Delo, Šport: ... Šola za poklicne gorske vodnike
Izobraževanje bo v letu 1994 obsegalo najmanj tri večdnevne praktične in teoretične vaje v gorah in dodatno teoretično izobraževanje. Na koncu šolanja bodo udeleženci opravljali izpite za pripravnike za gorske vodnike. Izpite za gorske vodnike pa bodo opravljali po uspešni pripravniški dobi, ki bo trajala največ tri leta.
Seznam pristopnih pogojev za pripravnika za gorskega vodnika in obrazci za prijavo so na voljo v pisarni PZS, Dvoržakova 9, Ljubljana ter na vseh alpinističnih odsekih in klubih. Med tehničnimi usposobljenostmi se zahteva status (ali kako drugače dokazano znanje) alpinističnega inštruktorja ali gorskega reševalca, obvladanje prvin smučanja, v zadnjih petih letih najmanj petindvajset vzponov poleti in pet pozimi, od tega vsaj šest najmanj V. stopnje v več kot 400 m visokih stenah in vsaj eden pozimi; v zadnjih petih letih vsaj po trije ledni ali kombinirani vzponi v stenah s stalnim ledom in snegom, od tega vsaj po eden V. stopnje v čez 400 m visokih stenah ter vsaj pet turnih smukov letno z vrhov nad 2000 m.
Vsi, ki jih zanima poklic gorskega vodnika, naj svoje prijave pošljejo na Združenje gorskih vodnikov Slovenije, najpozneje do 31. t. m.
(A. B.)
Nenavadna zgodba
Danska odprava štirih članov, ki jih je plačal snemalec TV, se je poleti namenila na Pik Pobeda, v Tien Šanu v Kazahstanu sta se jim pridružila še prevajalec in šofer z majhnim kamionom ... Ker pa je bilo slabo vreme, so po tednu dni odšli v Kirgizijo, v Pamir, kjer so hoteli na Pik Lenina.
Ko so prišli v bazni tabor, je bil le ta prazen. Vreme je bilo tudi tod slabo in vsi so že odšli. Toda oni se niso dali in vseh pet je odšlo proti vrhu.
Potem, ko je dvojica (Soren Smit, prvi Danec, ki je bil na kakem osemtisočaku in Jasper) postavljala višinski tabor na 6500 m višine, zdravnik pa ju je še čakal v vmesnem taboru, so se drugi trije vrnili v bazo. Tu pa jih je čakalo žalostno presenečenje: oba spremljevalca sta ležala v šotoru — mrtva.
Po radiu so poklicali policijo, ko pa so leti prišli, so jim kljub težavam z jezikom, dali jasno vedeti, da z mrtvima nimajo kaj opraviti in da ju mora odprava skupaj s kamionom »vrniti« v Almo Ato, odkoder so. Ni jim preostalo drugega, kot da so sami prevozili vseh 1500 km slabih cest in to s truploma v kamionu. V Alma Ati pa je tudi trajalo še nekaj dni, da so opravili vse preizkuse ... Rezultat je bil tak, kot ga je predvidel odpravin zdravnik: botulizem. Oba Kazahstanca sta očitno v bazi pojedla nekaj hrane, najverjetneje konzervirane, ki je bila strupena.
»Fantje so se vrnili brez alpinističnih dosežkov, toda za medije so bili kar nekaj časa silno pomembni,« novico zaključuje naš rojak in sodelavec Dolfi Rotovnik.
F. S.
Blaž Rant že čez smer 8a
Star šele 9 let, je v enem dnevu preplezal San Pedra (8a) in Brezmadežno (7c) pri Železnikih
Smer je mladi škofjeloški plezalec preplezal na začetku šolskega leta, 1. septembra, in s tem odlično zaključil sezono skalnega težavnostnega plezanja. Že na začetku sezone je bil zelo uspešen: 15. marca je v petem poskusu preplezal desetmetrsko smer Majhni, gladki, spolzki (XI-) v škofjeloški kasarni po komaj treh tednih študija. Pod vodstvom trenerja Jožeta Kordiša in ob rednem plezanju v skali z bratom Tomažem je v nekaj mesecih dvignil svoje sposobnosti do ravni spodnje desete stopnje.
MLADI PRVAK - Devetletni Blaž Rant v smeri San Pedro.
Med šolskimi počitnicami je deset dni plezal v južni Franciji: v Verdonu je na pogled splezal enajst smeri do 6c, v Quinsonu pa je v enem dnevu na pogled splezal Ceriduen (7b) in Allezy les pigeons (7b), poleg teh dveh pa še Noel au balkon (7a) in La fiente (6a). Vse smeri so dolge 30 ali 35 metrov.
Na zadnji pokalni tekmi in obenem državnem prvenstvu v Tržiču pa je po nekoliko slabšem spomladanskem začetku in po jesenski zmagi v Žireh lanski cicibanski viceprvak spet postal državni prvak in zmagovalec tekem za pokal Slovenije. Tako je uspešno zaključil ne le skalno sezono, ampak tudi tekmovalno sezono na umetnih stenah.
Mladi plezalec je začel plezati pri šestih letih v škofjeloški kasarni, se leta 1990 pridružil šoli plezanja, ki jo je vodil Srečo Rehberger in leta 1991 nastopil na prvih tekmah. To leto je na zadnji spomladanski preizkušnji na Mostu na Soči dosegel četrto mesto. Pod vodstvom Francija Jensterla je istega leta v Domžalah postal državni prvak, leta 1992 skupni zmagovalec pokala Slovenije in cicibanski vice prvak na tekmi v Radovljici, sezona 1993 pa je bila njegova najuspešnejša do zdaj.
A. B.
ALPINISTIČNE NOVICE
Bariloche Fantastico
Najnovejša (in daleč najboljša doslej) upodobitev panorame Bariloč in tamkajšnjega gorskega zaledja je delo našega rojaka Marka Jermana. Svoj domači kraj (sedaj že nekaj časa z družino biva v neposredni bližini Ljubljane, kjer se nadvse uspešno ukvarja z vitraži) San Carlos de Bariloche v argentinski državi Rio Negro, mesto z močno slovensko kolonijo, Slovenskim planinskim društvom ... je izredno plastično prikazal na lepem barvnem posterju, ki je več kot le zanimivo propagandno gradivo. Tudi za nas!
Ob nekaterih znanih imenih gora (najvišji je dvoglavi Tronador na meji s Čilom) so namreč tudi nekatera »naša« imena. Ni težko najti Campanile Esloveno pa tudi ne Lago Tonček, Cerro Dinko in podobna imena.
F. S.
Deviški šesttisočak
Dva člana poljskega KW (Klub Wysokogórski) sta lani obiskala oddaljeno in redko obiskano Lupghur Glacier Valley v skupini Hispar (Mustagh) v pakistanskem delu Karakorurna. In 31. julija se jima je posrečil prvi pristop na deviški vrh, visok približno 6500 m. Vzpon sta opravila na alpski način, v 25 urah, smer pa je visoka 1500 m in ocenila sta jo s 40-60°, ponekod IV. Njun vzpon je - po oceni Jožefa Nyke in doslej znanih podatkih — med najbolj zanimivimi alpinističnimi dosežki lanske poletne sezone v Karakorumu.
F. S.
Smučarski izlet v Flachau
Komisija za mednarodno sodelovanje pri Planinski zvezi Slovenije organizira v soboto, 15. 1. 1994, smučarski izlet v Flachau z odhodom ob 5.30 zjutraj izpred PZS na Dvoržakovi 9 v Ljubljani. Prijave in vplačila sprejema pisarna PZS (tel. 312-553 in 315-493) do zasedbe mest v avtobusu.
A. B.
Umetni oprimki v Ospu
V Babni nad Ospom je nastalo in še nastaja zelo zanimivo sodobno urejeno plezališče, ki ga snujejo prizadevni tržaški plezalci. Smeri so večinoma lažje in takšnim plezalcem tudi primerno, odlično varovane. Žal pa so opremljene tudi s številnimi umetnimi, izklesanimi oprimki.
Kaj, ko bi se ob lahkotnem zimsko-spomladanskem plezanju v katerikoli od teh smeri nad slikovitim Ospom vsaj za trenutek, držeč se za prijeten, gladek, izdolben oprimek, spomnili, da če je čar plezanja v sposobnosti premagovanja naravnih skalnih oblik, potem umetni oprimki, takšni ali drugačni, govorijo o nekih drugih »skrivnostih«.
Nemara se res ob novih zvrsteh plezanja izgubljajo stara načela, ali drugače rečeno, merila, ki so lastna enim zvrstem, se zgrešeno uporabljajo za vrednotenje drugih. Mogoče je tudi res, da šport enačimo z dosežkom in zato s ciljem opravičujemo sredstva. Zna biti, da pozabljamo, da je zelo pomembno, kako, na kakšen način je nekaj doseženo.
In mogoče je, čisto za konec, možno tudi to, da ostaneta sem ter tja kakšna stena ali smer nepreplezani.
VLADO JUREKOVIČ
Dvomi o vzponu v Half Domu
Pred šestimi leti sta si Paul Piana in Todd Skinner zmislila, da bosta prosto ponovila štiri po njunem mnenju velike stene v Severni Ameriki: El Capitan (Salathé Wall, uspela 1988), Mount Hooker (severna stena, 1990), Proboscis (Veliki kanadski nož, 1992) in Half Dome (Direktno smer). Lani je Skinner severozahodno steno Half Doma preplezal prosto, z rdečo piko, kot sam pravi, za to pa je porabil 61 dni in pri tem zamenjal več soplezalcev (Paul Piana, Nancy Feagin, Scott Franklin, Steve Schneider, Steve Bechtel in Chris Oats). Najtežje so bile gladke, skoraj navpične plošče, prosta ocena smeri je VI, 5.13 c (tehnična 5.10 A3+).
Franklin pa prostemu vzponu oporeka; Skiner je v drugem 5.13 raztežaju tik pod stojiščem zagrabil za zanke, ki so visele z varovališča. S tem se je izognil delikatnemu manevru v plošči, kjer skoraj ni oprimkov. Skinnerju se to zdi samoumevno, po Franklinovem mnenju pa mora prosti plezalec v velikih stenah od vstopa pa do vrha prijemati samo za skalo, tako kot soler, brez zank in varovališč, kot da je celoten vzpon en sam raztežaj. O tem bo še razprava, olajšal pa jo bo video posnetek, saj so vzpon filmali.
A. B.
Vlado Rotovnik
12. decembra 1993 se je na Raduhi smrtno ponesrečil član ravenskega alpinističnega odseka Vlado Rotovnik.
V gore je rad zahajal že kot mladenič. Alpinistom se je pridružil pred petimi leti, da bi osvajal neosvojljivo in od takrat je bil doma tudi v tistih predelih gora, ki so odprte le izbrancem. Bil je zagnan in takoj je želel doseči nekaj več, za kar je bil pripravljen trdo delati. Razvil se je v vrhunskega tehničnega alpinista. V domačih hribih je preplezal veliko novih smeri zgornje težavnostne stopnje. Pred njim so se začela odpirati nova obzorja in novi izzivi. Pot ga je vodila preko domačih gora v gore sosednjih držav in v oddaljeno Ameriko v Yosemite, kjer se je preizkušal v stenah Half Doma in El Capitana.
Koroški alpinisti se poslavljamo od prijatelja, ki je s svojimi dejanji zapustil neizbrisno sled med nami. Ostal nam bo v globokem spominu.
AO RAVNE
New Delhi: razprava o problematiki odprav
V komisiji za odprave mednarodne planinske organizacije je slovensko zastopal Tone Škarja, načelnik Komisije za odprave v tuja gorstva PZS
Zadnji letošnji sestanek (in predzadnji v tej sestavi) Ekspedicijske komisije mednarodne planinske organizacije UIAA v letu 1993 je bil v New Delhiju — v organizaciji in v prostorih indijskega himalaj-skega gorniškega inštituta. Udeležil se ga je (s podporo letalske družbe KLM) tudi Tone Škarja, načelnik KOTG, ki je razen tega v Indiji »pripravil teren« za odprave v Sikim, v Katmanduju pa postoril, kar je bilo potrebno za skladiščenje opreme PZS, ob tem pa uredil še probleme v zvezi s prošnjami za naše letošnje odprave v nepalsko Himalajo, z novim vodstvom NIMA pa pripravil novi dogovor o šoli v Manangu. »Bilo je nadvse delovno, pa tudi uspešno.«
O odpravah je bil sredi leta v Santiagu simpozij, na katerem so obravnavali problematiko razmerij med deželami gostiteljicami odprav (Indija, Nepal, Pakistan, Tibet) in organizatorji odprav oziroma alpinisti. Obravnava je bila zelo pristranska, skoraj krivična in zato neplodna. V bistvu pa lahko gre le za iskanje kompromisa med željami po zaslužku in varstvom narave pri gostiteljih ter med željo po čimbolj sproščenem režimu in — prav tako - željo po ohranitvi narave pri gostujočih.
Čeprav so Kitajci odprli lep del Himalaje, je težišče odprav naravnano k Everestu (popularnost) ter Čo Oju in Šiša Pangmi (enostavni pristopi po normalnih smereh). Nepoznavanje Tibeta ter nezaupanje ovira Kitajce, da bi dali v »uporabo« tudi posamezne predele šesttisočakov; tudi le za krajši čas, n. pr. za kak tabor ... Splošno odprtje Tibeta pa bi za to revno in redko naseljeno deželo pomenilo ekološko katastrofo in še močan demografski pritisk.
V Indiji je žal velik del vzponov na lažje vrhove v Garvalu opravljen na »črno«, medtem ko je težje vzpone (ker trajajo dlje) lažje pravočasno odkriti. Režim v Karakorumu (Rimo, Siačen) je zaradi političnih razlogov strožji, v Sikimu (kolikor je sploh odprt) pa tudi iz ekoloških.
V Butanu ne marajo tujcev in obiske zelo omejujejo, morebitna dovoljenja pa mastno zaračunavajo.
Pakistan ima še najbolje urejen in utečen režim. Velik del njihovih gora je celo povsem odprt, tako da je pri njih najlažje organizirati tabore na evropsko običajen način (brez vnaprej določenih in plačanih vrhov). E. Bekker (Nizozemska) je 2. mednarodni tabor UIAA, ki je bil septembra letos v Skarduju (25 udeležencev iz 13 držav, veliko dobrih vzponov na šesttisočake, stroški - brez letalskega prevoza - pa 1500 USD) ocenil: dobra organizacija, dober pakistanski servis, dobro vzdušje in nizka cena.
Eden izmed zaključkov komisije je bil, da bodo skušali doseči olajšave za mlade in za od članic UIAA prijavljene odprave in tabore. Za pridružene člane pa naj ne bi zahtevali posebnih potrdil (vodja tako ali tako nosi vso odgovornost do oblasti).
Še pomembnejše kot sama udeležba na sestanku so bile druge Škarjine aktivnosti, ko so mu še dodatno prišle prav izkušnje, ki jih je nabral kot vodja odprav in še vedno aktiven alpinist. Na primer: že med obiskom v Himalajskem gorniškem inštitutu v Darjeelingu (ustanovo takega tipa si je mogoče le želeti: učilnice, prenočišča, knjižnica, muzej, rastlinjak, pripravljajo umetno steno v dvorani... Po tragičnih izkušnjah indijske vojske na višinah 4-5000 m - med spopadi na kitajski in pakistanski meji - je namreč vojska prevzela glavnino stroškov indijske gorniške vzgoje, pa tudi skrb nad samo organizacijo), kjer je uradno kar 16 profesionalcev, neuradno pa verjetno vsaj še enkrat toliko.
Po sestanku je Škarji — po vrsti administrativnih težav - uspelo pridobiti tudi dovoljenje za kratek obisk zahodnega dela Sikima. S Čilencem Jordan-Fuchem ta si v spremstvu inštruktorja Pasanga Namgjala ogledala južno steno Kangčendzenge — povsem nedotaknjen alpinističen problem prvega razreda. Rezultat je lahko že leta 1995 odprava (vprašanje je le, bo to čilsko-slovenska ali čilska?). Vzhodno steno Kangčendzenge, ki je problem enakega pomena, pa bo - kaže - (obljuba na licu mesta, v Gangtoku) mogoče proučiti z manjšo odpravo, ki bi imela za cilj enega izmed tamošnjih vrhov (6 - 6500 m). Diapozitivi, ki jih je proučil s polkovnikom Kumarjem, namreč niso dati jasnejše predstave o pravnih možnostih. So mu pa zato predstavili vse dosegljive zemljevide, razložili formalnosti ipd. »Tudi sestanek s sekretarjem IMF je izzvenel kot potrditev dobrih odnosov,« je povedal Škarja.
V Manangu pa bodo začetniški tečaji (nadaljevalnim, ki so jih vodili Francozi, se odpovedujejo) poslej konec pomladi. Novi predsednik NMA Davo Norbu je potrdil, da želijo pomoč treh naših inštruktorjev in zdravnika. Razgovore so potem »zapečatili« na skupni večerji s komitejem za vzgojo, ko ga vodi Pertemba. In bilo je še kup drugih (pre)potrebnih poti. Na ministrstvo za turizem, pa k vodji urada novega sekretariata oddelka za gorništvo, nujno je bila zlasti sprememba njihovega spiska članic UIAA, kjer je bila - enako kot na sekciji TT poštnega ministrstva — še vedno le »Yugoslavia« (kar je že močno otežkočalo stike in še posebej posredovanja). Za konec pa še »opravičilni« sestanek s šerpami, ki so si letos rezervirali čas za naše odprave, pa so jih potem nekateri šele zadnji trenutek odpovedali. Ker je odprav vedno manj, je bila zadeva toliko težja.
PREJELI SMO
»Alpinistično-plezalni razgledi 43 aktualni«
(Delo 20. december 1993)
V prispevku s tem naslovom se Aleš Bjelčevič z veliko mero osebne prizadetosti spravlja nad moj intervju. Ta »družinska« alpinistična revija izhaja le v kakih 500 izvodih in je 99,5% bralcem Dela nedosegljiva.
Zdaj sem sam prisiljen trditi, da v intervjuju prav posebej in nikogar niti ne hvalim niti ne grajam, le po svojih skromnih močeh pojasnjujem svoj pogled na nekatera dejstva in pojave, kar je tudi sicer namen večine intervjujev.
Sodim, da sem napad izzval z edinim stavkom, ki se tiče Dela: »V Alpinističnih novicah je treba popraviti jezik - včasih je posmeh slovenščini.« Od tega mnenja pa ne odstopim!«
Slovenski jezik mi je ena najdragocenejših stvari in želodec se mi obrača, ko plezalci »probavajo« steno, ko se plazijo čez »plate«, ko se z vrha »abzajlajo« itd. itd.
Ta zamera ne gre toliko piscu, ampak bolj športnemu uredništvu, ki bi vsaj kdaj pa kdaj lahko poklicalo na pomoč kakega slavista. Kajti sicer je jezik v Delu kar na lepi ravni.
TONE ŠKARJA
Planinski vestnik št. 12 s pogledom v 1993. leto
Na prvem mestu zadnje lanske številke Planinskega vestnika poroča urednik Marjan Raztresen o treh jesenskih odpravah, dveh v Himalajo in eni v Yosemite: Knezovi in Svetičičevi v južno steno Anapurne in smučarski na Šišo Pangmo (Kranjc, Karničar, Golob, Tomazin) ter Karovi in Prezljevi v El Capitan.
V kratkem prispevku Prelomno leto opozori isti avtor na morebitne odločilne spremembe v večini oblik organiziranega planinstva kot posledico dolgoletnih trenj, ki so bila v preteklem letu najočitnejša. Tomaž Banovec je avtor spominskega zapisa o dveh pokojnih gornikih, očetu in sinu Vladu in Danilu Golobu.
Janez Bizjak poroča o delu mednarodne komisije za varstvo Alp, ki je lani organizirala dva delovna seminarja o problemih s pitno vodo iz Alp. Ena od njihovih ugotovitev je, da postajajo z upadanjem ledenikov v granitnih Alpah apneniške Alpe eden od rezervoarjev pitne vode v Evropi, zato ga je treba zaščititi. Isti avtor poroča tudi o delu Komisije za varstvo gora pri UIAA.
Danilo Sbrizaj poroča o našem prvem ekološkem gorskem stranišču na Prehodavcih, Jože Biščak pa o osnut-ku zakona o lastninjenju turističnih podjetij v Triglavskem narodnem parku. Obisk dr. Konrada Spindlerja je bil povod za članek Marjana Raztresena Alpski človek iz kamene dobe o odkritju mumije v Oetztalskih Alpah.
Branko Jalžič in Vlado Božič podajata kronologijo raziskovanja najgloblje hrvaške jame, Lukinega brezna (-1355 m) na Velebitu, ter njen opis in pomen. Iztok Tomazin opisuje večerni polet s padalom z Begunjščice, Bojan Počkar pa vzpon po vzhodni steni Monte Rose.
Potopisna sta tudi članka Rafka Terpina in Milana Vošanka, pred koncem pa je še odlomek iz besedila knjige fotografij Staneta Klemenca in Jožeta Hanca Slovenija iz zraka, ki ga je napisal Matjaž Kmecl. Rubrika Odmevi (in en članek iz rubrike Društvene novice) pa je večinoma zapolnjena s problemi, ki so lani pretresali naše planinstvo.
ALEŠ BJELČEVIČ
Gorskih nesreč vsakih deset let dvakrat več
Tolminska GRS je praznovala 45 let – V zadnjem desetletju na Tolminskem 59 nesreč, v katerih se je smrtno ponesrečilo 21 planincev - 6683 ur reševanja
TOLMIN, 2. januarja - Lani je minilo 45 let, kar so na Tolminskem ustanovili gorsko reševalno službo. Služba, zdaj ima 32 operativnih reševalcev, je sestavljena iz enot s sedeži v Tolminu, Kobaridu in Podbrdu. V vseh teh letih so gorski reševalci tolminske občine posredovali v 128 nesrečah in pomagali 155 osebam.
Kot ugotavlja dolgoletni načelnik tolminske GRS Janko Koren, se je število nesreč v obsoških gorah, kjer se je v 45 letih poškodovalo 45 oseb, 50 pa je zaradi poškodb umrlo, v zadnjem desetletju močno povečalo. Od leta 1983 sem je služba posredovala pri 59 nesrečah s 33 poškodovanimi in 21 mrtvimi planinci. V enem desetletju so reševalci iz Tolmina, Kobarida in Podbrda, kjer delujejo enote GRS, opravili skupaj 6683 reševalnih ur.
Gorski reševalci tolminske občine se ob 45 letnici obstoja GRS v Posočju spominjajo načelnikov Janeza Vidmarja, Petra Berginca, Franca Ceklina, Romana Rutarja in Franca Isteniča. V brošurici, ki so jo izdali ob jubileju, pa obujajo spomin na dva, skoraj legendarna člana, Cirila Cudra-Tilja in tragično preminulega Alojza Fona-Hulja.
Iz analize nesreč na območju tolminske postaje GRS, ki jo je pripravil Edo Kozorog, se da razbrati, da se vsako desetletje število nesreč podvoji. Razmerje med nesrečami z najhujšimi tragičnimi posledicami, s poškodbami in s srečnim koncem se na žalost bistveno ne spreminja. Avtor analize ugotavlja, da več kot tretjina nesreč, v katerih je posredovala tolminska GRS, ni tipično gorskih. Več kot dve tretjini nesreč pa je posledica subjektivno pogojenih nevarnosti v gorah. Dogajajo se zaradi zdrsov, padcev, bolezni, izčrpanosti in podobnih nevšečnosti.
Tudi za preostalo, z objektivnimi okoliščinami pogojeno tretjino nesreč v obsoških gorah velja, da bi se jim planinci lahko izognili, če bi pri izbiri ture in opreme zanjo upoštevali vremenske razmere in svojo telesno pripravljenost. Kot ugotavlja Edo Kozorog na srečo v gorah nad Sočo ni dosti nesreč tiste vrste, ko posameznik zaide v škripce zgolj zaradi lastne malomarnost ali nečimrnosti. Gre seveda za nesreče, ki reševalce najbolj raztogotijo in jih navdajajo z občutkom, da jih je nekdo, po domače povedano, »nategnil«.
Gorska reševalna služba tolminske občine ima med vsemi na Slovenskem najtežavnejši teren, saj deluje na okoli tisoč kvadratnih kilometrov velikem ozemlju največje in najbolj gorate slovenske občine. Kot ugotavlja njen načelnik Janko Koren so vrste njenih članov terenu temu primerno tudi opremljene. Reševalcem sta pri nakupu opreme pomagala zavarovalnica Triglav in HIT Invest iz Nove Gorice.
Tolminski reševalci, ki delujejo tudi v gorah vzdolž stotih kilometrov državne meje z Italijo, imajo stike tudi z gorskimi reševalci z one strani meje. Po strokovni plati sodelujejo predvsem s stanovskimi kolegi iz Trenta. V stikih z njimi predvsem ugotavljajo in prevzemajo prednosti različnih šol gorskega reševanja.
KATJA ROŠ
PREJELI SMO
Še o dveh mrtvih v snežnem plazu
Dne 14. in 15. decembra 1993 sem v Delu prebral dva članka o smrti dveh planincev, katera je zasul snežni plaz v steni Raduhe. Tisti vikend, to je od petka 10. decembra do nedelje 12. decembra, nisem niti v Delu niti v oddajah TV Slovenija in RA Slovenija zasledil nobenega opozorila o nevarnosti snežnih plazov. V tej sezoni sem opazil le 22. novembra v 2. TV dnevniku RTV Slovenije in 23. novembra v Delu opozorilo o nevarnosti snežnih plazov. Iz tega sem sklepal, da razen 22. in 23. novembra, odnosno še par dni zatem ni bilo nevarnosti snežnih plazov. Ali omenjeno opozorilo velja do preklica?
Sem redni obiskovalec naših gora tudi v času, ko so le-te zasnežene in zato podatke o nevarnosti snežnih plazov bolj potrebujem, kakor ponavljajoče zoprne reklamne podatke na TV in RA Slovenija. Sprašujem, ali kot RTV naročnik in bralec Dela ne morem dobivati rednih kvalitetnih podatkov o nevarnosti snežnih plazov, kakor je to običaj v drugih alpskih deželah? Vse tako kaže, da se ne približujemo Evropi, ampak potujemo v nasprotno smer.
Ker že mnogo let hodim v gore, se spomnim, da je v letih 1975 do 1986 v razširjeni zimski sezoni Hidrometeorološki zavod Slovenije pripravljal opozorila vse dni v tednu in jih preko RA Ljubljana in drugih medijev posredoval javnosti. Znano je, da je HMZ financiran iz državnega proračuna, v katerega vsi občani vplačujemo vrsto davkov. Zakaj ministrstvo za okolje in urejanje prostora, kamor spada Hidrometeorološki zavod RS, ne posreduje, saj so podatki o nevarnosti snežnih plazov potrebni tudi vrsti drugih uporabnikov (cestni promet, železnice, žičnice ...)? Koliko Slovencev mora še umreti, da bodo zopet redno posredovana kvali-tetna opozorila o nevarnosti snežnih plazov?
Adolf Zupančič,
Kunaverjeva 8, Ljubljana