Polet - Eva Senčar: Župnik France Urbanija, raje kot ljubitelj gora sebe imenuje (na)potnik. Ko govori o strasti in askezi, sreči in veselju, svobodi in samoti ter hoji po robu, se lahko zgodi, da se neverniku umakne nevera, verniku pa dvom kot teološka kategorija.

Je duhovni pomočnik v župniji Jesenice in živi na Planini pod Golico. Tik za cerkvijo, na pobočju proti globeli, je staro vaško pokopališče, kjer se vsak dan za trenutek ustavi ob grobu Joža Čopa, ki ga visoko ceni. Tolikokrat je že pozdravil po Čopovo, bohvonej, k'smo prjatl', da so pozdrav pripisali kar njemu. Jutro je še, gaziva po strmi poti, ki vodi na Golico, začelo je naletavati in temperatura se dviga proti ničli, da je pod gazjo tudi spolzko. On pa vseeno pospeši kot mladenič lahke sape do ravnine gozdnega obrobja in že v roke jemlje olympus. Fotografiranje je še ena njegova strast (čeprav sam te besede gotovo ne bi uporabil). Prva so gore, njej enakovredna zanj je človekova sreča.
Odločitev za duhovniški poklic je sprejel brez zunanje prisile, ob prirojeni meri altruizma, nekoč na Veliki planini: »Nekaj me je prijelo, pa sem se oddaljil od fantovske družbe, sedel na skalo in vanjo vrezal: Bog, če hočeš, bi pa bil duhovnik!«

Kako začnete dan?
Z nekakšno parterno telovadbo, tako jo imenujem. Delam običajne vaje, počepe, brcam sem in tja …

… potem pa, bi rekla, jo mahnete v hribe, če si le lahko vzamete čas. Veljate za strastnega hribolazca. Tudi alpinista.
Nevarnost je, da bi postal strasten. Strast ni dobra, če človeka premaguje. Če se ji prepustim, me žene kot avto brez krmila. Navada lahko postane razvada. Neki alpinist je rekel, da je treba gore imeti rad tako, da lahko rečeš »ne«. Ta izjava je spomin moje mladosti.

Boste to protislovje pojasnili kot kristjan?
Kot kristjan in človek, ki je po naravi nagnjen k dobremu. Kljub temu raje stori tako, kot bi rekel sveti Avguštin, »kar strast mu je, vsakogar vleče«. Kolikokrat sem se zavedel, da samemu sebi govorim: France, odjenjaj! Zavedel sem se, da me je potegnila strast. Postajal sem predrzen, to pa ni več samo drznost. Predrznost je skregana s pametjo, je proti zdravi pameti. In medtem ko je drznost pogum, je predrznost pomanjkanje trezne razsodnosti, ki se lahko stopnjuje do predrznega dejanja.

Nedotakljivost človekovega življenja je splošna vrednota, po krščanski religiji izzivati jo je greh. Je potemtakem predrznost naglavni greh?
Življenje je prva vrednota. In, ja, predrznost je naglavni greh, če jo enačimo s prevzetnostjo. In vendar, ko je človek na točki biti ali ne biti, živeti ali filozofirati, se bo že po svoji naravi odločil za dejanje, ki bi ga neke druge oči ocenile za predrznost. V resnici pa je bila to za tega človeka zadnja možna rešitev. To govori o njegovem odnosu do vere ali pa o njegovem življenjskem nazoru.

Govoriva o alpinizmu. O tem, da mora alpinist znati reči ne?
Šele ko človek prispe do roba, ko se znajde na robu stene, med življenjem in smrtjo, zna ceniti življenje. V ekstremistu je manifestacija življenja. Precenjevanje lastnih moči je podcenjevanje gore.

Če bi vas vprašala, ali na višini prej začutimo navzočnost Boga, bi zvenelo ceneno, morda je boljše vprašanje, ali v gorah najdemo svobodo, zadoščenje?
Zaradi zaposlenosti grem v hribe le redko v družbi. Nekoč sem zapisal: Grem od ljudi, da bom za ljudi. Samota mi pomaga pri poklicu. Ko sem z Dovjega, kjer sem bil dolga leta župnik, odšel na odročnejšo Planino pod Golico, sem tukajšnji grob Joža Čopa dojel kot srečno naključje. Njegov pozdrav »bohvonej k' smo prajtl' je globoka resnica o prijateljstvu, o tem, da to ne prihaja samo po naši zaslugi, po človekovi zmožnosti, ampak nam je dobesedno darovano. Pomeni, da se zahvalim za tisto, kar mi je darovano, česar si nisem zaslužil.
Na žalost prevečkrat radi citirajo Čopove dvoumne izjave. Njegovi zapisi me spodbujajo k osvobajajoči odvisnosti od narave. Od nje sem odvisen, saj se zavedam, da ne morem »sam od sebe«, da zmorem le z naravo. Spomnil sem se naslednje anekdote. Za Joža je veljalo, da ne mara govoriti v javnosti. Nekoč se temu ni mogel izogniti, in kot so mi povedali, je govor začel tako: »Tovariši in tovarišice, Slovenci vriskamo, Slovenci ne jodlamo!«

Je bilo mišljeno nacionalistično?
Slovenci vriskamo, Avstrijci jodlajo. Vsak narod ima svojstven način izražanja veselja. Skupni krščanski izraz je aleluja. Sveti Avguštin pravi, ko človek pride do takega stanja veselja, začne najprej peti, nato spušča samo še glasove, recimo vriska; povsem prvinsko je to izražanje veselja. Poglejte, med obiranjem grozdja ali pa žetvijo ljudje pojejo, ampak to ni povezano z besedilom pesmi, ampak z notranjo radostjo.

Kako je v Bibliji uporabljena beseda sreča?
Recimo: Srečen mož vrle žene. Število njegovih let se podvoji.
V naših prevodih Svetega pisma je pogosto uporabljen »blagor«. Sreča je, ko se srečamo. Na Jepci, na nekdanji lokaciji Anine koče, kjer je mejni prehod pod Kepo, se trudimo, da bi zgradili dom srečanj. Zanj je prišla pobuda z avstrijske strani že v času našega vstopa v EU, a z naše še ni pravega razumevanja. Veste, Bog nam ni dal grebenov, da bi nas ločil, ampak da bi se srečevali, da bi bili ob srečanju srečni.

Za Kepo mnogi rečejo, da je ena najlepših gora. Kaj pa vi, imate najljubšo?
Težko rečem. Najbolj poznam Kamniške Alpe. Poseben odnos imam do Rzenika, kjer smo po moji novi maši obnovili nekdanji pastirski stan, danes Mlakarjevo bajto, ki se imenuje po duhovniku in pisatelju Janku (kako je Trebušnik hodil na Triglav). Severna stena Rzenika je vedno bila preizkušnja za slovenske himalajce.
Veste, zame povsem novo odkritje je bilo pred kratkim v jeseniški bolnišnici, kjer obiskujem bolne. Spoznal sem, da je vsak človek čudovita gora, včasih prijazna, drugič nedostopna in težavna. In da ima prav vsakdo nekoga, ki ga ima rad. Ko končam obisk v bolnišnici, sem včasih bolj utrujen, kot če bi prišel z vrha Triglava. Včeraj sem bil ob bolniški postelji muslimana, ki je ravno bral Koran. Znanje, ki sem ga pridobil v vojski, sem nato obnovil s pomočjo tega bolnika. Na koncu sva se strinjala, da Slovenci premalo poznamo Koran, oni pa premalo Sveto pismo. Muslimani so zame ena taka čudovita gora. Na sosednji postelji je ležal pravoslavec iz Bosne. Spomnil me je na božično pesem Hristos se nam rodi. Potem pa sva se pogovarjala o Srbski trilogiji Stevana Jakovljevića. Tako tudi sebe osrečujem.

Kako vi kot duhovnik ocenjujete kult telesa: poveličevanje telesnih proporcev, ki jih dosežemo s pretiranim treningom, beg v rekreacijo, zlorabo telesa v vrhunskem športu …?
Preveč je poudarjena fizična stran človeka. Telesnost lahko človeku povzroči polomijo. In vendar, apostol Pavel je izrekel »kdo me bo rešil telesa te smrti«, kar nam pove, nas usmeri, da lahko s svojim telesom naredimo čim več dobrega. Na Dovjem sem slišal pregovor starejših: Kjer ni vere, tam ni mere. Pravo razmerje med dušo, duhom in telesom moramo najti, namreč, tudi telo in telesnost sta božji dar.
Župnik France Gačnik je po letu 1965 vpeljal ritmične maše. Želel je preseči to togost, strogo držo. S telesom prav tako slavimo Gospoda. Poplesavanje in petje v bogoslužju more slaviti Boga.

Kaj pa obratno, je vera lahko krepkejša, če urimo telo?
Je. In še telo je nato krepkejše (smeh). Če prisluhneš svoji naravi, svojemu notranjemu glasu. In ta glas mi govori o telesnem občutju, o moji razpoloženosti ta trenutek. Kam nas to razpoloženje pelje? Zakaj nam je Bog dal razum? Naj nas ta vodi! V psalmih je izraz, prošnja, da bi prišli do srčne modrosti. Torej ne samo pamet, ampak srce je pomembno. Francoski akademik Raoul Follereau je rekel: »Brezbožni vam laže. Razum brez srca prinaša zmedo. Srce pomeni ljubezen.«
Duševnost s telesnostjo vred mora voditi v duhovnost. Telesnost pa podpira rast duhovnosti. Duševnost je vmes kot neka napetost. Ta napetost povzroča sadove. To je kot trojstvo teza, sinteza, antiteza. Mi pa pravimo, da vse lepe stvari so tri, zato imamo Slovenci Triglav.

Menda ste bili na Triglavu ničkolikokrat?
Ne vem, kolikokrat. Držal sem se Aljaževega nasveta: pojdi na Triglav po vseh možnih poteh. Bil sem tudi v Severni steni. Večkrat sem bil z Damjanom Meškom, Darkom Juhantom, Dinkom Bertoncljem in drugimi, kar si štejem v čast. Za moj šestdeseti rojstni dan me je Darko peljal prek Široke peči in Dovškega križa v Vrata. Lani sem pretiraval: smer, ki sem jo z lahkoto obvladoval, mi je bila težka. V Kamniških sva lezla Virensovo smer v Koglu, nato še južni raz Skute.
V resnici nikoli nisem plezal ekstremne smeri. V nasprotju s tem je moje pravilo, da kdor ne more, naj gre v gore. Res, gora ni nora, nor je tisti, ki bi lahko šel gor, a ne gre. Radi mi rečejo, a boš še kar hodil, jaz pa rečem, ja, kar gor bom šel. Dokler se mi bo gori obnavljala mladost, bom šel z velikim veseljem. Bog je povsod dovolj blizu. Na najvišjem vrhu smo lahko najbolj oddaljeni od njega, v najgloblji jami bi mu lahko bili najbliže. Večkrat slišim, šel bi na Triglav, če bi me pripeljali gori. Ni treba, bolje da ne, svetujem. Do kod pa ste prišli, vprašam. Tudi na Šmarni gori je Triglav. S Triglava rad opazujem Uršljo goro, Grintavec, Snežnik …, nekega lepega jutra pa se mi je v vsej lepoti razkril Tržaški zaliv.

Med ljudmi veljate za asketa.
O, da bi vsaj bil, za kar me imajo! Trudim se. Askeza je zame uporaba vseh dobrin, materialnih in duhovnih, v tisti meri, ki jo človek potrebuje za celovitost, celostno rast. Torej askeza naj ne bi bila mišljena kot odpoved vsemu. Vzemimo alkohol. Vemo, da je škodljiv. Ampak v določenih okoliščinah bo šilce žganja koristilo. Ko sem hodil maševat na Šmarno goro iz Šentvida in prihajal oznojen, mi je tedanji nadškof Jože Pogačnik, poznan kot človek, ki se je zvesto držal predpisanih pravil, namignil, naj spijem šilce žganja. Pred obhajilom ima duhovnik post, zato sem seveda odklonil. On pa mi reče: »Zapovedujem vam, spijte ga za zdravje!« Govorim torej o odpovedi dobrini z namenom, doseči večjo dobrino. Ne le duhovna, tudi zdravo telo je dobrina, ki jo ustvarimo z nabiranjem kondicije, vajami, načinom življenja. Ugodju se odpovedujem v tej meri, da bom zmožen preiti na višjo stopnjo zadovoljstva.

Nekateri menijo, da ima krščanski Bog raje bolne, morda v smislu očiščevanja skozi bolezen. Bi ta misel lahko bila izpeljava Kristusovega govora na gori: Blagor ubogim na duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo (blagor krotkim, zakaj ti bodo deželo posedli, blagor žalostnim, zakaj ti bodo potolaženi …)?
Zanimiva misel. Izzivalno vprašanje. Blagor ubogim na duhu je mišljeno kot zavedanje lastne omejenosti, majhnosti. Bog ne dela razlik, o tem se vedno znova prepričam. Človek, ko je na preizkušnji, potrebuje večjo pomoč od zgoraj. V zelo bolnem človeku se poraja spoznanje, češ, zdaj mi pa lahko samo še Bog pomaga.

Ali ni to predanost usodi?
Ne, ampak zaupanje v Božjo pomoč, ki nas vodi k izpopolnitvi, uresničitvi človeškosti. Najprej sem človek. Ta pa je večna neznanka. Janez Menart je v pesmi Jaz tako dobro povedal: jaz sem le jaz, ki se mi zdi; in ti si jaz le za ljudi; a pravi jaz je dan za dnem/ uganka meni in ljudem.

Kako ste doma praznovali božič?
Ata Štefan za božič nikoli ni šel v službo. Tudi naslednjega dne ne, ko je imel god. Otroci pa nismo šli v šolo. Tista povojna leta smo imeli zaradi tega slabšo oceno v vedenju. Vendar ni bilo pomembno, saj je bilo po drugi strani toliko veselja. Očetova odločitev je izvirala iz njegove pripadnosti temu, iz česar je zrasel. Brez prisile nas je usmerjal. Jaslice smo imeli v bohkovem kotu, križ je ata snel, za ozadje dal karton, na katerega nam je mežnar naslikal Kamniške planine. Nato je postavljal jaslice, vedno sam, mi pa smo mu lahko podajali figurice. V star železni likalnik je na sveti večer dal žerjavico, dodali smo brinove vejice ali smolo izpod mravljišča, da je lepo dišalo. V hiši in hlevu se je pokadilo in poškropilo z blagoslovljeno vodo, prav tako na večer pred svetimi tremi kralji. Na silvestrovo pa smo otroci okoli hiše tekli bosi, ker je veljalo, da bodo naše noge zato vse leto zdrave.

Besedilo in foto Eva Senčar