PV (1987) - Peter Čižmek: Lačna sanjarjenja o hrani - Prikupna in (predvsem) na drugačen način napisana alpinistična zgodba.
Vse hladneje postaja. Strmim v vedno redkejše zvezde na temno vijoličnem nebu, za grebeni se škrlat preliva v modrino. In spet nov val drhteče kože, ki se seli od nog proti prsim. Zavem se, da sem že zdavnaj buden. Mesec se poslavlja izza srebrnih grebenov Mont Blanca. Izmotam se iz spalne vreče in se postavim na noge. Janez nekaj brunda, da naj grem po vodo, če sem ga prav razumel. Poiščem steklenico in svetilko in se kot pijanec s trdimi nogami odmajem navzdol proti studencu.
V zavetišču na Charpoua so že budni, skoz okenca sveti luč. Ko najdem izvir ledeniške vode, sem razočaran. Kjer je včeraj drla voda, je zdaj vse okovano v nov led, zapuščino nočnega mraza. Podstavim steklenico pod komaj še živ curek vode in čakam. Medtem skušam razgibati premrle ude, vetrne hlače glasno šuštijo, ko premikam noge. Še dolg požirek in odpravim se nazaj v breg. Prijatelje najdem budne, čeprav so še zaviti v tople puhaste spalne vreče. Igor kadi svojo obvezno jutranjo cigareto, Ines išče očala. Plamen sveče plapola v zavetju pod skalo. Ko brskamo po nahrbtnikih, kaj smo dobrega prinesli s seboj, skoraj izbruhne prepir. Nimamo skoraj ničesar, nikomur med nami ni bilo posebej naloženo, naj skrbi za prehrano. Toda po toči zvoniti je prepozno in štirje si razdelimo dve konzervi sardin in tistih nekaj drobtin kruha. Bore malo za ves dan, le čokolada gre z nami. Treba bo pač potrpeti do večera, ko imamo namen biti spet v Chamu. Na kaj drugega sploh ne mislimo.
Jutranje sonce nas doseže na grebenu Flammes de Pierre; prej smo se še v mraku morali »pozabavati« s prečenjem ledenika Charpoua brez derez in cepinov. K sreči smo vzeli s seboj vsaj težke gojzarje; spočetka smo nameravali zaradi lažjih tovorov še te pustiti v šotoru spodaj. Toda ko smo iz Chamonixa začudeni ogledovali steno Grandes Charmoza, ki je namesto beline snega pokazala svoj zeleno modri led, izžlebljen s črnimi razami od tekoče vode, smo vedeli, da ne bo šale. Le ogromno prostranstvo Grandes Jorasses je ohranilo nekaj deviške beline med temačnostjo granitnih plati. Zato smo opustili misel na ledne ture in se sklenili raje poskusiti s suho skalo. In kaj je za to bolj primernega, kot je zahodna stena Petit Druja, ki s svojo konico dominira nad ledenikom Mer de Glace? Poleg tega je že moja stara želja ...
Sestop z grebena Flammes de Pierre na drugo stran gre hitro. Vstop v Bonattijev steber — veliko smer velikega alpinista moramo namreč iskati z vršnega dela Drujevega ozebnika, ki je letos ostal skoraj brez snega. Nahrbtniki so ostali zgoraj z vso »odvečno« kramo. Hitrost pomeni varnost, hiter pa si lahko, če si lahek. Hrane tako in tako nimamo, le čokolada je našla prostor v žepu moje vetrovke. Pred dobrim tednom sva z Janezom plezala v Civetti, v »naj« steni Dolomitov. Bila sva tako hitra, da nama Nani, oskrbnik Tissijeve koče, ni verjel, ko sva se že ob dveh vrnila iz Astejeve smeri. Vprašal je, zakaj nisva šla plezat, medtem ko sta Ines in Sanja skoraj do vrha preplezali slavno, razvpito Phillpp-Flammovo smer. Dokazala sva se mu naslednji dan, ko je skozi daljnogled križaril po Philippovi zajedi in naju odkril že tik pod vrhom. Dekletoma pa je pripadla prva samostojna ženska ponovitev te velike smeri. Tudi takrat smo premalo mislili na prehrano in Nani nas je gostil na stroške CAI.
Na to hitrost se zanašamo, ko iz Drujevega ozebnika iščemo začetek smeri. Ni težko zadeti: pod vstopom je najbolj zanesljiva markacija. Kakor da bi si tu vsak temeljito izpraznil črevesje ob zastrašujočem pogledu na steber; prava greznica. Zajamem sapo skozi usta in sledim Igorju v prvi raztežaj vrvi. Višje zgoraj me potegne vase ogromna zajeda, ostali mi nič hudega sluteč sledijo. Ne menim se za opis smeri, plezam po občutku, po najbolj naravnih razčlembah. Napaka! Čudovita zajeda nas postavi na hladno z zadnjim klinom, v katerem je zanka za spust. (Spomnim se Igorjevega prostega prevoda iz Vallotovega plezalnega vodnika: penetriraš v kamin in skozi luknjo, ki komunicira s severno steno, ejakuliraš na greben.) Spustimo se nazaj pod zajedo in spet smo na stojišču izpred nekaj ur. Prva ovira v nori tekmi s časom!
Potem gledamo na uro in plezamo, plezamo, a ura se ne meni za nas. Na udobni terasi sredi stebra nas pozdravi sonce, toplota, ki smo jo že tako pogrešali. In če sonce sije v zahodni steber, je hkrati to znak, da se je dan že krepko prevesil čez poldan. Skoraj si ne upam pogledati v oči Ines, ko me prosi za tisto čokolado. Nižje spodaj sem jo v izpostavljenem položaju lahko opazoval, kako mi uhaja iz žepa, pa prav nič nisem mogel storiti, da bi jo zadržal.
Zgoraj nas zagrne megla in zgrabi nas groza, ko zaslišimo oddaljeno grmenje. Preveč smo že slišali o »strelovodu« Chamoniške doline, ki je prav vrh, pod katerim smo, da bi bili lahko mirni. K sreči nas nevihta obide in se obrne v Italijo. Ostanejo le megla in štiri telesa, ki sopihajo po »avstrijski poči«. Ko sta njena dva zamudna tehnična raztežaja za nami, se odločimo čimprej »pobegniti« iz stene. Ne menimo se več za dvesto metrov, ki nas ločijo od vrha, ni več časa, dan nam je ušel, mi pa tu brez opreme za bivak, ki je ostala pri nahrbtnikih. Megla vse bolj sivi, ko v labirintu razbitih skal iščemo prehode proti desni. In potem je noč in tema in megla in nekaj kapljic se pocedi iz nje in žejen sem, strašno sem žejen.
Stojim ob ozki razpoki in trpim tantalove muke, ko v njej poslušam klokotanje vode, pa ne morem do nje. Štirje neskončno dolgi spusti ob dvojni vrvi naju odložijo na začetku Flammes de Pierre. Ines in Janez sta že odšla. Ker sta brez baterije, sta morala izkoristiti zadnjo svetlobo ugašajočega dne za iskanje klinov. Igor zvija vrv, ko ga razočaram z ugotovitvijo, da brez nje ne moreva okrog zadnjega grebenskega stolpa, »žandarja«. Sedim skrčen v dve gubi in tlačim vase smeh, ko poslušam njegove neskončno razvlečene, jokajoče kletvice ob razvijanju skrbno zvite vrvi.
Vrti se, vse se vrti. Potem se spet vse ustavi, ko me iz sladkobno opojne tišine noči zmoti oddaljen glas. Sem zadremal? Igor me kliče že nekje spodaj, štirje se stiskamo v bivak vreči za dva. Ker sedim ob robu, mi ponjava od časa do časa zleze s hrbta. Sedim na Inesinih nogah in grejem stopala pod Igorjevim hrbtom. Včasih mi uspe celo za trenutek zadremati, pa sem takoj spet buden, ko mi veter potegne bivak vrečo prek glave. Spet si jo popravim, mesečina se krvavo popači skozi rdeče platno. Noga mi je zaspala, izvlečem jo izpod Igorja in jo masiram, dokler se prijeten občutek ne razleze prek hrbta. Želodec se zgane, zahteva svoje. Že tri dni nismo pošteno jedli. Kako žal mi je zdaj za tisto čokolado!
|
VČASIH JE DRUGAČE
Kaj je tisto, kar je tako vsakodnevni vzpon ločilo od podobnih ali onih, ki so se kitili z višinami ali s strminami ali s plezalsko težavnostjo, z opisi, ki vzbujajo strastne želje po biti tamkaj, pa vendar slej ko prej utonejo v po-dobnosti povprečij ali ekstremov? Ločilo in povzdignilo v tisti del spomina, kjer so zapisana doživetja, ki so drugačna?
Kaj je tisto, ki zapiše v nas drugačnost tretjič ali šestnajstič prehojene iste poti z istimi ovinki, z istimi razgledišči, s podobnimi pričakovanji?
So to spremembe v naravi?
Naravni most, ki ga ni več, viharnik brez vrha, balvan, ki se je razklal na dvoje, nihaj natrgane jeklenice, novo odkriti vhod v jamo, sredi poletja zasneženi encijani, padajoča vponka, ki se stene niti ne dotakne, sončen zimski dan ali poletna nevihta ali otožni jesenski macesni?
Človekovo razpoloženje, sprejemanje? Tisti dan, ko te potomec ponese v nesmrtnost, ali dan, ko z nekom umre del tebe? Ali tisti dan, ko še živiš, pa si za nekoga že mrtev? Ko si ljubljen? Ali ko nisi ljubljen? Ko ne veš, ali je tvoja notranja pot prava, ali ko se zaveš lastne ali tuje drugačnosti? Ko nisi sam in deliš radosti? Ko si sam in želiš deliti, pa ni nikogar? Morebiti časi, ko hodiš navzgor le še iz pretekle ljubezni do gora ali pa prav zaradi te ljubezni bežiš v višave ali daljave?
Kaj, kdo?
Vem, da je bilo drugače.
Pa ne zmorem iz sebe. Zato gledam na ono dolgo, predolgo hojo kot na sliko z druge strani ogledala. Je. Tam je. Lahko jo opazujem, si jo razlagam, pa ne pridem do bistva:
Ne morem se ji ne bolj približati ne pobegnili.
Včasih smo sami sebi jasna, čista ogledala, ali pa nam jih narava podrži, da se vidimo. Zato je včasih drugače.
|
Nekoč sva z Amadeom plezala v triglavski Steni. Bila je najina prva smer. Vstopila sva na žreb, potem ko je odločil kovanec za dva dinarja. S seboj sva imela le konzervo sardin, ki so se mi gabile. Iz kalvarije v Nemški smeri sva se privlekla še na vrh Triglava, kjer naju je čakalo Teleksovih sto žensk z vso potrebno in nepotrebno spremljavo. Sramežljiva, kot sva bila, si nisva upala prositi za košček kruha, čeprav so naju že skoraj mučili želodčni krči. Ko je pozneje noč lovila dve opotekajoči se postavi čez Prag, sva sanjarila o različnih vrstah hrane. Vrhunec pa je bil, ko je Deo mimogrede omenil — cmoke. Vso pot od Medvedje skale navzdol sva potem razpravljala o cmokih. Kljub sanjarjenjem sva kmalu v Vratih pila najboljšo belo kavo in vanjo drobila najokusnejši star kruh v najinem življenju. In naslednji dan po šoli me je Deo povabil domov. Njegova mama pripravlja najboljše češpljeve cmoke na svetu ...
Spet sanjarim o cmokih. Marelični so še boljši od slivovih. Morda zato, ker vsako leto zamudim marelice. Tudi letos so že mimo, pa jih nisem poskusil niti surovih, kaj šele v cmokih. Cmoki so postali moja najljubša jed, pa zato ni pomembno, kakšni so. Za slivove je še čas, pozimi bodo polnjeni z marmelado, posuti z drobtinicami v vročem maslu. Spominjam se strica Pepija, s kakšno pobožnostjo se je loteval kosila. Preživel je tri leta Dachaua in se vse poznejše življenje ni več mogel znebiti strahu, ko je kup dobrot izginjal s krožnika. Zdaj si tako predstavljam sebe pred polno skledo kadečih se cmokov, ko ne vem, kje bi začel.
Neham se ukvarjati s krompirjevim testom za cmoke, ko me nov sunek vetra prestavi v trdo resničnost. Igor se obrne in mi izmakne bivak vrečo izpod riti. Že zdavnaj se ne trudim več s popravljanjem, drgetajoč strmim v gluho noč. S topim pogledom spremljam dve svetli kresnički, ki tam daleč spodaj vijugata med razpokami Valee Blanche, med divjimi razbitinami sotočja dveh ledenikov.
Vojska gomazečih mravljincev v nogah me še zadnjič obudi iz dremavice. Nebo nad Aiguille Verte prehaja v sivino, zvezde izginjajo z neba. Še ena noč je minila. Vstanemo in se razgibamo. Z Igorjem greva še na rob in pospraviva vrv, ki je sinoči v temi obvisela čez skale. V prvem jutranjem soncu nas preleti letalo in se izgubi kot drobna pika nad Mer de Glace. Še dolg pogled vzdolž stebra, ki nam je dokazal, da se s praznim trebuhom ne da plezati — in odpravimo se v dolino, kjer nas čaka »pojedina«.
Peter Čižmek
Planinski vestnik - junij 1987