I
skanje Prekmandlca: Ne da bi ga zaznali, nam čezenj proti morju zleti pogled, ko vsi vzneseni stojimo na visokih Julijskih vrhovih.
...//Mala, težko opazna pirenejska vijolica je prispodoba za vse tiste ljudi, ki jim ne nameniš nobene pozornosti in greš mimo njih, kot da jih ni. Ko pa se potrudiš, da jih spoznaš, o njih povsem spremeniš mnenje. Poslej jim boš posvetil več pozornosti in o njih govoril in pisal spoštljivo.//...
Naj danes potepanje začnem s citatom. Takole je o mali vijolici (jih je namreč mnogo) napisal dr. Igor Dakskobler v reviji Proteus. Slikovita prispodoba majhnosti velja tudi za ljudi. Seveda v enaki meri za hribe, saj je to hribovski portal. Še kako dobro pa velja za vse nastopajoče v mojih Prekmandlstvih. In ostal mi je še eden. V današnjih potepanjih se bom še posebej trudila želeč vam prikupiti tega palčka.
Majhnemu, »premajhnemu« Primorskemu Javorniku med naj opevanimi slovenskimi vrhovi danes ne namenjamo pretirane pozornosti. Tam nekje na sredini zahodne Slovenije ga malokdo vzame za mar. Ne da bi ga zaznali, nam čezenj proti morju zleti pogled, ko vsi vzneseni stojimo na visokih Julijskih vrhovih.
Vendar; ko ga, zaradi take ali drugačne stiske (časovne, kondicijske, zdravstvene ...) obiščemo, nas ne bo razočaral. Dal nam bo to, kar nam dosežene dolgo želene in prigarane »trofeje« ne morejo - jasen pogled na osvojene »velike«. Če želimo videti najlepše gore, po katerih nam hrepeni srce, moramo stopiti na drugo stran, stopiti na kakšnega »zelenca« in ugledamo jih v vsej njihovi veličini. Morda niso bogve kako obiskani in posebej lepi, najbrž naša omemba dosežkov ne bo žela glasnih ovacij, a razgled z njih prav gotovo velja.
Med mnogimi soimenjaki je »moj« umeščen (še) na vzhodni rob Trnovskega gozda, med Idrijsko, Logaško in Vipavsko. Vendar nanj, za primorske razmere skoraj velikana, vodijo že stare in uhojene planinske poti.
Zamikal je že prve turiste (planince) željne raziskovanja, razgledov in gorskega zraku. Ima svojo kar bogato zgodovino. V devetnajstem stoletju in tudi prej, ko se je v Sloveniji, pa tudi drugje v Evropi pričelo odkrivanje gora, je bil prav prikladen in pogosto obiskan cilj. Takrat je raziskovalce, pred njegovimi skalnimi velikimi brati, zadrževalo strahospoštovanje in za takratne razmere skoraj nedostopnost visokih skalnih velikanov. Njegovim številčnim obiskovalcem gre zasluga, da se ta vrh ponaša s prvo slovensko vpisno knjigo, ki sta jo na bližnjo kmetijo Pri Medvedu v varstvo izročila pionirja slovenskega planinstva - Kadilnik in Globočnik - že leta 1876.
Njegova vaba je odličen razgled. Z njegovega vrha se vidi prav vse Slovensko in še del Italijanskega gorskega bogastva. Kot na dlani se predte razlije: na zahodu Čaven in Trnovski gozd, za njimi Italijanski Dolomiti, zahodni in vzhodni Julijci, Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe, do Pece in Olševe. Vzhodneje je Ljubljanska kotlina z zasavskim hribovjem, Gorjanci in Kočevski rog, še vzhodneje Slivnica, Cerkniško jezero, Postojnski Javornik in seveda - na jugu - Jadransko morje.
Ko je ozračje res pomito, po nevihti, je možno z daljnogledom razpoznati uro na Ljubljanskem gradu, in s prostim očesom šteti valove, ki jih režejo ladje v Tržaškem zalivu. Razume se, zakaj je Slovensko planinsko društvo leta 1898, ob elektrifikaciji Ljubljane, organiziralo izlet ravno nanj. Želeli so videti od takrat naprej tudi ponoči belo Ljubljano.
Tako je bila že leta 1896 na Javornik markirana pot iz Črnega Vrha, Logatca in Predjame. Ta novica je bila zabeležena v Planinskem vestniku, ki je začel izhajati le leto prej. V naslednjem letniku je bil v njem predstavljen z obširnim člankom neznanega avtorja. Prehitel je ogromno njegovih slovenskih bratov in sestra. In skoraj ne mine leto, da o njem ne bi v tej tako pomembni planinski publikaciji tekla beseda.
Za svojega so ga vzeli ljubitelji planin iz bližnjega rudarskega mesta Idrije, v katerega so se od odkritja živosrebrne rude (16. stoletje) službeno zatekali, ali bili kar tam rojeni znanstveniki vseh vrst. 
Oni so bili tudi prvi načrtni raziskovalci gorskega sveta. To so bili Scopoli, Hacquet (drugo pristopnik na Triglav) Freyer, Hladnik … Iz mesta stisnjenega med okoliške hribe so od nekdaj želeli na sonce, na prevetren zrak, se naužiti razgleda.
Leta 1904 je bila ustanovljena idrijska podružnica Slovenskega planinskega društva (med prvimi 15., po ustanovitvi SPD l. 1893). Pred njim so v okolici delovali le dve: Soško (1896) in Ajdovsko-Vipavsko (1903). Glavni pobudnik ustanovitve je bil profesor na idrijski realki Makso Pirnat. Na prvem rednem občnem zboru je bila predlagana gradnja koče na Javorniku. Zgradili so jo nižje od današnje, nasproti kmetije Medved, kjer danes stoji vikend hišica. Otvoritev je bila leta 1907.
Burna vojna in medvojna leta dvajsetega stoletja društvenim dejavnostim niso bila naklonjena. A takoj, ko je narod zadihal v svobodi, je bila prva želja, obnoviti to, kar se je v potujčevanih letih uničilo in zanemarilo. Leta 1952 je na sedlu pod vrhom stala nova planinska koča z imenom Maksa Pirnata. V sedemdesetih letih, ko je Slovenija zbolela za zaraščanjem, je bil na vrhu, ki smo mu nekoč rekli Medvedov turn, zgrajen razgledni stolp, kajti brez razgleda se Javornik pa ne gre!
Do sedla na vzhodni strani Dednega vrha se vzpne smučišče Javornik. V poletnem času proge izkoriščajo pogumni kolesarji spustaši. Zahodneje, na Kresu med kmetijama Rudolf in Polhar, domuje največje in najstarejše astronomsko društvo v Sloveniji, Astronomsko društvo Javornik.
Javornik je vpleten v zelo zavito kačico Idrijsko-Cerkljanske in v Slovensko planinsko pot ter v Vio Alpino. Poleg teh in mnogih brezpotnih, so nanj označena še najmanj dva dostopa iz Črnega Vrha, dostop od Kampelca (s ceste Črni Vrh – Col), Cola, Podkraja in iz Hotedršice. Kolesarjem tudi ne bo zmanjkalo idej, navsezadnej pa: do koče se lahko pripeljete z avtomobilom. Množično ga obiskujemo vsako leto dvakrat: na zimski pohod, ki je zadnji vikend pred božičem (od leta 1979) in na nočni, na soboto najbližjo februarski polni luni.
Kar vprašajte, vprašanje je na mestu; čemu sem tako natančna?
Prepričala vas bi rada, prepričala, da ima ta moja »mala vijolica« posebno ceno; V življenju me je doletela izjemna sreča, izjemna priložnost, namenjena le malo-komu. 
Že dober teden stara sem opravila svojo prvo planinsko turo. Da sva se z mamo pripeljali iz bele Ljubljane do doma, se ne sliši nič posebnega. Moja velika sreča je to, da sva se pripeljali na Javornik, na številki pet mi je tekla zibelka, na številki pet sem se »prebijala« do svojih »resnih« let. Verjemite mi – bilo je kar je možno najlepše.
Obiščite ga kadarkoli, v poletnem hladu ali v zimiski beli obleki. Morda ob prebiranju "skalnih karaud" na obzorju najdete nove ideje, nove cilje ...
Anka Vončina