Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

V kraljestvu Prisojnika

Jutro (1932): Človeško življenje je kot otroška srajčka ... tako vzdihne danes od modernega vrvenja in naglice preganjani človek, ko se ozre za hip od dela proč in preleti spomin svojega udejstvovanja v njem.

Strogi materialisti pravijo, da vse skupaj ni drugega kot en sam neizračunljiv kompleks vseh mogočih elektrokemičnih procesov, kateri da so materiialno bistvo našega življenja.

Tudi jaz sem tega mnenja. Ako analiziram podrobneje čustva in misli, katere digirajo danes ubogega mladeniča ali mladenko v veletoku življenjske reke, pridem vedno na to, da se res ne more misliti več na kako notranje doživetje ali čustvovanje, ko je ja vse odvisno od samih materialnih faktorjev, s katerimi bijemo vsakdanji boj. Premnogokrat bi človek, sit vsega skupaj, brcnil vso šaro v kot in se odselil nekam daleč, ako bi mogel in smel — in če bi bilo tam kaj boljše. Toda ko je povsod ista juha — kaj bi izbiral njene okuse? Vsak ve sam, kako so taki momenti neprijetni in kako se otepa vsak tega neutaljivega priznanja. In vendar je na tem ljubem svetu tudi za to poskrbljeno, da se izbegani in preganjani popotnik lahko vtakne nekam proč od vseh teh tegob, da se zateče v kraljestvo, kjer srečni ljudje tega ne poznajo. Dokler smo bili veseli študentje tega nismo občutili. Res smo se trudili, malo stradali, malo posnemali boheme, toda bili smo svobodni in prositi razne navlake, katera se nabere tako hitro okrog nas, da je sproti ne spravljamo s poti.

Tako je moralo priti šele delo v poklicu, vsakdanja služba, da sem tudi jaz kot premnogo mojih sovrstnikov zahrepenel po takem kraju in se podal, ko sem ga našel, vanj. Stopil sem v planinsko kraljestvo, podal sem se med gore, potem ko sem se klatil kot svoboden študent po vsej naši širni domovini in premeril celo od vseh njenih dolgih meja povprek in po dolgem. Vanj me je vpeljal moj prijatelj, ki je stal tedaj na istem kot sem danes jaz — in ljubezen do planin, ljubezen do njihovih lepot je vzrastla trdno v meni. Kraljestvo planin je veliko, brezkrajno, vendar pa je meni ostalo najljubše kraljestvo Julijskih Alp teh divjih, prelestnih gora, med katerimi leže nepozabno lepe doline njihovih gorskih rek in potokov, po katerih nas vede pot nanje.

Bila je čudovita mesečna noč, ko sva s Tondo mahala po široki cesti pod Prisank, ki se je strmo bočil pred nama. Kmalu je daleč pod nama tonilo šumenje Pišnice ter nas objelo golčanje temnega gozda. S prečudnimi vtisi sem novinec stopal poleg izkušenega turista Tonde in pobožno poslušal njegovo pripovedovanje prehojenih potov, doživelih lepih ur na planinah, njegovo navdušenje je prehajalo polagoma vame. Nisem ga razumel, kako more imenovati s tako ljubeznijo vsa imena krajev, katere je prehodil in videl, nisem razumel, zakaj ga je tolikokrat zvabilo kraljestvo Prisojnikovo vase. Zakaj so bile ure, katere je preležal pod Mojtrovko v slečju in vresju tako čudovite. Vse to mi kot nevednemu mladeniču ni šlo in ni šlo v glavo še boli sem se mu čudil, ker sem vedel, da je Čeh in da je šele tukaj prišel na prave gore in videl prave planine. Toda Tonda se mojemu začudenju in opazkam ni smejal. Spominjal se je svojih začetkov in postal ob njih vesel, ko se je spomnil nestrpnosti, s katero se je on podal v prvič v planinsko kraljestvo.

Medtem sva dospela na cilj — Erjavčeva koča na Vršiču, tik pod mejo, pa tik pod silnim Prisankom in Mojstrovko. Med visokimi smrekami ki so gledale vse nepopisno trpljenje ruskih ujetnikov med vojno ki so bile priče vsemu nečloveškemu trpljenju in strastem med vojno tedaj pod večnimi planinami stoji ta samotni, prijazni planinski dom. Izza Škrlatice ga zjutraj obsije vroče sonce, ves dopoldan stoji visoka Prisankova stena v senci, da prihaja kar hladno od nje — nad njo se boči razdrapani njegov vrh, s katerega je dostop z italijanske meje tako lahak in z naše strani prijeten odmor živcem izkušenega turista. Pasoča se živina, čijih zvonci prijetno prekinjajo večni mir pod gorami, je razkropljena po vsej planini okoli nje. Kmalu nad njo se vije meja, sivozeleni kroji rjavih graničarjev se tu pa tam pokažejo izza redkega drevja, ter spominjajo popotnika na mejo. Sicer si res ne bi mogel predstavljati, da more biti sredi planinskega kraljestva potegnjena tako ostra meja med ljudmi. Gotovo težko prenašajo ponosne gore to človeško vrivanje v njihovo večno kraljestvo, toda vojna vihra jih je navadila še hujših stvari, katerim se danes ne čudijo. In vendar je ena gorska nevihta v svoji grozoti in veličini mnogo silnejša kot vse človeške sile, kadar se te razplamte pod njimi …

Ko naju je drugo jutro pozdravilo sonce v vsem svojem sijaju, saj sva ušla dežju in megli iz Ljubljane ven, sva oba srkala z neizrečeno naslado planinski zrak, napolnila srce z njim in dušo, se povzpela na Sleme, pa legla v vresje, med cvetoči sleč. Nad nama strma Mojstrovka pred nama razrvani Jalovec — v daljavi pa mi je pokazal Tonda dolgo gorsko vrsto Velikega Kleka, ki se je bleščala v večnem snegu. Zelene vrhove Vožice, Petelinjeka in Peči sva preletela skoro neopazno, blesk daljnih vrhov nama je jemal oči — silno majhna sva se zdela sredi vse te neizmernosti. Ko je sonce obsijalo popoldan Alpe z druge strani, ko so žarele v vseh mogočih barvah na večer, sva pobožno sedela pod njimi in uživala lepote planinskega kraljestva. Na vrhove same se danes nisva podala, kajti jaz nisem bil za to opremljen in tovariš se ni silil z njimi.

Zato sva sedla pred kočo na klopico ter zrla v ponosni Prisank. Za hip je prisedla k nama vladarica tega kraljestva — Julka iz Kranjske gore. Že več let vlada tukaj gori in največje veselje najde vselej v planinah, katere ljubi z vsem srcem Ko sliši človek govoriti s tako ljubeznijo domačine o planinah, ki jih imajo ja vsak dan pred očmi, se mu nehote vsadi v srce še večja ljubezen do njih, ki se nam zde še mnogo dražje, ker nas loči čas in razdalja od njih. Pravila je o divjih nevihtah okoli Prisanka, pravila o navadah in mukah vseh teh gora — kot o živih ljudeh je pripovedovala vse njihovo življenje. Vsako leto več jih prihajajo za en dan ali dva sem gori, da se razvesele ob edinstvenem pogledu na bele planine, katere so tu čisto na dohvat z roko, pa se vračajo in zopet privedejo še novih seboj, kateri so postali najprej radovedni, potem pa navdušeni ljubitelji teh prekrasnih planin okoli gorskega doma.

Pustila naju je sama, kajti delo jo je zopet zvalo proč. Polagoma so postajale sence vedno daljše, gore temnejše, napočil je težki trenutek slovesa. Z obotavljajočimi koraki sva spela nazaj v dolino, kjer naju je sprejelo šumenje Pišence in kmalu sva preko idilične borovske vasice prispela na vlak. Prvemu posetu v kraljestvo Prisankovo jih je sledilo vsako leto več, sedaj pa, ko je vse zavito v belo odejo, je lepota tega kraljestva še večja. Avtomobiliste zamenjajo smučarji — in planinski kraljici na Vršiču ni več dolgčas, ker je preveč plavih postav po enakomerno beli dolini in planini, ki se srečni vračajo domov in še srečnejši vračajo pod Prisojnikovo domačijo in da puste za en kratek, a zato tembolj sreče poln dan vse dolinske tegobe. Ko je te dni zapadel prvi veliki sneg po tem raju, sem se spomnil na mojo prvo pot pod Prisank — in ob tem lepem spominu prvega obiska planinskega kraljestva čakam prostega dneva, ko ga obiščem in iznova vzradujem v njem. Kdo se poda še z nami, ki v planinah gledamo edino lepo, kar je na tem svetu ...? Smuk!

J. Č.
Jutro, 24. december 1932 

dLib.si

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
Jutro novosti

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti