Peter Rožič: Danes mineva natanko petdeset let od prve nesreče - dve smrtni žrtvi v plazu na Zelenici.
Ob vse večjem razmahu zimskih aktivnosti v gorah v zadnjih letih in dejstvu, da je žičnica na Zelenici obmirovala (verjetno za vedno), bodimo pozorni na lastno varnost (vremenski pogoji, debelina sveže snežne odeje, poznavanje terena, varnostna oprema …) čeprav je končna odločitev vedno v nas samih.
Napačna presoja ima lahko tudi usodne posledice.
Skoraj pozabljena nesreča iz leta 1962
Vsi ki smo služili vojaški rok v bivši JLA vemo koliko smo lahko odločali o dejanjih, ki so nam bila ukazana po načelu »prvo izvrši onda se žali«. Po drug svetovni vojni so po celem mejnem območju Jugoslavije zrasle stražnice (karavle), ki so tvorile tesno verigo vojaštva za nadzor meje. V tej verigi sta bili tudi stražnici na mejnem prehodu Ljubelj (danes parkirišče pod žičnico) in Zelenici (kasneje Iskrški dom, danes Planinski dom pri izviru Završnice last planinskega društva Žirovnica). Po pobočju Ljubeljščice je v zavetju gozda zgrajena široka pot, ki je povezovala postojanki in je bila za takratne obiskovalce Zelenice prepovedano območje. Pot je poleti še danes v rabi sicer srednji del v ne najboljšem stanju in poteka 50-100 metrov nad današnjo servisno cesto.
Tako so ti mladi fantje, ki so jih poslali na služenje domovini v čim bolj oddaljene kraje od doma, pristali stražnicah (karavlah) na Ljubelju in Zelenici ne glede na nepoznavanje razmer v zasneženih gorah.
13. decembra leta 1962
Dve skupini (vsaka iz ene stražnice) vojakov in dva oficirja so po obilnem sneženju utirali novo gaz na poti Ljubelj – Zelenica. Na delu, ki prečka južno pobočje pod steno Spodnjega Plota, ki se ga je kasneje pri domačinih prijelo ime Graničarski plaz so se srečali in se glasno pozdravljali, v tem trenutku se je sprožil plaz večjih dimenzij in jih zasul. Tisti ki so ostali na površju so pomagali ostalim dva pa sta ostala zasuta. Dva poškodovana vojaka so spravili v stražnico na Zelenici. Enega od zasutih je našel njegov pes, ki so ga po nesreči pripeljali iz stražnice. Drugega pa so z sondiranjem našli reševalci. Poškodovana je oskrbel zdravnik in zaradi velike nevarnosti so ju transportirali po dolini Završnice v Žirovnico. Obsežno dvodnevno reševalno akcijo v kateri je sodelovalo 60 reševalcev iz Tržiča, Kranja in Jesenic z lavinskimi psi, miličniki in gasilci sta vodila Marjan Salberger in Lojze Zaletel.
Življenje sta izgubila graničarja JLA Ostoja Plavšić iz Zrenjanina in Branislav Todorov iz Slavencev pri Tunju.
V zborniku ob 70. letnici GRS Tržič eden izmed takratnih številnih reševalcev Anton Kralj pravi:
V zimskem času so patrulje hodile iz stražnice na Ljubelju v stražnico na zelenici in obratno. 13. decembra 1962 sta se pri taki izmenjavi srečali dve patrulji na plazovitem terenu in ravno tedaj je nad obmejno stezo počilo. Plaz je zasul nekaj vojakov, med njimi tudi vodnika graničarskega psa. Pes je kmalu po zasutju našel svojega vodnika, a žal zanj ni bilo pomoči. Reševanje je trajalo dva dni. Reševalci smo bili v nenehni nevarnosti, saj so vse naokrog grmeli plazovi.
Na pomoč so nam priskočili kranjski in jeseniški gorski reševalci z reševalnimi psi. Skupine, ki so prihajale za nami, so povedale, da so naše gazi zasuli novi plazovi. Žal za dva graničarja ni bilo pomoči, a reševanje še zdaleč ni bilo končano. V manjši skupini, v kateri je bil zdravnik, smo odšli še na stražnico na Zelenici, ker se je že pred našim prihodom na kraj nesreče manjša skupina vojakov odpravila v stražnico z dvema ponesrečencema. Še vedno je močno snežilo. Bili smo v negotovosti, ali so varno prispeli. V stražnici je zdravnik oskrbel ponesrečenca in odredil takojšen transport v dolino. Na povratek na Ljubelj nobeden ni niti pomislil, zato smo odšli s ponesrečencema v dolino Završnice, kamor smo prispeli šele proti jutru.
France Malešič pa v Zborniku ob 60. letnici GRS Tržič navaja:
12. 12. 1962 (drugi razpoložljivi podatki vključno s spominsko ploščo navajajo 13. december ) po 10. uri je snežni plaz zasuj dve skupini graničarjev (12 vojakov in dva častnika) iz stražnice na Ljubelju in na Zelenici, ki sta se med rednim obhodom srečali na pol graničarske poti na plazovitem svetu v Možeh, v prvi konti nekoliko pod Domom na Zelenici. Bil je meter novega snega, ki je bil zaradi odjuge zelo vlažen. Plaz so sprožili gamsi, ki so bili tik nad njimi. Bil je širok 200 m in dolg 400 m. Eden od graničarjev je ostal nezasut in je takoj odkopal drugega, oba pa še drugih deset, ki jih je bilo videti iz snega. Dva od njih sta bila poškodovana. Pod plazom sta ostala še 21-letna Radivoj Todorov – Branimir iz Slavencev pri Tunju in Dure Plavšič – Ostoja iz Zrenjanina. Prvega je našel njegov pes, ki so ga tovariši pripeljali iz karavle, vendar mu z oživljanjem niso molji pomagati. Drugega so po petih urah našli reševalci s sondiranjem dva metra globoko na robu plazu.
Te dogodke je Ciril Praček opisal v PV 1963/7 (PDF), Davo Preisinger pa v Zborniku ob 90. letnici GRS Slovenije na str. 27 (PDF)
To je le ena od nesreč, kjer so se ljudje znašli v nevarnosti zaradi ukaza drugih. V času prve svetovne vojne so plazovi tudi pri nas terjali mnogo žrtev med ljudmi, ki so bili primorani izpolnjevati ukaze (soška fronta in gradnja vršiške ceste z tragedijo ruskih ujetnikov). Človeška norost je šla med vojno v gorah celo tako daleč, da so vojaki z topovi in minometi namerno sprožili plazove nad položaji nasprotnikov in jih morili.
V začetku šestdesetih let so se začele uresničevati želje tržiških smučarskih zanesenjakov in leta 1963 je stekel prvi del sedežnice, kasneje leta 1965 pa še drugi del in razcvet Tržiškega smučanja se je začel. Pred tem so na Zelenici v glavnem smučali v pozni zimi in spomladi, ko so stekle žičnice pa se je sezona bistveno podaljšala. Zaradi strmih terenov in sten pa se je tudi objektivna nevarnost nesreč zaradi plazov močno povečala.
Smučišče je postalo z izgradnjo sedežnice zanimivo za razne panožne (tekstiljada, šuštarjada … ) sindikalne tekme takratne močne tržiške industrije. Tržiški smučarji so bili mnogokrat organizatorji državnih in mednarodnih tekmovanj vseh kategorij in s tem je bila množičnost v velikem porastu. Pritiski na organizatorje ne glede na vremenske pogoje (nevarnost plazov) so privedli do tega, da se je v teh letih začelo tudi z umetnim proženjem plazov.
Sprva z minometi kalibra 82mm s strani posadke JLA. Vendar zaradi nezanesljive municije in ne natančnega streljanja (večkrat je kakšna mina »ušla« preko grebena Begunjščice) so to opustili in začeli odstreljevanje z netrzajnim topom 82 mm in učinek se je precej izboljšal. Po ustanovitvi Teritorialne obrambe l. 1968 je prevzela to nalogo ekipa TO v kateri so bili pretežno člani GRS Tržič. Nekajkrat so to nalogo opravili minerji snežnih plazov GRS ob pomoči ostalih članov. Kako nevarno je bilo to početje priča podatek, da se je bilo potrebno povzpeti na greben Begunjščice z razstrelivom po pobočju nad katerim so snežne vehte in plazovi grozili smučišču.
Z spremembo zakonodaje v kasnejših letih je tudi to tako kot Komisija za varstvo pred snežnimi plazovi (ustanovljena l. 1976 s strani Občine Tržič) odšlo v zgodovino.
Takšni dogodki iz preteklosti naj nas ne odvrnejo od veselja do bele opojnosti. Naj nas le opozorijo na njene nevarnosti kajti z čim boljšo pripravljenostjo za turo se tudi možnost nesreče zmanjša ne izgine pa nikoli.