeh (8a+oz. X-), na pogled pa Nikito (IX-; 7b+), Ribalton (VIII+), Skodelico kave (VIII+) in Teto Uzo ter poleg tega še Ponarejeno želvo (VIII+; 7a+), Poročno noč (IX-; 7b+), Polnočnega kavboja (IX; 7c), Rock'n'Roll (IX+; 7c ali 7c+?), Twin Peaks (IX+; 7c+), Minulet (VI-II+/IX-; 7b/b+), Rodeo (VIII-; 6c+) in Krvavico (VIII; 7a+). Z Matjažem Ivnikom sta splezala Prečenje, za katerega Praprotnik predlaga oceno VIII (uradno je verjetno še vedno v rabi ocena Roka Kovača: VII+), s Tomažem Šuštarjem (PD Matica) Hard rain in na pogled še tri tekmovalne smeri levo od Hard raina.
Pred štirinajstimi dnevi je bil na obisku v Mišji peči Rolando Larcher iz Trenta, ki je opravil nekaj dobrih vzponov na pogled: Minuzlet (7b/ 7b+), Durango (7b+), Nikita (7b+), Matamoro (7b+/7c), Mozaik (7c), Rock'n'Roll (7c) in prvi vzpon na pogled in obenem prvo ponovitev nove smeri Corto (7c+), ki jo je pred kratkim opremil in prvi splezal Vili Guček (AO Trbovlje). Žal pa mu na pogled ni uspel vzpon po Soncu v očeh (8a), kjer je padel v zadnjem težkem gibu v previsu, potem ko je že vpel zadnji komplet.
A. B.-E. Š.
Iz serije »Tomo Česen predstavlja«
Tudi druga serija iz oddaj »Tomo Česen predstavlja« gre počasi h koncu. Danes bo na sporedu sedma in zadnja oddaja, v kateri bo glavni igralec francoski športni plezalec Jean-Baptiste Tribout. Slovenski javnosti, zlasti plezalski, to še zdaleč ni neznano ime, saj je bil do sedaj že trikrat gost (in tudi trikratni zmagovalec) vsakoletnega mastersa v športnem plezanju v Kranju. Avtorja Tomo Česen in Matjaž Fistravec sta poskušala ujeti utrip športnika in človeka, ki s svojimi rezultati in prisotnostjo zaznamuje sodoben plezalski šport. Oddajo si boste lahko ogledali danes na 1. sporedu TV Slovenije v okviru Tele M (regionalni programi Maribor z začetkom ob 18.10).
V Kamniških in Julijcih
V zahodni steni Planjave je Tone Škarja sam ponovil smer Desno od okna. Plezal je tri ure, težave so bile mestoma IV, vmes pa je bilo nekaj lednih pragov in poči do 80°, precej zapleteno pa je bilo iskanje prehodov.
8. februarja sta Urban Golob in Iztok Tomazin ponovila Centralni slap v Prisojniku. Razmere so bile zelo slabe, ker je ledu malo in še ta je zanič.
Mountain Review
Za tiste, ki pogrešajo Mountain (Magazine) je prišla razveseljiva novica: začela bo izhajati nova mednarodna revija, z naslovom (ki obeta »dobro se vrača«, kot je napisal eden od komentatorjev) Mountain Review. Prva številka bo na tržišču že 19. marca 1993, cena za šest številk, kolikor jih obetajo na leto, pa je (za tujino) 20 BRP; po sedanjih tečajih torej nekako 3000 SIT. Urednik bo ED Douglas, ki mu bodo pomagali Audrey Salkeld, Mick Fowler in Bernard Nerwman, vse skupaj pa nastaja ob britanski plezalski reviji »On The Edge«. Naslov: Mountain Review, PO Box 21, Buxton, Derbyshire, SK17 9BR, U. K.
Miška v Stenarju
Matej Rupret in Matjaž Zatler (AO Matica) sta 13. in 14. februarja v vzhodni steni Stenarja splezala graben levo od vpadnice stebra, po katerem poteka Miška (80°/50°, 700 m), v stebru pa Miško (IV-V, skupaj z grapo 900 m). V grapi so razmere dobre in sta brez varovanja hitro napredovala vse do raza, v Miški pa je bilo plezanje neprijetno in nevarno zaradi krušljive skale. Ker sta imela samo eno kladivo, sta napredovala bolj počasi in v smeri pustila nekaj klinov. Bivakirala sta dva raztežaja pod vrhom in izstopila naslednji dan.
(A. B.)
Zaslužena priznanja PZS v res pravih rokah
Planinska zveza Slovenije je za izjemne dosežke nagradila najboljše plezalce in smučarje
V torek 23. 2. je bila v podjetju SMELT slovesna razglasitev najboljših slovenskih alpinističnih dosežkov in alpinistov po anketi, ki jo je, kot vsako leto, izvedel Franci Savenc.
NAGRAJENCI - z leve: U. Perko, J. Oprešnik, M. Lukančič, N. Osredkar, A. Grom, T. Slabe, M. Lukič, M. Prezelj, A. Štremfelj in M. Ortar. (Foto: M. Družnik)
Za najboljši zimski vzpon je obveljala naša prva zimska ponovitev Ribe v Marmoladi, ki sta jo opravila Janez Kešnar in Marko Prezelj, druga je bila prvenstvena smer No pasaran v Monte Rosi Matjaža Jamnika in Bojana Počkarja in prva ponovitev Tuhinjske v Travniku Marka Lukiča in Miha Praprotnika. Najboljši poletni vzpon je bila Korenina Frančka Kneza in Danila Tiča, drugi in tretji pa sta Svetičičev Črni baron v Planji in prva prosta ponovitev Bergantove v Triglavu (Matjaž Jamnik, Marko Prezelj in Benjamin Ravnik). Med tujimi vzponi pa je bil izbran prvi vzpon na Menlugtse Marka Prezlja in Andreja Štremflja, drugi je Zenyata Mondatta v El Capitanu Vlada Rotovnika in Danijela Vezonika, tretji pa Zlati prah v očeh v Marmoladi Frančka Kneza in Slavca Svetičiča.
Kot najboljši posamezni alpinisti so bili izbrani Slavc Svetičič, verjetno pod vtisom vzponov iz prejšnjih let, Marko Prezelj, soavtor najboljšega zimskega vzpona in vzpona v tujini po mnenju iste ankete, in Janko Oprešnik, ki je sam preplezal nekaj prvenstvenih in ponovil več obstoječih zelo zahtevnih tehničnih smeri v naših hribih. Med alpinističnimi smučarji je prvi Dejan Ogrinc, drugi Andrej Zorčič in tretji Davo Karničar.
Komisija za alpinizem pa je po tekmovalnih dosežkih in dosežkih v težavnostnem plezanju določila vrstni red športnih plezalcev tako: med plezalkami je prva Nevenka Osredkar za ponovitev Ekosistema (7c+/8a), druga je Metka Lukančič za osvojene točke v svetovnem pokalu, za prvo mesto na državnem prvenstvu in delitev prvega mesta Pokala Slovenije v športnem plezanju in tretja Miranda Ortar za plezalne in alpinistične vzpone v tujini in doma. Najboljša mladinka je Nataša Stritih zaradi srebrne medalje na mladinskem svetovnem prvenstvu v Zürichu. Najboljši plezalci so Tadej Slabe, ki je preplezal eno izmed najtežjih športnih smeri na svetu Za staro kolo in majhnega psa (8c+ oz. XI) in na evropskem prvenstvu dosegel 11. mesto, drugi je za svoje vzpone v Avstraliji Marko Lukič, tretji pa Aljoša Grom za točke v svetovnem pokalu, za zmago v Pokalu v športnem plezanju Slovenije in za prvo mesto na državnem prvenstvu. Najboljši mladinec je Uroš Perko za deveto mesto na mladinskem svetovnem prvenstvu in za več vzponov z oceno 8a+.
ALEŠ BJELČEVIĆ, FRANCI SAVENC
V Himalaji še med prvimi
Vodja Komisije za odprave v tuja gorstva pri PZS Tone Škarja orisal zgodovinsko motivacijo naših himalajskih dosežkov
Na tiskovni konferenci in ob razglasitvi alpinističnih dosežkov ter proslavi tridesetletnice Komisije za odprave v tuja gorstva pri PZS je Tone Škarja predstavil zgodovino delovanja komisije in njene letošnje načrte.
V govoru je opozoril na prvotne motive delovanja KOTG in na njeno aktualnost ob modernih plezalskih tokovih. Ob ustanovitvi je bila KOTG definirana, »da spodbuja, organizira in pomaga pripravljati pomembnejše akcije naših alpinistov v tujini in obiske tujih gornikov pri nas. Komisija ne bo posegala v zasebne podvige članov PZS in PD. Želeti pa je, da bi vodila račun o vseh pomembnejših podvigih, zlasti takih, ki imajo značaj ekspedicij. Naloge komisije postanejo s tem splošnejše in bolj realne, vendar je potrebno, da se del članov posveti predvsem vsestranskim pripravam, zbiranju materiala, opreme in načrtovanju možnih ekspedicij v daljna visoka gorstva. Voditi je treba tudi skrb o zdravstveno znanstveni problematiki«.
Novejša zgodovina komisije pa se je po Škarji začela s Kunaverjem: »Aleš Kunaver, ideološki motor slovenskega prodiranja v svetovno alpinistično areno, je napisal: »Kdor hoče ujeti pobegli vlak, mora teči hitreje od njega.« S tem ciljem, doseči vedno rastoči svetovni vrh, se je dalo presegati samega sebe, se podrejati temu skupnemu podjetju in ga krepiti. Pomemben mejnik je bilo leto 1975: s prvim vzponom čez južno steno Makaluja smo svetovni vrh ujeli. KOTG je bila pri načrtovanju osrednjih odprav vedno v rahli dilemi, ah izvedbo opreti na močan alpinistični odsek, torej na »uigrano« ekipo, ali pa v načrt vključiti najboljše ne glede na krajevno ah regionalno pripadnost. Vedno pa se je izkazalo, da komaj vsa Slovenija zmore dovolj dobrih alpinistov hkrati za močnejšo ekspedicijo. Gašerbrum, Everest, Lotse in južna stena Daulagirija so odprave, ki so naš alpinizem proslavile in vsem je postalo jasno, da prvi veliki uspeh ni bil nobeno naključje. Pogledano nazaj smemo reči, da je bila glavna smer dela nekak ledolomilec, v katerega brazdi se je razvila živahna odpravarska dejavnost.
Kunaver je spravil v življenje idejo o šoli za nepalske gorske vodnike. Ob osnovah varnega gibanja v gorah domačinom predvsem prinaša možnost zaslužka z vodenjem trekingov. Denar turistov ostaja tam in šola pomeni eno najboljših in najcenejših pomoči nerazviti deželi. Za nas je morda majhna odškodnina za vdiranje v naravo dežele in za neizbežno škodo s tem v zvezi, po drugi strani pa so stroški zanjo neprimerno manjši od propagandnega učinka, saj v planinski mednarodni organizaciji UIAA in pri turističnih agencijah v Nepalu res prav vsak ve za slovensko šolo v Manangu. Ko se kot Slovenec srečaš s to hvalo in ponosom njenih tečajnikov, te samo zaskrbi, ali smo res dovolj dobri.
Veliko lažje je govoriti o bolj oddaljeni preteklosti, kot pa o skoraj sedanjosti. Ne zaradi uspehov, ki so veličastni, ampak zaradi zakonitosti, ki bodo čez desetletje proučevalcem razvidne, zdaj pa je sredi dogajanja težko ločiti, kaj so vzroki in kaj posledice. A bilo bi nujno. Če pustimo ob strani vse drugo, je — ali bo — Česnov solo vzpon v južni steni Lotseja svojevrsten katalizator prihodnjega dogajanja. Je absoluten mejnik v zgodovini svetovnega alpinizma - čeprav tudi medijski. A medijski so bili tudi »trije zadnji problemi Alp« in v prejšnjem stoletju Matterhorn, pa drže še vedno, še vedno so zgodovinski mejniki. Lotse pa je v tem smislu zadnji in po njem najbrž ne bo nobenega več. Dosežek da - mejnika ne.
Glede alpinizma in tudi sicer Slovenija ni nobeno predmestje velemesta, ampak kompletna in razvita država. S to zavestjo ni odgovornost za prihodnost seveda nič manjša, le da nas ta kratek obletniški pogled v preteklost lahko opogumlja in daje upanje. Ne želimo si torej lahkega življenja, želimo si postati močnejši.
ALEŠ BJELČEVIĆ
ŠPORTNA KULTURA ZA VSAKOGAR
Ob stoletnici SDP-PZS
Ne moremo biti vsi igralci košarke, nogometa ali tenisa, tudi nimamo možnosti, da bi lahko plavali v vseh letnih časih. Lahko pa se odločimo za tisto, vsem pristopno gibalno dejavnost, ki jo priporočajo vsi zdravniki, za živahno hojo vsak dan. Kar je za mladino tekanje, skakanje, žoganje, kar so za odrasle planinstvo in hodilni športi, to je za tiste v visoki starosti lagodno sprehajanje. Na privlačnost hoje v naravi je opozoril že J. J. Rousseau (1752), ko je zapisal: »Samo en način popotovanja poznam, ki je prijetnejši od jahanja: to je pešačenje. Ustaviš se, čim se ti zljubi in počivaš. Gledaš na vse strani, in ko zagledaš reko, hodiš ob obrežju, zagledaš gozd, kreneš v senco.« Tako avtor znanega gesla »nazaj k naravi!«
Ko se je začelo sto let pozneje mednarodno planinsko gibanje, ko so se na Slovenskem pojavili Piparji in pozneje tudi Drenovci in Skalaši, je zaživel med ljudstvom nov odnos do gore. Utirjali so steze v svet tišine, jih zaznamovali z markacijami in gradili planinske koče. Rad se spominjam dogodka, ko sem otroke prvič vodil na Triglav. Šestletni fantek je občudoval nadelana pota, kline in varovalne žice, kar večkrat je vzkliknil »čast planincem!« Zares, čast in hvala planincem, ki so nam omogočili doživljanje lepot gorskega sveta, da lahko hodimo kdaj pa kdaj tudi na najvišje vrhove, pogosto pa na Kopitnik, Veliko kozje, Lisco in Kum, da omenim samo priljubljene gore svojega domačega okoliša. Planinstvo nas je obogatilo z resnico, da je vsak letni čas najlepši: cvetoča pomlad - sončno poletje, jesenski gozdovi v otožnih poslovilnih barvah, praznično bela zima.
V našem odnosu do hoje pa je vendarle razlika. Planincu je hoja več kot »telovadba«, planinec zaživi v naravi z vsemi čutili, športnik pa misli na tempo hoje, na srčni utrip, na štoparico. Če zaupamo v napredek, lahko pričakujemo, da bosta drug drugega obogatila: planinec se bo navadil na vadbo, športnik pa bo bolj cenil duhovne vrednote, ki jih daje hoja v naravi.
Hoja je šport za vse. V boljšem odnosu do hoje vidim poroštvo, da bomo nekoč bolj športen narod. Strokovnjaki za dobro počutje in zdravje priporočajo starosti primerno hojo (približno po pol ure) vsak dan. Nekateri priporočajo tudi dlje trajajočo vzdržljivostno obremenitev enkrat na teden. Ko dobi človek občutek, da z lahkoto in užitkom hodi po ravnem, navkreber in navzdol, se rad loti tudi zahtevnejših zvrsti v planinstvu in športu.
DRAGO ULAGA
Obletnica planincev na znamkah
JESENICE, 28. februarja - Sestavljeno podjetje PTT Ljubljana in Planinsko društvo Jesenice sta v soboto na Jesenicah predstavila priložnostni poštni znamki, izdani počastitev 100-letnice slovenske planinske organizacije in 100-letnice rojstva slovenskega alpinista, gorskega reševalca in vodnika Joža Čopa z Jesenic.
Znamki sta izdala ministrstvo za promet in zveze ter PTT Ljubljana. Znamko z motivom Julijcev in »piparji« v ospredju je oblikoval Bronislav Fajon (7 tolarjev, naklada 500.000), znamk s Čopovim stebrom v severni triglavski steni (44 tolarjev, naklada 150.000) pa Edi Berk. Ob znamkah sta izšla tudi spominska ovitka, pošta Jesenice pa je v soboto uporabljala priložnostni poštni žig. Ob predstavitvi znamk, na kateri so peli člani moškega okteta DPD Svoboda France Prešeren Žirovnica, so v avli jeseniške pošte odprli tudi razstavo fotografij iz življenja Joža Čopa, ki je po besedah predsednika PD Jesenice Pavla Dimitrova v naših gorah pustil neizbrisen spomin, spomin, ki ga ne morejo zbrisati niti gorske ujme, niti čas.
V. F.
Delo reševalcev podcenjeno
Postaja GRS Kamnik je med najbolj obremenjenimi v Sloveniji - Lani 15 reševalnih in 6 poizvedovalnih akcij - Odlikovanje ob jubileju
KAMNIK - Pred dnevi so se reševalci iz postaje GRS Kamnik zbrali na rednem letnem občnem zboru. Minulo leto je bilo za kamniške reševalce slavnostno, saj so praznovali 70. obletnico delovanja. Ob jubileju so prejeli tudi visoko državno odlikovanje — častni znak svobode Republike Slovenije.
Postaja združuje 34 članov, 12 pripravnikov in 7 častnih članov, po številu akcij pa sodi med najbolj obreme-njene med slovenskimi postajami GRS. Lani so imeli 15 reševalnih in 6 poizvedovalnih akcij, pri tem pa so v dolino največkrat spravili žive bolj ali manj poškodovane ljubitelje gora, dvakrat pa žal ni bilo več pomoči in so v dolino prinesli mrtve. Tudi letos so že večkrat hiteli na pomoč, zato opozarjajo vse, da so gore tudi, ko niso na debelo pokrite s snegom, lahko nevarne.
Med lanskimi akcijami jim je zelo pogosto na pomoč priskočil helikopter, zelo pa so zadovoljni tudi z brezžičnimi radijskimi postajami, ki jih ima že večina članov postaje. Akcije so z njihovo pomočjo hitreje organizirane, saj se že na prvi poziv običajno oglasi po 10 in več reševalcev, pozive na pomoč pa neposredno lahko oddajajo že s terena, na primer s Kamniškega sedla. Med nenavadne reševalne akcije je lani spadalo reševanje iz obeh gondol žičnice na Veliko planino, ko so s posebno tehniko s tal po vrvi splezali v gondole in nato po vrvi iz ene gondole na tla spustih 29 potnikov, z druge pa 3. Akcija je bila za kamniške reševalce povsem nova preizkušnja.
Na občnem zboru, ki se ga je udeležil tudi načelnik republiške komisije za GRS Danilo Škrbinek, so posebno pozornost namenili financiranju dela reševalcev. Opozorili so, daje reševanje še vedno brezplačno, da pa se že pojavljajo drugačne zahteve, saj je treba nekako kriti gmotne stroške reševanja in delovanja postaje. Med drugim so povedali, da so občinski parlamentarci v Kamniku, ko so potrjevali finančni načrt postaje, že dali pripombo, da financiranje GRS ni skrb občinskega proračuna, pač pa strošek reševanih zavarovancev in še koga. Danilo Škrbinek je pojasnil, kako poteka financiranje dela reševalcev na republiški ravni in pri tem poudaril, da brez takojšnjih poročil o opravljenih akcijah reševalci ne morejo več računati na kritje stroškov reševanja. Vsi razpravljala so se strinjali, da se lahko pogovarjajo le o kritju neposrednih stroškov reševanja, da pa delo reševalcev še dolgo ne bo poplačano. Med drugim je treba upoštevati tudi preventivno in vzgojno delo reševalcev, njihovo individualno in kolektivno usposabljanje — tako kondicijsko kot tehnično in pridobivanje znanja. Za ilustracijo je načelnik postaje Cene Griljc navedel, da so člani postaje GRS Kamnik lani za reševalsko delo porabili 1.290 ur, za preventivo 1.045 ur, za vzgojo 1.524 ur in za individualne kondicijske ture okrog 900 ur, skupaj 4.760 ur, kar pa je le približna ocena in ne upošteva še številnih organizacijskih in drugih ur namenjenih dobremu delovanju postaje. Če bi upoštevali slovenski povprečni bruto mesečni dohodek v lanskem letu, bi bilo lansko delo članov postaje vredno približno 1,800.000 tolarjev, v ceno pa niso všteti potni stroški, nadomestila, stroški nakupa opreme, amortizacije in še marsičesa. Jasno je, da je delo reševalcev marsikdaj podcenjeno in da so reševalci pogosto prisiljeni v skoraj nedostojno prosjačenje za opravičeno nadomestilo stroškov, kar je še daleč od plačila reševalskega dela.
Na zboru so nakazah še nekaj odprtih vprašanj, na koncu pa so podaljšali mandat dosedanjemu načelniku Cenetu Griljcu še za naprej in si zaželeli, da bi morali v tem letu čim manjkrat na reševalne akcije, čeprav bodo še naprej pripravljeni v vsakem trenutku priskočiti na pomoč.
MIRO ŠTEBE
V maju praznični pohod na Stol
JESENICE — Člani Športne zveze občine Jesenice so začeli s pripravami za letošnji pohod na najvišji vrh Karavank, ki ga poznajo tisoči in tisoči planincev v Sloveniji in zamejstvu.
Letošnji pohod bo v soboto, 29. maja. Bistvenih sprememb ne bo. Pot bo potekala po utrjenih poteh v osrčju Karavank do Prešernove koče oziroma do vrha Stola.
Organizatorji bodo dali poudarek 100-letnemu jubileju slovenske planinske organizacije. Zato bo še posebej veselo in pestro na srečanju pri Valvasorjevem domu. Prav za jubilej si želijo, da bi bil pohod združen z osrednjim srečanjem gorenjskih planincev v maju v Karavankah.
JANKO RABIČ
27. februar
V Maličevi restavraciji v Ljubljani je bilo februarja 1893, pred sto leti, ustanovljeno naše prvo planinsko društvo. Prvi je poskušal organizirati planinstvo med Slovenci že kaplan Ivan Žvan, ko je leta 1871 v Srednji vasi v Bohinju ustanovil društvo Triglavski prijatelji, a je kmalu razpadlo. Bolj vztrajni in bolje organizirani so bili takrat nemški planinci, ki so imeli slovenske gore za svoje. Začeli so postavljati svoje koče in svoje napise, in ko je Karel Dežman leta 1887 odpiral Deschmannovo (danes Staničevo) kočo, je govor končal z vzklikom: »In ti, očak Triglav, varuj s svojo roko našo nemško zemljo!«
Namen tedanje avstrijske politike je bil ponemčiti vso deželo in si seveda prisvojiti tudi gore. Na srečo pa je bil to tudi čas, ko so se začeli Slovenci prebujati in se živo zanimati za svoj jezik, navade, deželo in njene planine. Narodno obrambni nagibi so pri ustanavljanju prvega slovenskega planinskega društva igrali pomembno vlogo. Društvo se je naglo širilo, že prvo leto sta bili ustanovljeni kamniška in savinjska podružnica, dve leti pozneje pa še radovljiška. Planinski vestnik, ki je začel izhajati leta 1895, je redno objavljal imena vseh članov.
V planinsko društvo so se prvi vpisali izobraženci in meščani, ki gora niso obiskovali samo izletniško, ampak so bili zanje pripravljeni tudi kaj narediti. Markirali in utrjevali so poti, leta 1885 pa je bil s prostovoljnim delom postavljen Aljažev stolp na vrhu Triglava; malo niže so vsekali Staničevo zavetišče, postavili Vodnikovo kočo ter zbrali denar in dokumentacijo za gradnjo doma na Kredarici.
Slovensko planinsko društvo je v zelo kratkem času dohitelo starejše sorodne organizacije v Evropi in Slovenci so se lahko uvrstili med visoko kulturne narode tudi na alpinističnem področju.
PZS ob stoletnici najvišje državno priznanje
LJUBLJANA, 28. februarja - V prepolni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma je bila nocoj osrednja proslava ob stoletnici Planinske zveze Slovenije. Prvi slavnostni govornik je (na fotografiji) bil predsednik PZS Andrej Brvar, ki je orisal zgodovinska prizadevanja za ustanovitev planinske organizacije, ki segajo več ko sto let nazaj. Govornik je hkrati poudaril sedanji utrip te množične organizacije, ki šteje 180 društev s 160 postojankami, vzdržuje 7000 km planinskih poti in neguje zgledno vzgojno delo, tudi prek Planinskega vestnika, naše najstarejše revije, ima pa tudi vzorno gorsko reševalno službo. Zaradi vsega velikega opravljenega dela za naše skupno dobro, je po prazničnem nagovoru predsednik Republike Slovenija Milan Kučan ob visokem jubileju podelil PZS naše najvišje odlikovanje - Zlati častni znak svobode, hkrati pa čestital prav vsem planincem, ki skrbijo za naše gore, da so lepe in varne, da so naše in da bodo takšne tudi ostale, na klenem, upornem izročilu preteklega in na srčnosti tveganja za prihodnost. Več na 15. strani.
(Foto: Igor Modic)
Praznično razpoloženje ob častitljivi obletnici
Ob stoletnici ustanovitve Planinske zveze Slovenije je bila v Ljubljani osrednja slovesnost
LJUBLJANA — Planinska zveza Slovenije je te dni dočakala stoletnico ustanovitve in visoki jubilej — ob številnih raznoterih aktivnostih — počastila z osrednjo proslavo v Cankarjevem domu.
Ves vek - in še nekaj časa pred njim - izpričuje navezanost Slovencev na naše čudovite gore, to pa se je kar najlepše zrcalilo v dopadljivem, raznovrstnem in bogatem kulturnem sporedu, ki je požel odobravanje prepolne Gallusove dvorane. Slavnostna govornika, najprej predsednik PZS Andrej Brvar in nato še predsednik Republike Slovenije Milan Kučan, sta zlasti poudarila veliko pomembnost planinske organizacije pri širjenju nacionalne zavednosti, duhovne in kulturne identitete.
V klubu Cankarjevega doma so po proslavi izročili najvišja priznanja - slovesne listine PZS - za izjemno doseženo in življenjsko delo; ta so dobili:
Stane Belak-Šrauf - za izjemne alpinistične dosežke;
Sandi Blažina - za delo na področju alpinizma, vzgoje in za organizacijsko delo;
Milan Cilenšek - za dolgoletno delo na informativnem in vzgojnem področju;
Gregor Klančnik - za izjemen prispevek pri gradnji planinskih postojank in za organizacijsko delo;
Janez Košnik - za življenjsko delo na različnih področjih planinskega delovanja;
Lojze Kraiger - za delo v GRS, na področju vzgoje in izobraževanja ter za organizacijsko delo;
Milan Mahovne - za vzgojno in organizacijsko delo in prispevek k razvoju planinstva v Posavju;
Slavko Rajh - za organizacijsko delo v PD Kamnik in MDO;
Marija Lah-Vild - za prispevek k razvoju planinstva v Pomurju;
Ernest Stoklas - za življenjsko delo na področju planinstva.