V senci tragedije, ki je vzela življenja enajstim ljudem na himalajskem osemtisočaku Manaslu, je pricurljala še drugačna, športno gledano bolj vesela vest.
Dosežek najboljšega nemškega turnega smučarja iz ekipe Dynafit Benedikta Böhma je, da je uspel priti na goro iz baznega tabora in prismučati nazaj v bazo v manj kot 24 urah. Dosežek, za katerega dobro aklimatizirani in pripravljeni alpinisti potrebujejo okoli štiri dni.
Njegov dosežek postane še bolj spoštljiv, če upoštevamo, da je pred tem dosežkom, ko je udaril gromozanski snežni plaz po gori Manaslu, oddrvel skupaj s šestimi kolegi iz ekipe Dynafit reševat življenja tistim, ki so ostali na površju ali ki so imeli vklopljene lavinske žolne, ki jih je, ko so spali v šotorih tabora 3 na 6800 metrih zajel smrtonosni plaz.
Za Benedikta in ostale je tudi legendarni free-ski smučar, Američan Glenn Plake (promotor našega Elana) po reševanju dejal: "Ti fantje, ki so prihiteli takrat ponoči na pomoč, so največji heroji te tragedije. Samo zaradi njih se je reševanje sploh zgodilo in tudi uspešno končalo".
Glenn Plake je izgubil v plazu oba svoja smučarska kolega. Benedikt je povedal preprosto: "Takoj, ko je udaril plaz ob 4.30 zjutraj - mi smo takrat še ležali po šotorih, smo bili že ob nekje 4.45 na gori, vkljub 400 metrom potrebnega vzpona do tja. Po satelitskem telefonu smo poklicali helikopter v Katmandu, medtem ko smo že reševali in odkopavali s pomočjo lopat tiste, ki smo jih uspeli najti z lavinskimi žolnami, jih oskrbeli s čevlji, hrano, toplo pijačo, kisikom in podobno, dokler niso vseh odpeljali.
Po tem, se nas je šest odsmučalo nazaj v bazo, da si na novo pripravimo glave. Nekateri so bili precej pretreseni in za zadnji poskus vzpona smo se odločili samo še trije: Sebastian Haag, Constantine Pade in jaz. Ostali so odšli domov, kar spoštujem".
V čast smrtnim žrtvam
Za ponovni vzpon na Manaslu so se omenjeni trije odločili predvsem zato, ker so vložili ogromno truda in treninga v celoletnem pripravljalnem obdobju in ker so pomagali žrtvam. "Odločitev, da poizkusimo s ponovnim vzponom na goro po tako hudi tragediji, vsekakor ni bila lahka. Na koncu je pomagalo, da sem vzpon posvetil vsem žrtvam, od katerih sem marsikoga tudi osebno poznal. Če pa zdaj gledam nazaj, mi je ta odločitev, da grem še enkrat proti vrhu pomagala tudi pri tem, da sem mentalno lažje prebolel grozljivo izkušnjo. Kajti biti prvi na licu mesta, pobirati mrtve in iskati žive pod plazom ni ravno šala ".
Ob šesti uri zvečer 29. septembra sta bazo na višini 5000 metrov skupaj zapustila Benedikt in Sebastijan. Po petih urah sta prikorakala do tabora 2, kjer sta pobrala Constantina. Ko so prišli do tretjega tabora na višini 6300 metrov, sta bila Haag in Pade že precej utrujena in začela zaostajati.
Ko je Beneditk prvi prišel do T4, na 7400 metrih ob štirih zjutraj, so se začele vremenske razmere spreminjati. "Prišel sem v noro nevihto, ki je nismo pričakovali. Napoved je bila, da bo pihal veter z okoli 30 km/h. Tisti, ki so bili takrat v T4, so mi kasneje povedali, da je pihalo s 100 km/h. Zato sem poiskal prazen šotor, se zatekel vanj pred vetrom in počakal prijatelja. Pustil sem smuči zunaj, pred vhodom v šotor, da jih ne bosta spregledala.
Po dobri uri sem slučajno pokukal ven in opazil, da je Basti šel že mimo in je na poti proti vrhu. Takoj sem pohitel za njim, ga ujel že po 15-20 minutah in dojel, da je počasen. Imel je tudi precej pomrznjen nos. Odšel sem naprej in zadnjih 150 višinskih metrov vzpona do vrha opravil sam. Na vrh sem stopil ob devetih zjutraj, po približno 15 urah vzpona!".
A Benedikt, za razliko od ostalih alpinistov, ki bi glasno proslavljali svoj podvig, tega ni storil. "Nisem čutil želje po proslavljanju. Namesto tega sem vzel šal, ki sem ga dobil od lame, ga ovil okoli vponke, ki sem jo uporabljal, ko sem vanjo vpenjal čevlje žrtev plazu, si vzel čas in se spomnil vseh pokojnih". Ker jih je čakal še precej strm spust nazaj, sta utrujena kolega vrhu raje rekla ne. "Navzdol grede sem kmalu ujel Bastija in Konstija in odločila sta se, da mi sledita na smučeh. Bil je najbolj grozljiv smučarski spust, kar jih je možno. Od vetra zbit sneg, nepredvidljive in čisto zares, zelo, zelo zanič razmere. Ko smo prismučali do tabora 4, smo sneli smuči in del ledene vesine prečili na derezah, saj nismo hoteli tvegati življenj.
Na višini 7300 metrov smo si ponovno nataknili smuči. Ko smo prečili pod velikim serakom, odlom prekletega plazu, so se razmere za smučanje še poslabšale. Predvsem zaradi ostankov plazu. Ni bilo enostavno najti poti do tabora 3. Vse je bilo zbito od plazu, precej temačno in ura že blizu 15.*".
Po tem, ko so v taboru 2 pobrali še veliko ostale opreme, so nahrbtniki tehtali 30 kilogramo. Zelo sitno. Pod težo so se opotekali kot pijanci, a morali so smučati dalje. Tudi noči so bile pod 6000 metri običajno relativno tople. Kot da bi slutili. Skoraj tik pred njimi se je ena takih razpok odprla. Vanjo se je zrušil velik ledni serak. Morali so potegniti vrvi iz nahrbtnikov in se plaziti preko. Na koncu so potrebovali skoraj osem ur in pol za smučarski spust.
"Neverjetno veliko časa, saj bi v dobrih razmerah to brez težav opravili v vsega štirih urah. No ja, na koncu sem bil po 23 urah in pol v bazi, kar sploh ni tako slab čas za 3300 metrov vzpona (in še smučanja), glede na vse omenjeno, mar ne?" je končal pripoved o smučanju navzdol Benedikt Böhm.
Na moje vprašanje, zakaj si ni pomagal z dodatnim kisikom - še vedno običajna praksa v Himalaji, kar sicer javno gledano ne bi zmanjšalo uspeha, je z nasmeškom dejal: "Uporabljati kisik se meni zdi tako, kot da bi na maraton prišel s kolesom. To se ne dela! Uporabljali smo edino že napete vrvi, če so že tam. Ampak uporabljati kisik, ko se greš hitri vzpon, bi bila zafrkancija, jemanje dopinga".
Odlično Benedikt. Se strinjam!
Dejan Ogrinec
* popravek avtorja