Jutro (1922) - Fran Milčinski: Preko gore je bil jahal gospodar, da si preskrbi vina za slavo krstnega imena svoje hiše. Kupil si ga je dva mehova, natovoril ga na konja in pognal proti domu.
Toda se je bil zakasnil s pokušanjem in pogajanjem, prehitela ga je noč, zgrešil je pot in se je znašel pred pečino, da ni mogel naprej, ni vedel nazaj. Pečina je bila votla, gospodar se pomakne vanjo, da v zavetju prebije noč. Pa vidi, votlina nima konca, globoko sega v goro, daleč notri gori ogenj.
Prijelo je gospodarja, da pogleda in izve, kdo kuri v pusti jami, pa je šel in se tiho plazil ob skalnati steni proti ognju. Kar mu zastavi pot bela žena; čaroben soj je obdajal vitko njeno postavo.
Mož se je spomnil: vila je! In se je prestrašil, skoro se je sesedel. Ali vila ga je prijazno ogovorila, naj se je nikar ne boji, ker ni sovražna dobrim ljudem.
Zdaj ji je razložil svojo nezgodo, kako ga je zajela noč in jo vprašal in prosil, ali sme prenočiti v pečini. Dovolila mu je, raztovoril je konja in ukazala mu je k ognju, da je sedel. Rad bi bil pa vedel, kakšni posli drže vilo v tem skalovju. Vila mu je brala vprašanje iz oči in mu povedala, da ima kraljevič Marko, njen pobratim, v tej gori svoj stan, ona pa ga čuva.
Gospodarju se je razigralo srce od želje, da vidi na svoje oči slavnega
junaka, ki gredo o njem pesmi iz ust do ust, in je prosil vilo, ali bi pustila in bi bilo mogoče, da le za hip vidi kraljeviča. Vila ga je pozvala, naj stopi z njo.
Odprla so se pred njima težka železna vrata, koj za vratmi je stal verni šarec in jima zastavljal pot.
Dotaknila pa se ga je vila z rahlo roko in pokoren se ji je umaknil. Zdajci se je začudenemu pogledu moževemu pokazala široka in visoka dvorana, sredi dvorane visi sablja damaščanka, iz dragih kamnov v njenih ročajih se usiplje svit daleč naokoli. Pod sabljo damaščanko pa glej kraljeviča Marka: skala mu je stol, skala mu je miza, a junak Marko ves bel po glavi in v bradi, kakor da je sneg zapadel planino, in oči mu slepe in mrtve.
Zgane se Marko in vpraša vilo: »Čujem človeka, kdo je ta človek?«
Vila mu pove, da je gospodar nakupil vina za krstno ime, pa ga je noč prevarila in zapeljala v te pečine.
Kraljevič Marko posluša viline besede in pravi: »Daj, stopi bliže, brate, da se poljubiva, in sezi mi v roko, da spoznam, kake moči ste sedaj ljudje!«
Radosten je hotel gospodar pred častitega junaka, ali mu je ubranila vila. S kretnjo roke mu je ustavila korak, tiho mu je razodela, naj se varuje, kakor mu je drago življenje: kraljeviča Marka junaški objem bi mu strl glavo, njegova silna pest mu zlomila kost. Pa mu je dala v eno roko močan železni drog, nasprotni konec mu je bil razbeljen v ognju, v drugo roko mu je dala veliko jekleno bučo.
In mu je pokazala, kako naj stori, in gospodar je segel kraljeviču Marku v roko z žarečim železom. Pa je kraljevič Marko zgrabil goreče železo in ga stisnil, da je voda zacurela iz njega. In še mu je gospodar pomolel jekleno bučo, pa jo je kraljevič Marko objel in so se ji vtisnili vsi njegovi prsti. »Joj meni,« je dejal kraljevič Marko, »kako slabotni so sedanji ljudje!«
Mu reče gospodar: »Za Boga, kraljevič Marko, pravijo in pojo, da si že davno in davno mrtev.«
»Nisem, brate,« je dejal kraljevič Marko, »le svojega časa čakam v pečini, da planem na svet, da raztiram in pogubim vse one, ki delajo krivico in nasilje.«
Gospodar ga vpraša, kdaj pride ta čas.
Mu odgovori kraljevič Marko: »Glej sabljo damaščanko, ki mi visi nad glavo! Ne vidim je, ali čutim njen soj. Kadar bo polna mera krivic in nasilja na svetu, sama mi bo skočila iz nožnic in v roke. Bliža se ura! Pravijo mi, poglej, ali je res! — le še za prsta dva tiči damaščanka v nožnicah. Tedaj zajaham junak svojega vernega šarca, Bog mi povrne oči in udarim po nasilju in krivici, da dam vsakemu svoje. Krvav bo boj — sila bo zatrla silo. Iz krvave zmage se zopet vrnem v pečino na trdni ta prestol, živa skala ga veže z zemljo, ni človeške moči, da mi ga omaje, dokler ne da Bog. Pod skalnati strop nad junaško glavo si obesim golo sabljo, pod njo bo stala zlata čaša, da bo kapala vanjo s krvave sablje rdeča kri, da izpijem čašo, kadar bo polna — zadnja bo čaša zadnje krvi, ki jo sila prelije na tej zemlji, in zadnje moje pitje. Po božji volji ne bo več treba zemlji kraljeviča Marka.
Kraljevič Marko se je zamislil v bodoče dni. Za njim v širni temi se je oglašal žvenket junaškega orožja, rezget bojevitih konj.
Zbudil se je iz misli, umirili so se konji in junaki. Vpraša kraljevič Marko gospodarja: »Koliko tovoriš vina?«
Gospodar odgovori, pa mu reče Marko: »Nalij mi ga čašo, da ga pokusim! Tristo let je preteklo, kar ga nisem več pil.«
Drage volje mu prinese gospodar poln meh, Marko ga nagne in v dušku izprazni do zadnje kaplje. Še eno si želi čašo, gospodar mu postreže še z drugim mehom — tudi tega popije kraljevič Marko do srage. Potem vpraša, koliko je bilo vina.
Gospodar pove, da dva mehova.
Zavzel se je Marko: »O jadni svet, kaj si dočakal, kaka ti je mera in prevara! Kar sta bili za mojih dni dve čaši, zdaj sta dva mehova!«
Velel je vili, naj da gospodarju perišče cekinov, da kupi drugega vina, da bo mogla slaviti hiša krstno ime. A gospodarju je ukazal, da do smrti ne razodene nikomur, kar je videl in slišal. — Tako se je tudi zgodilo.
Fran Milčinski
Jutro, 24. december 1922