Gorenjski glas - Mateja Rant: Skupina dijakov kranjske gimnazije se je v okviru programa Mednarodno priznanje za mlade (MEPI) konec oktobra podala na "zlato" odpravo v Nepal. Svoje vtise z odprave so v torek predstavili v avli Gorenjskega glasa. + Slovenske novice
»Nepal je dežela, ki jo poznam in občudujem. Mladim lahko ponudi vse, kar naj bi dosegli v okviru programa Mepi,« je poudarila idejna vodja in organizatorka odprave Marija Štremfelj, ki je tudi ena od mentorjev tega programa na Gimnaziji Kranj. Njihovo potovanje, so poudarili na začetku, ni bilo le za »zabavo«, ampak so se obenem trudili za zlato priznanje Mepi, v okviru katerega spodbujajo mlade k aktivnemu preživljanju prostega časa in doseganju osebnih ciljev. »Program Mepi smo v naši šoli sprva zavrnili, a so nas na srečo še enkrat povabili. To je za našo šolo velika dodano vrednost,« je prepričan ravnatelj Gimnazije Kranj Franci Rozman, ki je izkušnjo dijakov iz Nepala označil za neprecenljivo. »Trening« možganov, je še dodal, je zagotovo pomemben, prav tako pa tudi človečnost, ki jo dijaki pridobijo prav skozi tovrstne programe.
Priprave na odpravo, je pojasnila Marija Štremfelj, so se začele že dobro leto pred samim odhodom v Nepal. »Najprej smo zbrali prijave, da so mladi lahko potem zbrali denar za pot. Potem so sledile priprave v obliki treningov in aklimatizacije.« Cilj so si namreč zastavili na skoraj 5200 metrih nadmorske višine. Ob prihodu v glavno mesto Nepala Katmandu je na dijake precejšen vtis naredila pestrost barv in vzorcev, ki so se mešali na ulicah med številnimi vonjavami različnih začimb, počutili pa so se tudi zelo »velike« - Nepalci so namreč izredno nizke rasti, sta razložila Žiga Tršan in Gašper Gašpirc. Katmandu so si zapomnili tudi po obrednem klanju ovce, ki so mu bili priča, saj so ga obiskali ravno v času verskega festivala. »Ni bilo videti prav 'fletno', ampak tudi to je del mesta,« je skomignil Gašper Gašpirc. Opazovati so imeli priložnost še obred sežiganja trupel pokojnih. »To se dogaja v središču mesta, saj to sprejemajo kot del življenja, « je razložila Anka Kavčič. V znamenje žalovanja, je pojasnila, si moški pobrijejo glave, in ko lasje znova zrastejo, je žalovanje končano.
Izhodišče za treking je predstavljal Dhunche, kjer so prvič pokusili tudi nepalsko tradicionalno jed, riž s tremi vrstami pekočih omak. Že prvi dan so premagali 1300 metrov višinske razlike, v treh dneh pa so dosegli Gosaikund, ki je poznan po 17 svetih jezerih, posvečenih bogu Šivi. Kot zanimivost z njihove poti je Grega Bajsič navedel, da so se počutili kot »nosači «, saj so vso obleko, šotor in druge potrebščine nosili sami, le hrano so kupovali sproti. Svojo opremo so sicer nosili na glavi kot pravi nosači, ki so bili zadolženi za opremo njihovih spremljevalcev - ta lahko tehta tudi do 30 kilogramov, je poudaril Grega Bajsič. »Naši spremljevalci so tudi spali v udobnih kočah, mi pa smo se morali zadovoljiti s šotori, a smo preživeli,« je v šali podražil vse, ki so udeležence odprave Mepi spremljali na poti. Četrti dan so dosegli najvišjo točko njihove odprave, 5145 visok vrh Suriya Peak. »Do tja vodi brezpotje, skale so krušljive in vlažne, obenem pa nas je pestila še višinska bolezen, saj nas je skoraj vse bolela glava,« je razložil Bajsič. Tudi spust, je še dejal, ni bil tako lahek, kot je bilo sprva videti, in je prav tako trajal štiri dni.
Pred odhodom domov so navezali še stike s tamkajšnjimi prebivalci. Najprej so obiskali zasebno britansko šolo, ki jo obiskujejo le otroci bogatih staršev, saj na leto za šolnino odštejejo tudi do 15 tisoč evrov, je razložila Eva Flajnik. Naslednji postanek je bil pri organizaciji Umbrella Fundation (fundacija Dežnik), ki skrbi za otroke, žrtve državljanske vojne, ki se je končala leta 2006. S pomočjo tujih vlad jim poskušajo zagotoviti možnosti za uspeh v življenju. Na koncu so se ustavili še v sirotišnici na robu Katmanduja. »To je bilo res nekaj posebnega. Zelo veliko jim je pomenilo, da smo jih obiskali, saj tega doslej ni storil še nihče. Morali smo jim obljubiti, da se bomo še vrnili,« je bila nad srečanjem z njimi navdušena Eva Flajnik. Ob koncu njihove predstavitve je dijake pozdravil tudi častni konzul Nepala Ashwin Kumar Shresta, ki je poudaril, da so odprli novo poglavje v sodelovanju med Slovenijo in Nepalom. »Zelo lepo ste predstavili našo domovino. Vidim, da ste uživali, a obenem vam ni bilo lahko, ker ste bili 'nosači', « se je tudi on pošalil na račun tega, da so morali sami nositi vso svojo opremo.
Mateja Rant
Foto: Rožle Bregar, Tina Dokl
Prva na Mount Everest, prva z najstniki v Nepal
Slovenske novice (03.12.12) - Špela Ankele: Marija Štremfelj: Razlike med našim in nepalskim vsakdanjikom so velike.
KRANJ – Enajst gorenjskih dijakov je v daljnem Nepalu okusilo nepozabno doživetje. To ni bilo čarobno samo zato, ker jih je v nepalske gore vodila profesorica biologije Marija Štremfelj, prva (in hkrati edina) Slovenka, ki je stala na najvišji gori sveta, temveč tudi zato, ker so se v osmih dneh, kolikor so jih minuli mesec preživeli v Nepalu, ogromno naučili. »Ko danes vidim, česa vsega so se dijaki naučili na potovanju, je jasno, da je poplačan ves trud, ki smo ga skupaj s spremljevalci vložili v projekt vsi trije mentorji programa Mepi,« pove Marija Štremfelj o tem, kako so košček Nepala predstavili enajsterici dijakov, ki gulijo klopi v kranjski in jeseniški gimnaziji ter v Tehniškem šolskem centru Kranj. Poleg nepogrešljivega trekinga, ki je to jesen v Nepal privabil več skupin Slovencev, so si najstniki na obrobju Katmanduja ogledali sirotišnico, in ob omembi tega obiska še danes marsikoga, ki je videl vso tisto bedo in revščino, stisne pri srcu.
Polno drugačnosti
»Odkar sem bila leta 1990 v okviru odprave na Everest prvič v Nepalu, se je tam mnogo spremenilo. A za tiste, ki gredo tja prvič, je Nepal še danes eksotična dežela. Kljub spremembam, ki so se tam zgodile v dobrih 20 letih, so razlike med našim in nepalskim vsakdanjikom še vedno velike,« začne pripovedovati Marija Štremfelj, profesorica biologije na kranjski gimnaziji.
Tem besedam pritrdi dijak Gašper Gašpirc: »Pravzaprav je bilo vse drugače kot pri nas, od zraka do okolja, hrane in prometa. Ta je izredno kaotičen, na cesti pa se zdi, da se brez reda pomikajo vsi – od avtomobilov do pešcev, avtobusov in mopedov. Vsakih pet sekund nekdo trobi, policisti pa, tako da stojijo sredi križišč na podstavkih, usmerjajo brezupen promet.«
Ne samo prometni kaos, še marsikaj drugega je dijakom ostalo v spominu. Gimnazijka Anka Kavčič pravi, da se bo do konca dni spominjala pogleda na prečudovita Gosainkundska jezera, njeni kolegici Jeri Oražem pa so se v misli vgravirali obrazi, ki so jih srečevali na poti: »Neverjetno je bilo, da so bili ljudje zadovoljni in nasmejani, čeprav, v primerjavi z nami, niso imeli ničesar. Imajo le tisto malo zemlje, ki jo obdelujejo. Vidiš ljudi, ki hodijo okoli bosi. Spoznaš otroke, ki so veseli vsake malenkosti. Opaziš neskončna riževa polja in domačine, kako z voli in ralom obdelujejo svoj košček zemlje.« Tudi gimnazijec Andraž Orehar pravi, da se je po prihodu iz Nepala njegov pogled na svet povsem spremenil: »Zamisliš se nad tem, kako živijo oni in kako mi, hkrati pa začneš razmišljati o tem, kaj je pravzaprav tisto, kar je v življenju pomembno.«
Leto priprav
Eno leto so se gimnazijci, ki so v Nepalu opravili zlato odpravo Mepi, pripravljali na podvig. Med drugim so se tik pred počitnicami vzpeli na Gran Paradiso (4061 nadmorskih metrov), dva tedna pred odhodom v Nepal pa so na gori Romariswandkopf (3511 nadmorskih metrov) opravili aklimatizacijo. »Poleg tega smo v prostem času dosti hodili v hribe in se ukvarjali s tekom,« povedo najstniki in dodajo, da so večino denarja za pot privarčevali sami, saj so skrbno razporejali štipendijo ali delali med počitnicami in zasluženi denar namenili potovanju, del sredstev pa sta primaknila kranjska občina in tukajšnji zavod za šolstvo.
Poleg profesorice biologije Marije Štremfelj, ki si je pot v nepalske gore zamislila in niti za trenutek pomislila, da bi jim kaj utegnilo prekrižati načrte, sta mlade na poti, ki jih ni vodila le v Nepal, temveč tudi do spoznavanja in krepitve lastne osebnosti, spremljala še profesorica kemije Petra Flajnik in profesor matematike Matjaž Pertot, oba zaposlena na Gimnaziji Kranj. Ravno profesorju Pertotu so se otroci, ki so jih srečali v sirotišnici na obrobju Katmanduja, zapisali globoko v spomin: »V sirotišnici ni ogrevanja, v kuhinji sta le dve mizi, okoli katerih ni stolov, tam je bil še električni kuhalnik in nekaj loncev. V spalnici brez postelj, veliki le nekaj kvadratnih metrov, je spalo petnajst fantov. Ker se bojijo, da bi jim dekleta, ki so bila tudi tukaj lepih potez, odpeljali, ponoči otroke zaklenejo v sirotišnico.«
»Spremenil se je naš pogled na življenje«
»Potovanje v Nepal za mlade ni bil le preizkus njihovih fizičnih sposobnosti. Bolj kot to je bilo pomembno naše srečanje s kulturo, ki nam je popolnoma tuja. Hkrati pa je v razmerah, v kakršnih živimo danes, pomembno, da mladi spoznajo, kaj je sreča, in da so srečni lahko tudi ljudje, ki imajo bistveno manj materialnih dobrin, kot smo jih vajeni imeti mi,« je neprecenljivo izkušnjo strnila izkušena Marija Štremfelj, dijak Gašper pa je za konec še dodal: »Ko smo videli, kako živijo tam, se je spremenil naš pogled na življenje, kakršno imamo tu.«
Špela Ankele