Delo, Šport: ... Lydia Bradey - čudežna ženska novozelandskega plezanja

Slovita plezalka se bi rada povzpela na Mt. Everest pred svojim 28. rojstnim dnevom, tako bi bila najmlajša ženska na strehi sveta
Pravi, da uživa v vseh vrstah plezanja, prostega in tehničnega, v kratkih pečinah ali v skalnih smereh velikih sten, zamrznjenih slapov, žlebovih ledu in skal, v visokih gorah.
Kdo je pravzaprav Lydia Bradey? Imajo jo za najboljšo plezalko v velikih stenah na svetu. To 24 – letno dekle je doma iz Nove Zelandije, vendar je bila do sedaj skupno kar štiri leta od doma. Dve leti je preživela na potovanju od Aljaske do Kanade in potem v ZDA. Drugi dve leti je bila večinoma v Veliki Britaniji, s tem, da je tri mesece plezala v Nepalu, mesec in pol pa v Centralnih Alpah v Franciji. Njena športna pot se je začela pri 16. letih in že dobri dve leti pozneje je v dolini Yosemite s svojimi vzponi osupnila tamkajšnje plezalske kroge. Doma v Novi Zelandiji je svoje najboljše vzpone opravila v Nacionalnem parku Mt. Cook. Splezala je južno steno Mt. Douglasa, steno Balfour v Mt. Tasmanu in tudi štirikrat Mt. Cook. Trikrat po klasični smeri, enkrat pa čez znano steno Sheila.
Pravi, da še posebno rada pleza velike stene, več dni plezanja v vertikalnem svetu. V Yosemitih ima za seboj deset velikih smeri. Leta 1981, jeseni (torej ko je bila stara 18 let), je z Američanom Johnom Middendorfom splezala Zodiaca v El Capitanu (A3) v petih dneh. Najbrž je bila to prva ženska v tej smeri. Istega leta si je v svoj seznam vpisala še zahodno steno Leaning Tower (A2), dan in pol dolgo smer. Enako časa je prebila tudi v južni steni Washington Column (A2). Za Nos v El Capu (A2, 5.10) so bili potrebni štirje dnevi.
Spomladi naslednjega leta, ko je dopolnila 19 let, je s Chuck Wheelerjem ponovila Mescalito Wall (A4), prav tako v El Capu. To je bil njen četrti poskus, poprej je imela nekaj težav z vremenom pa tudi s soplezalci. Teden dni, to pa je bil prvi ženski vzpon. Soplezalec je vodil v najtežjem raztežaju, kjer plezajo prosto. Electric Ladyland (A4) v Washington Columnu je prav tako prvi ženski vzpon. Lydia pa je vodila v ključnem raztežaju. Vzpon je trajal dva dni in pol.
Wet Denim Day - dreams (A4) v Leaning Towerju je naslednja smer iz njene zbirke. Tudi tu je bila prva ženska, sicer pa je bila to takrat šele peta ali šesta ponovitev smeri.
Prva ženska je bila prav tako v Pacific Ocean Wall (A4) v El Capu. Z Angležem Duncanom Critchleyem sta potrebovala pet dni in pol. Potem je s Chuck Wheelerjem opravila šele drugo ponovitev (seveda kot prva ženska) smeri Sunkist v El Capu, ki je ocenjena kar s A5. To je bila njena najboljša smer, kot pravi sama. S soplezalcem nista imela skice smeri in pravzaprav nista vedela za točen potek. Gre pravzaprav za 11 raztežajev dolgo varianto, ki se odcepi od 16. raztežaja The Magic Mushroom in se priključi zadnjim petim raztežajem Son of Heart Route. V smeri je veliko plezanja z rurpi, bakrenimi glavicami in krempeljci. Zanjo sta potrebovala 9 dni in pol.
Jeseni istega leta pa je s Stevom Monksom splezala še Zenith (A3+) v Half Domu, prav tako devet dni, prav tako prva ženska v smeri, sicer pa šele peta ponovitev nasploh. Sicer pa sama priznava, najraje pleza s takimi soplezalci, ki so sposobni v takšnih stenah splezati ključni raztežaj, če ima ona naključno slab dan.
Poleg Yosemitov je bila leta 1981 na Aljaski, kjer je skupaj z Nickom Kaganom in Paulom Aubreyem opravila drugi vzpon po Ameriški direktni smeri v južni steni Mt. McKinley. Zimo tistega leta je preživela v Kanadi in z različnimi soplezalci splezala veliko zaledenelih slapov.
Tudi v francoskih Alpah ima nekaj dobrih vzponov. Bila je v Stebru Freneyev in sledila Stevu Monksu v JV steni Grand Capucina. Preplezala sta smer Guliverjeva potovanja, eno od modernejših smeri, ki sta jo odprla znana Michel Piola in Piere Alain Steiner leta 1982 in ki ima oceno ABO (mesta 6a, AO).
Veliko časa je prebila v Veliki Britaniji, kjer so bile tisto zimo zelo dobre ledne razmere. Z Monksom sta opravila zelo veliko starih in novih smeri v Severnem Walesu in Škotski. V Ben Nevisu sta splezala med drugim Galactic Hitc-Hiker, ki je ocenjena s VI. stopnio po škotski lestvici. Pravi pa, da je večino težjih delov plezala kot druga. Njena želja je, da se tudi v takem plezanju čim bolj izpopolni.
In njeni načrti? Želi splezati na Everest pred svojim 28. rojstnim dnevom. Tako bi bila najmlajša ženska doslej na najvišjem vrhu sveta. Rada bi plezala velike stene v Himalaji, nadvse pa si želi splezati steno Mt. Robsona v Kanadi in tudi Cassinovo smer na McKinley. Cerro Torre v Patagoniji je zanjo najlepša gora na svetu. V svojih načrtih ima zato tudi tega lepotca.

TOMO ČESEN

PZVA izbrala
Na svoji zadnji seji je podkomisija za kvalitetni alpinizem izbrala plezalce, katerim bo komisija za alpinizem sofinancirala zimske vzpone v Centralnih Alpah. Kot samostojna so izbrali Toma Česna in Slavka Svetičiča, poleg njiju pa še navezo Bogdan Biščak - Matevž Lenarčič. Med drugimi pa bo KA podprla še eno navezo, tisto, ki bo opravita kvalitetnejše vzpone.

T.Č.

Planinski vestnik z novostmi
Januarska številka ljubiteljev gora bo prejkone zadovoljila vse generacije in večino značajev v naši planinski javnosti
LJUBLJANA - Januarski Planinski vestnik – le ta je hkrati uredniški prvenec Marjana Raztresena - bo z vsemi novostmi, ki jih prinaša, najverjetneje zadovoljil vse generacije in večino značajev v naši planinski javnosti, s takšnimi potezami pa se bo krog bralcev te osrednje slovenske gorniške revije bržkone še povečal. Upajmo, da bodo tudi naslednje številke Vestnika po domiselnosti izbora in kakovosti prispevkov vsaj enake prvi.
Rubrika namesto komentarja na kar najbolj neposreden način obračunava s tistimi, ki malomarno ravnajo z našim gorskim okoljem. V tem sestavku z naslovom »Čigave so propadajoče gore« Alenka Bizjak opozori na skorajšnji začetek širitve smučišč in na gradnjo žičnic pod Snežnikom. Prav tako izrazi pomisleke glede posodabljanja koče pri Triglavskih jezerih. Zanima jo ali je takšna gradnja v skladu s stališči delovne organizacije Triglavski narodni park in se sprašuje, kako bodo pri tem novem objektu speljane odplake. Na ta javna vprašanja bi moralo PD Ljubljana-matica oziroma Gregor Klančnik tudi javno odgovoriti.
V tej številki sta predstavljeni tudi dve knjižni novosti. V knjigi Slovenske stene (izšla bo te dni) avtorja Tine Mihelič in Rudi Zaman izbereta preko 100 najlepših plezalnih vzponov, ki se odlikujejo po estetski vrednosti, upoštevata pa tudi zgodovinska merila in regionalno zastopanost. Druga knjiga (ta je že izšla) pa je monografija vrhunskega fotografa Joca Žnidaršiča Bohinj. Urednik glasila je obe izjemni stvaritvi predstavil na poseben način; z dovoljenjem avtorjev in obeh založb je objavil odlomke iz obeh knjig. Tako med drugim lahko preberemo uvodni esej h knjigi Bohinj, ki ga je spisal akademik Janez Miličinski.
Borut Črnivec in Andrej Terčelj pišeta o alpinističnem smučanju, in sicer na osnovi lastnih izkušenj. Zato dovolj jasno opredelita pravila igre te privlačne in hkrati zahtevne alpinistične dejavnosti, spregovorita pa tudi o taktiki premagovanja strmin in o opremi. Sledi razmišljanje avstrijca Rudolfa Weisa o turnem smučanju ... Prav bi bilo, da se oglasi tudi kak naš ljubitelj in poznavalec turnega smučanja. Končno je nekaj spodbudnih besed namenjeno tudi našim gornikom - amaterskim filmskim snemalcem, ki so se lani v Cankarjevem domu v okviru rednega pregleda javnosti predstavili že tretjič. Kakovost teh filmov je zares vedno boljša, žal pa se je zadnji pregled odvijal pred napol prazno dvorano, torej se avtorica članka Sonja Dolinškova moti, ko meni, da se »iz leta v leto izboljšuje tudi kvantiteta publike«. Naj opozorim še na novosti; stalne rubrike so praktično izginile, manj je kratkih novic, predvsem pa so takšne, ki jih ne zasledimo v kakšnih drugih časopisih. Urednik je odpravil napoved člankov za prihodnjo številko in se s tem izognil nepotrebnim opravičevanjem ob morebitnih spremembah, saj so ta lani bila že kar navada. Med nekaj tehničnimi novostmi je najpomembnejše to, da je vse besedilo v dvostolpnem prelomu; preseneča tudi večje število oglasov, ki morajo postati stalni finančni vir Planinskega vestnika.
Seveda je razveseljivo tudi to, da na straneh, ki so namenjena literarnim sestavkom ni več toliko dolgoveznih opisov planinskih izletov, ki so s svojo banalnostjo včasih že kar moreči.
Ustavimo se še pri intervjuju z Bogomilo Mitič, slovensko ministrico za turizem, s katero se je pogovarjal urednik. Beseda teče tudi o možnostih za vodenje tujih turistov po naših gorah, vendar pravi, da v naših krajih pod gorami tega sploh ne izkoriščamo. Pri tem - kot kaže - pozablja, da je v Bohinju že dve leti redno zaposlen organizator rekreacije, ki je hkrati torej edini poklicni gorski vodnik v Jugoslaviji. Sadovi njegovega dela so - vsaj v Bohinju - dovolj opazni in temu zgledu sledijo tudi drugod po Sloveniji.

MATEJ ŠURC

Odprava Karakorum 86 v knjigi
Konec februarja bo alpinist Viki Grošelj izdal bogato ilustrirano knjigo (v njej bo kar 23 barvnih in 10 črno belih fotografij) o slovenski alpinistični odpravi v Karakorum leta 1986. Avtor je bil njen vodja in je na tej odpravi splezal kar na dva osemtisočaka, Broad Peak (8047 m) in Gašerbrum II (8035 m). V knjigi boste zvedeli tudi vse o novem jugoslovanskem ženskem višinskem rekordu in o naši novi smeri v drugem najvišjem vrhu na svetu K2 (8611 m). Viki Grošelj izdaja knjigo v samozaložbi predvsem z namenom, da ta zelo uspešna odprava čim prej dobi tudi knjižno obeležje. V pričakovanju čim večjega odziva, skušamo avtorjevo tvegano in pogumno akcijo kar najbolj podpreti. Prednaročila pošljite na naslov: Viki Grošelj, Justinova 8, 61210 Šentvid. Prednaročniška cena (4500 din) velja do 20. februarja, zato pohitite!

Na Stol od 20. do 22. februarja
Dosedanjih udeležencev: 51.690
20. februarja bo pohod šolske mladine do Valvazorjevega doma, 21. in 22. februarja pa vseh drugih ljubiteljev gora
JESENICE - Letošnji 22. zimski spominski pohod na Stol bo v dneh od 20. do 22. februarja. Tako so sklenili člani pripravljalnega odbora pri koordinacijskem odboru planinskih društev jeseniške občine in občinskemu odboru ZZB NOV Jesenice. Bistvenih novosti tudi letos ne bo. V petek, 20. februarja, bo najprej pohod šolske mladine do Valvazorjevega doma, v soboto in nedeljo pa bo pohod drugih udeležencev na vrh Stola. Če bodo neugodne snežne razmere, bo pohod po spodnjih planinah.
Zimski pohod na Stol v spomin na bitko jeseniške čete 20. februarja 1942 je že vrsto let ena največjih planinskih in družbenopolitičnih manifestacij na Gorenjskem in v Sloveniji Doslej se je 21 pohodov udeležilo že 51.690 planincev in drugih ljubitelje gora. Vsako leto prihaja veliko novih udeležencev, ki jih pohod navduši in mu potem ostajajo zvesti leta in leta. En udeleženec je bil na vseh pohodih, dva sta bila dvajsetkrat, organizatorji pa vsako leto podelijo tudi več kot 100 plaket desetkratnim udeležencem.
Kljub priljubljenosti in uspešnosti pohoda pa se člani pripravljalnega odbora vedno znova srečujejo s finančnimi težavami. Za lanski pohod so porabili 63.600 dinarjev, pred letošnjim pa imajo tako rekoč prazno blagajno. Glavni stroški pri pohodu so značke in plakete, prenos opreme do Valvazorjevega doma, delo tehničnih služb. Posebej kaže opozoriti, da vsi, ki sodelujejo pri pohodu, dobijo le skromne dnevnice, čeprav morajo tri dni delati od jutra do večera, včasih tudi v mrazu in globokem snegu.
Člani pripravljalnega odbora se vsako leto zavzemajo, da bi še izboljšali organizacijo pohoda, vendar jim navadno zmanjka časa, ker se morajo ubadati z zbiranjem denarja. Rešitev vidijo v stalnem sistemskem zagotavljanju denarja prek samoupravnega sporazuma. O tem se bodo pogovarjali z zastopniki skupščine občine Jesenice in družbenopolitičnih organizacij.
Do letošnjega pohoda si bodo denar skušali zagotoviti na različne načine. Večjo pomoč pričakujejo od stalnih pokroviteljev ter delovnih in drugih organizacij v jeseniški občini in na Gorenjskem.

JANKO RABIČ

Naši na osemtisočakih
Med Jugoslovani verjetno še nekaj časa ne bo nikogar, ki bi se lahko pohvalil, da se je povzpel na vse osemtisočake ali pa na vse najvišje vrhove celin. Ni pravih možnosti, manjka predvsem sponzorjev, pa tudi marsikaj drugega je pri nas drugačno kot v okolju, kjer živi in dela npr. Reinhold Messner.
Pa vendarle imamo že 19 alpinistov, ki so se povzpeli na kak osemtisočak in tudi po tem se uvrščamo med dežele z »razvitim« himalaizmom.

Najvišjih štirinajst
Čeprav nekateri avtorji navajajo kar 22 (in celo več) vrhov, ki so višji od 8000 m, je pravih, samostojnih osemtisočakov le 14.
1. Everest (Sagarmata, Čomolungma), 8848 m
2. K2 (Čogori, Goodwin Austen), 8611 m
3. Kangčendzenga, 8586 m
4. Lotse, 8516 m
5. Makalu, 8463 m
6. Čo Oju, 8201 m
7. Daulagiri, 8167 m
8. Manaslu, 8163 m
9. Nanga Parbat, 8125 m
10. Anapurna, 8091 m
11. Gašerbrum (Hidden Peak), 8068 m
12 Broad Peak (Falhan Ri), 8047 m
13. Šiša Pangma (Gosaintan, Xixabangma), 8046 m
14. Gašerbrum II, 8035 m
Na štiri sta se povzpela Viki Grošelj (Makalu 75, Manaslu 84, Gašerbrum II 86 in Broad Peak 86) in Andrej Štremfelj (Hidden Peak 77, Everest 79, Gašerbrum II 86 in Broad Peak 86). Tri osemtisočake (Hidden Peak, Makalu in Everest) je že imel Nejc Zaplotnik, ko se je nanj zrušil led in sneg izpod Manasluja. V tistem času je bil eden redkih s tako bilanco in vse je kazalo, da jo bo hitro izboljševal; imel je vse potrebne dispozicije za to.
Nekoliko daljši je seznam tistih, ki so se že povzpeli na dva osemtisočaka: Stane Belak (Makalu, Everest), Bogdan Biščak (Broad Peak, Gašerbrum II), Stipe Božič (Everest, Manaslu) in Pavle Kozjek (Broad Peak, Gašerbrum II).
Po en tak vzpon jih ima še 12 naših: Janko Ažman (Makalu), Bogdan Brakus (Čo Oju), Tomo Česen (Broad Peak pa tudi Jalung Kang, 8505 m, ki pa ni na seznamu samostojnih vrhov), Janez Dovžan (Makalu), Rado Fabjan (Broad Peak), Tomaž Jamnik (Broad Peak), Silvo Karo (Broad Peak), Ivan Kotnik (Makalu), Matevž Lenarčič (Broad Peak), Marjan Manfreda (Makalu), Mojmir Štangelj (Broad Peak) in Marija Štremfelj (Broad Peak jugoslovanski ženski višinski rekord). Pa še Dušana Jelinčiča, našega tržaškega rojaka, člana Slovenskega PD Trst, bi lahko prišteli (Broad Peak).
Tudi število osvojenih osemtisočakov ni ravno majhno, na sedmih (50%) je že doslej vihrala jugoslovanska zastava in na tri od njih so se naši povzpeli po novih smereh. In če bo šlo vse po sreči, bi prihodnjo spomlad lahko na seznam uvrstili še prvi pristop na osemtisočak. Res ne na enega tistih »ta pravih«, ti so že davno opravljeni, pa vendarle - srednji vrh Lotseja je z 8420 m vendarle najvišji doslej še neosvojen vrh na svetu in odprava nanj je že sredi zaključnih priprav.

FRANCI SAVENC

Razpis za posnetke ekstremnega
Konec leta naj bi izšla publikacija Slovenske Vertikale s posnetki ekstremnega prostega in tehničnega plezanja, ledenega in kombiniranega plezanja, plezanja v slapovih in ekstremnega smučanja. Diapozitive pošljite na naslov: Janez Skok, Čerkova 9. Ljubljana, telefon 344-000 najpozneje do 28. februarja.
Posnetki naj bodo pokončnega formata, da pa morajo biti kvalitetni v vseh pogledih, pa najbrž ni treba poudariti posebej.

T.Č.

Le slapovi, pa še teh malo
Zadnje obilno sneženje je razmere v stenah popolnoma pokvarilo. Tako so ostali le še slapovi, toda glede na poročila, še ti niso obiskani kot navadno.
Vili Guček in Matija Andrenšek (oba AO Trbovlje) sta 8. januarja v Logarski dolini plezala slapove pod Sušico, medtem ko je Andrenšek dva slapova v Tamarju splezal že zadnje dni lanskega leta.
Člani Zgornje savinjske alpinistične sekcije iz Mozirja pa poročajo o dveh novih vzponih prek zaledenelih slapov. Oba je splezal Robi Supin: najprej slap Rastočnik (90°/75°, 30°,150 m, 2 uri), ki je nad kmetijo Lenart, na desnem bregu Savinje v bližini smučarske žičnice v Logarski dolini. Drug slap pa je imenoval Solza (70°/40°, 180 m, uro in pol), ki je desno od slapa Sulica. Poleg teh dveh so tudi drugi člani ponovili nekaj slapov v Logarski dolini.