Nedelo, Reportaža - Gregor Kališnik: Plezalna plastika: Po veliki večini slovenskih oprimkov grabijo tujci
V življenju se lahko ubadamo z abstrakcijami, modro- ali veroslovjem, lahko s snovnejšimi, konkretnejšimi, oprijemljivejšimi predmetnostmi, denimo z izdelovanjem plezalnih oprimkov.
Ljubljančan Matevž Gradišek je naš »prvi in edini mednarodni sodnik športnega plezanja z najvišjo licenco, štirinajst nas je na svetu, odsodim tri, štiri tekme svetovnega pokala na leto«. Tekmoval ni nikoli, rekreativno je 39-letnik plezal od leta 1990, nato ga je v alpinizem zvleklo, zima, dry tooling, ledno plezanje. Njegova žena Romana Savič je bila športnoplezalna reprezentantka.
Saj se razumemo, narava je naskakovalcem večinoma naklonjena, a ko jo prehuda sitnoba prime, je za plezalce vrag. Plezati pa je treba ves čas. Najprej so nekateri pionirji tekmovalnega športnega plezanja, Matevž omeni Vilija Gučka, Aljošo Groma, »gotovo je bil še kdo«, oprimke doma pacali, za domače stence, gajbo izdelanih so vzeli na tekme v tujino in jih začeli prodajati. Začetek devetdesetih je bil, ko so se nekateri jeli vpraševati, ali bi izdelovanje plezalnih oprimkov iz samonamembnosti vir preživetja postalo. Matevž in Romana sta ustanovila firmo MRclimbing.
Skoraj dvajset let je tega. »Da si iz Slovenije,« kot tekmovalec ali izdelovalec, »je včasih v športnem plezanju veliko pomenilo.« Danes? MRclimber: »Slovenija ni trg, je premajhna, doma prodamo pet odstotkov oprimkov.«
Nori na poli
In kako vražiča zamesimo? »Prvo pravilo je ergonomija,« razložimo, prilagoditev delovnega okolja uporabniku. »Vsi mislijo, da z oprimki kopiramo naravo, a narava je predobra, mi lahko naredimo le super plastiko.« V naravni smeri greš načeloma manjkrat, v dvorani neštetokrat čez isti oprimek. Zato mora biti plastični varnejši, saj je intenzivnost oprijemanja toliko večja. Drugače, čeprav je v naravi kakšen oprimek oster kot britev, malo zajavkaš in je za teboj, v umetniji pa gre za repeticijo. Če bi naravo preslikavali, bi bilo za prste prehudo. A naj gredo smernice proti amorfnosti ali ne, »prijaznost do prstov ostaja pravilo«. Nekoč »pa je bilo veliko finger killerjev,« morilcev prstov, »mi smo s tem opravili«.
Drugi parameter, povezan s prvim, je trenje. »Bolj ko je oprimek hrapav, bolj prste žre.« Bolj hrapavo ne pomeni samodejno več trenja. Bistvo je »fin grif s čim več trenja«. Biti mora dolgoročno zdržljiv, mimogrede, Gradišek izdeluje tudi čisto gladke, ki pa jih ne grabi gola roka, ampak hakljajo derezni zobčki in cepini. Tretji dejavnik je oblika, estetika, tu ima »vsak izdelovalec svoje vizije«.
In iz česa so oprimki? »Nekoč je bil osnova poliester z dodatki peska, steklene tkanine, danes je poleg tega že poliuretan, ki je prožnejši od poliestra, iz njega lahko delaš lupinaste, votle, lažje oprimke, je pa bistveno dražji in tehnologija je zahtevnejša,« razlaga Matevž.
Razvoj izdelovanja oprimkov po njegovem ni skokovit, hiter, kljub »vsemu je oprimek primitiven izdelek«, ne gre za hi-tech. »Tudi v firmah, ki so bistveno večje od nas, imajo primitivno proizvodnjo.«
Od sestavin k postopku, v grobem kajpada: »Najprej narediš original, proto,« Matevž je prizanesljiv in metaforizira zame, »iz pene za surfe, lahko pa se potrudiš in ga narediš iz gline.« Glino obdeluješ z roko, peno z orodjem, nožem, brusom, je razlika. »Čez prototip preliješ silikonski kavčuk, ko se posuši, dobiš gumijasto šalčko,« kalup je kot radirka, pripravljen za vlivanje. In medtem ko glineni proto ostane, se penasti uniči.
Še o moji deželi: »Birokratsko in finančno je proizvodnja oprimkov v Sloveniji zapleten proces. Še pred nekaj leti smo imeli proizvodnjo pri Cerknici, a bilo je ogromno birokracije za delavnico, pa material je dražji kot,« denimo, a ne po naključju, »v Franciji. Zato smo vse skupaj leta 2006 selili v Španijo, leta 2008 pa v Francijo v La Rochette blizu Grenobla, kjer živi moj distributer.« Skupaj sta odprla firmo, Francoz skrbi za proizvodnjo, »jaz za dizajn, pa Slovenijo pokrivam, kar je je«. Največja odjemalka oprimkov MRclimbing je Francija, 40 odstotkov, tu so Belgija, Nizozemska, Avstrija, Norveška, Švica, pa predvsem Nemčija in Japonska. Iz Francije je cenejša distribucija in v svetu je bolje, ne če se delaš francoza, ampak »če si Francoz, ne Slovenec«, je prepričan Gradišek, z ženo manjšinski lastnik podjetja.
In če bi bili oprimkarji odvisni le od plezalcev, bi že zdavnaj na oni svet zlezli, »oprimke kupujejo šefi centrov, poslovneži«, okej, včasih so tudi klajmberji.
Čeprav je še nekaj eksotov, je načeloma na svetu zelo malo res slabih oprimkov. Pa standardizacija, »point mora biti na varnosti«, je še zelo šepava. In še: »Poliuretan ni ravno, da bi ga vdihaval, ni bio izdelek, vsaka proizvodnja je umazan posel.«
Minimalno največji
»Lapis, Samsara, MRclimbing,« so približno odgovorili šefi treh plezalnih, no, ne centrov, ampak umetnih sten, na povpraševanje, kam bi se obrnili za nakup večjega števila oprimkov.
Smo že na Vrhniki, ustavim se pred hišo, hiško, na prvi, drugi in sedmi pogled človek težko verjame izjavi, da notranjost skriva »največjega neodvisnega proizvajalca plezalnih oprimkov na svetu«. Tako se izrazi 39-letni Ljubljančan Jaka Schlamberger in nadaljuje, da ima ljubljansko podjetje Schlamberger P&J tri oprimkovne znamke, Lapis, Bleaustone in 23holds. Jaka, rekreativni plezalec in magister ekonomije, je lastnik druge, z enakoletnim Vrhničanom Aljošo Gromom pa je solastnik prve in tretje blagovne znamčice.
Ako me je Gradišek nekako seznanil s sestavinami in postopki, kakor bi mi povedal, da za kruh potrebujem moko, sol, kvas ... in približno, kako vse skupaj vkup vržemo, je bilo pri Schlambergerju drugače. Pomagala mi ni niti izmišljotina, da sem bil dan poprej v Coca-Coli in so mi fotokopirali izvirni recept te relativno razširjene pijače.
V vrhniški delavnici je sedem zaposlenih, sogovornik je vštet, pa še dva kreativca, eden teh je Grom. Največji neodvisniki na svetu? S tem so mišljeni proizvajalci izključno oprimkov, ne recimo plezalnih sten, pri katerih so oprimki nujno, nenujno zlo, kolateralni izdelek in podobno.
Schlamberger pove, okej, že prej so »bili zelo kakovostni«, nakup znamke bleaustone pa da jih je izstrelil bistveno više v mednarodnem oprimkovanju. Firma Angleža Lloyda Betswortha je bila v rdečih številkah, Schlamberger je kupil določeno infrastrukturo, modele, stroje in blagovno znamko. Primerjalno prednost jim daje Betsworthova učna vez z Danom Frenchem, možakom, »ki je tehnologijo izdelave oprimkov radikalno izpopolnil, izboljšal. Imamo tehnološke prednosti.« Izpolnjujejo potrebe trga, ne delajo na pamet, poslušam. Jaka razmišlja, da gre za »super mlado industrijo«, ki ima pred seboj še zelo oprijemljivo prihodnost, je pa, za zdaj, premalo standardizirana.
»V Sloveniji prodamo pol odstotka oprimkov, največ v Nemčiji, na Japonskem, v Južni Koreji, Franciji, Veliki Britaniji.« In če imajo manjše firme približno 400, 500 različnih oprimkov, »jih imamo mi trenutno kakšnih 2600«. Pa glede na to, da se dela s plastiko: »Izpusti iz naše delavnice so zanemarljivi, manj škodljivi za ljudi, kot če vdihavajo avtomobilske izpuste.«
Še to, zakaj bleau- in ne bluestone? Ker je povezano s Fontainebleau, območjem nekaj deset kilometrov iz Pariza, balvansko zibeljo in rajem obenem. In oprimki te znamke so kopije tamkajšnjih živoskalnih detajlov.
Samsara? V ljubljanskem podjetju Rvc, kamor Samsara sodi, se pogovarjamo z zaposlenim Klemnom Demšarjem, rekreativnim plezalcem. Podjetje, slišim, deluje 13 let, v Sloveniji proda 1,5 odstotka ponudbe. Ne, ni bilo neprijaznosti posredi, ampak toliko o tem.
Pod črto
»Saj sem samo hotel vprašati, kako oprimek scompramo?« bi lahko pojokcal po izkušenem.
Ni me zanimalo, kdo je bil prvi med prvimi, kdo je tridesetkrat večji in kdo štiridesetkrat manjši. Je pa jasno, v Sloveniji nastane zelo veliko »climbing holdsov«, a skoraj vsi gredo v širni svet. Ker domovine ni, če je, pa so tu menda vrtički, močvare, greznice, nefer naveze, tu so sorodstva, pa politika, nekaterim se o tem gabi celo govoriti. Si predstavljate zmes plastike, peska, vlaken? Vleče se, lepljivo je, čobodrasto, preden se strdi, pa še smrdi. Metonimija domačijskega rekla: kolikor ljudi, toliko zmesi? Saj obiskani niso drug čez drugega udrihali, medvrstičje je sitno podobo izrisovalo.
Najboljši se preživljajo v svetu, kjer njihove reklame menda tudi po zraku letijo, menda previsoko, da bi jih kakšno poleno zadelo. In za izpolnitev visokoletečih poslovnih ciljev ni treba onstran meja nikomur lds, ups, pomota, lsd jemati. Kdor zna, ta vliva, kot se šika. In zadeva se očitno prijema.
Čeravno z ene strani nad vsemi visi kriza, z druge vse hujša konkurenca.
Grega Kališnik,
besedilo in fotografije