Jutro (1932): V petek zvečer je šla preko platna »Ljubljanskega dvora« premiera drugega slovenskega velikega filma, ki smo ga pričakovali s tolikšno napetostjo in ki je privabil polno dvorano izbranega občinstva.
Videli smo celo vrsto predstavnikov naših civilnih, vojaških in cerkvenih oblasti, predstavnike naše literature, upodabljajoče umetnosti in drugih prosvetnih panog, zastopnike vsakovrstnih organizacij in javnih ustanov in seveda tudi iniciatorje ter sodelavce tega dela.
Pred začetkom je g. prof. Janko Mlakar v šegavem nagovoru razložil nastanek filma, njegov namen in značaj ter ogromni trud vseh faktorjev, ki so to umetnino ustvarili. In res, tudi če bi hoteli abstrahirati podvojen napor zaradi nedostajanja vsakršnih filmskotehničnih pripomočkov, bi moralo ostati še dovolj priznanja in občudovanja za vse delo, ki so ga izvršili režiser Ferdo Delak, operater in umetniški vodja Metod Badjura, operater dr. Stanko Tominšek, divni plezalci in igralci Miha Pogačnik, Joža Čop in Uroš Župančič, dami Marinkova in Badjurova. Jože Kunstler in papači Danilo, ki se morda niti ne zaveda, kako je v tem svojem prvem filmu prekosil samega sebe. Sijajne tipe so postavili pred naše oči tudi vsi ostali sodelavci, živi epizodisti iz živega življenja. Zemlja in ljudje, in idilika narave ter človeško nehanje v tej naravi so ustvarili dojem: to je slovenska dežela in to so njeni ljudje. Morda do neke mere idealizirano — toda užitno.
Nedostatki so samo v tekstu, v naivnosti nekaterih naslovov, v premalo skrbno izmerjeni dolžini tega ali onega prizora. Posebno pa v tekstu, ki ne more prepričati, da je to tista fabula, kakršnih si želi »ljudstvo« v filmu, da se po njej »joče in smeje«. Ostaja na naivnem in za eksport neprimernem nivoju fabule »V kraljestvu Zlatoroga«, ki jo tudi vidno kopira. Delak in Badjura sta morala imeti težko stališče, da sta premagala vsaj del njenih pomanjkljivosti. Za srečo je Delak režiser, ki ne izgubi celote spred oči in ji zna podrediti podrobnosti, Badjura pa ima strog kriterij in občutljivo oko za slikovne elemente. In obvlada tehniko.
Tako je nastal film, ki je morda nekaj manj pester nego prvi slovenski veliki Film, zato pa ga prekaša po večji enotnosti, smiselnosti, globini in tehniki. Tudi ta film ni višek tega, kar se da ustvariti na naravnem odru naše zemlje, s soigranjem njenih strmin, vendar ni več daleč do tega viška.
K. K.
Jutro, 11. december 1932