Delo, Šport: ... Franček Knez ni odnehal - Uspeh v Bhagirathiju II
Z Andrejo Hrastnik sta preplezala težko prvenstveno smer v jugozahodni steni - Po vrnitvi še težka smer v steni Planje
KRANJ - Prvi cilj Frančka Kneza in Andreje Hrastnik po prihodu v Garvalsko Himalajo v Indiji je bila zahodna stena Bhagirathija IV. Kljub pomanjkanju opreme sta vstopila v steno, splezala začetnih sneženih 300 metrov (naklonine 50°) in prišla do 600 metrov visoke granitne stene. V prvem raztežaju so bile težave VII, v drugem pa že VIII. Tam sta našla tudi veliko opreme od prejšnjih poskusov.
Trikrat sta bila v steni in preplezala kakšnih 300 metrov skalne stene, težave pa so se gibale od VII do VIII+. Pri njunem zadnjem poskusu ju je ujela nevihta in pri sestopu sta dobila manjše omrzline. Stena je bila snežena, temperatura prenizka, da bi se sneg stopil in tako sta ugotovila, da s prostim plezanjem ne bo nič. Toda nista odnehala in konec septembra sta se odločila za 600 metrov visoko steno Bhagirathija II (6512 m). 29. septembra sta začela, napela nekaj vrvi in se vrnila v bivak na ledenik. Naslednji dan sta še enkrat vstopila in smer speljala do roba stene. Poteka po izrazitem stebru, v zgornjem delu pa levo od njega. Tako sta bila varna pred padajočim kamenjem, ki ves čas pada prek stene. Sestopila sta po isti smeri. Novo smer sta imenovala Rolling Stones in po skici sodeč gre za res odličen dosežek. Smer ima 20 raztežajev, od tega ima najtežji (ključ smeri) oceno VIII + , en raztežaj sta ocenila VIII, štirje pa so od VII do VII+. Ostalo je od V+ do VI+. Po lanskem uspehu v steni Meruja, ki je bil tudi v svetu zelo dobro ocenjen, torej še en dober vzpon v steni Bhagirathija II.
Po vrnitvi v domovino sta Knez in Hrastnikova nadaljevala v južni steni Planje. Najprej sta 25. oktobra splezala novo smer po stebru ob Grapi. Pikaki, kot sta ga imenovala, sta plezala 3 ure, težave so V+, v enem raztežaju pa VI-. Za sestop sta si izbrala spust po sredi južne stene, pri čemer sta si ogledala in na nekaterih mestih tudi opremila novo smer s svedrovci. Naslednjega dne sta vstopila levo od smeri Ogledalo. Tu je pred leti poskušal že Janez Skok z Ines Božič. Celotno novo smer (Bodeča neža) sta Knez in Hrastnikova splezala v 8 urah, gre pa za zelo težko smer od začetka do konca. Dolga je 9 raztežajev, najtežja pa sta peti in osmi. Sicer pa so ocene po raztežajih naslednje (VII, VII, VI+, VII + , VIII, VI+, VII+, VIII, VI+, VI+). V osmem raztežaju ima 10 metrov skupnih z Ogledalom, potem pa gre desno od njega. Lahko bi rekli, da je ta smer nekakšen začetek tistega, kar se v tujini že dogaja kakšno leto ali dve. Torej plezanje novih smeri visokih težavnosti (vsaj za razmere v velikih stenah) z opremljanjem najtežjih mest s svedrovci za varovanje. Nov korak torej, ki bo morda pritegnil v višje stene tudi nekaj športnih plezalcev. Prvenstvena smer Kneza in Hrastnikove je praktično opremljena, manjka samo nekaj klinov (za varovanje seveda) v začetnih treh raztežajih. V njej je 17 svedrovcev, od teh so trije na stojiščih. Vsi raztežaji so dolgi od 25 do 30 metrov, le zadnji je 40 metrov. Predvidevata, da je za ponovitve dovolj okoli 6 ur plezanja.
TOMO ČESEN
Mali Materhorn pod bivakom II
Benjamin Ravnik, Jure Hafner in Iztok Morič (vsi AO Jesenice) so 21. oktobra plezali v kratki steni t. i. Malega Materhorna pod bivakom II (področje Oltarja in Dovškega križa). Smer Ta lep dan je dolga sicer le dva raztežaja, vendar ni tako lahka. Težave v prvem raztežaju, kjer je varovanje nekoliko slabše, je Ravnik ocenil VII+/VII, drugi raztežaj pa ima oceno A2/V+.
Smer sončnega zahoda
Zadnjo soboto v oktobru sta člana AO Kozjak iz Maribora Janko Oprešnik in Branko Veronik v osmih urah in pol opravila drugo ponovitev Smeri sončnega zahoda v S steni Ojstrice. Za dostop do smeri sta uporabila Herletovo, smer pa ocenila s VI, A1.
Treking po Mehiki
V Mehiko je odpotovala (v organizaciji komisije za mednarodne stike PZS) skupina 24 udeležencev, ki si je za cilj izbrala vzpone na tamkajšnje (tri) pettisočake. Na poti bodo mesec dni.
Jutri v CD predavanje Toma Česna
LJUBLJANA - Prvenstvena smer v severni steni Jannuja (7710 m), solo in v alpskem stilu - najboljši vzpon v letošnjem letu in sploh eden najboljših dosežkov v Himalaji doslej. O tem in še o marsičem bo tekla beseda v srednji dvorani Cankarjevega doma. Predavanje Toma Česna, ki je sestavljeno iz diapozitivov in filma o njegovem vzponu v Jannuju, posnetega na video, si lahko ogledate jutri, 7. t. m., ob 19.30.
Bo sedež PZJ v Ljubljani?
V novem mandatu predseduje predsedstvu Planinske zveze Jugoslavije Tomaž Banovec - Razen v Sloveniji povsod osip članstva
LJUBLJANA - Zadnje seje predsedstva Planinske zveze Jugoslavije pred skupščino, ki je napovedana za 16. december, se niso udeležili vsi, manjkali so prav tisti, ki so imeli najkrajšo pot. Pri tem pa stroški za take sestanke že presegajo celotno dotacijo za leto 1989 (38 milijonov, od katere pa je bilo do konca oktobra nakazanih le 10 milijonov).
Če upoštevamo prodajo članskih znamkic, ima PZ Slovenije že več kot polovico članstva: 106.528 od 212.512. Sicer pa so vse republiške pokrajinske zveze, razen slovenske, lani imele padec članstva. Na Hrvaškem je bilo osipa le blizu 400 članov, še malo manj (kar pa seveda ne velja po deležu) se je zmanjšalo članstvo PZ Makedonije, številčno stanje PZ BiH je padlo s 36.085 na 35.230, v Vojvodini s 7.094 na 6.180, v Črni gori je osip še večji, s 6.000 na 1.500. PZ Srbije pa je navidez sicer povečala število članov (za 224), toda ker so za lani prevzemali tudi markice za PZ Kosova (1987 so iz Prištine plačali 3000 znamkic), se dejansko število še naprej manjša.
Res pa je, da so sedaj podatki realnejši, saj se je minula leta dogajalo, da je kar nekaj zvez zadržalo neprodane znamkice in njihovi okrogli podatki o članstvu so bili povsem nerealni. Toda mednarodni planinski zvezi UIAA moramo prispevek poravnati po izkazanem članstvu in še vedno ni znano, kje dobiti 3000 SFR.
Izjave o sprejemu novega statuta so poslale le štiri zveze. Še bolj pa vzbuja skrb, da druge zveze razprave o tem niso imele niti na dnevnem redu. Anketa o letošnjem programu (koledar akcij) je bila povsem brez odziva ... Na dobri stari način, ki v planinstvu temelji predvsem na volontarizmu (ki pa se žal neredko spreobrne v voluntarizem), ne bomo mogli več naprej. Posledice je namreč čutiti tudi pri aktivnostih, ki so kvalitetne ali v vzponu. To še posebej velja za obe izrazito športni komponenti, alpinizem z ekspedicionizmom in plezalstvo. Ni čudno, da zato občasno pride do idej o osamosvojitvi.
Bližnja konferenca PZJ, ki je najvišji organ naše organizacije, bo morala obravnavati tudi predloge za nujno potrebne reforme. Bodo pa težave, saj si težnje razlaga vsak po svoje. V Sloveniji je, recimo, samo po sebi umljivo samofinansiranje, drugod pa je to (skoraj) nemogoče, celo nedoumljivo. Kako v prihodnje in kakšna kadrovska politika bi vodila v rešitev - to bo verjetno temeljno vprašanje. In če sem zadnjič za našo organizacijo zapisal, da je nekatere čas prehitel, to velja (vsaj toliko) tudi za druga okolja.
Novi statut, ki pa zaradi proceduralnih zapletov še ni sprejet, nima več določila, da je sedež PZJ v Beogradu. Samoupravna kontrola je že predlagala seljenje sedeža s predsednikom in tudi večina drugih meni, naj sedež ne bi bil (samo) v Beogradu, kjer - vsaj ta čas - ni mogoče najti niti peščice planinskih delavcev, ki bi bili sposobni in voljni voditi najnujnejše delo.
Naj bo zato sedež tam, kjer se dela, kjer so največje možnosti uspeha ... pravijo dobromisleči.
Kar dva izmed treh kandidatov za novega predsednika PZ Slovenije sta v ponujeni program jasno zapisala: sedež Planinske zveze Jugoslavije naj bo v Ljubljani. Če k temu dodamo še, da je bil na minuli seji predsedstva PZJ za predsedujočega izvoljen nekdanji predsednik PZS Tomaž Banovec, k temu skoraj ni več kaj dodati. Razen morda, da zgolj selitev sedeža seveda še ne bo prinesla tako zaželenega preporoda. Sicer pa bo skupščina PZS že konec meseca in naša planinska javnost bo prek svojih delegatov morala med drugim jasno odgovoriti tudi na vprašanje: Ali si to sploh želimo in (predvsem kadrovsko) zmoremo.
FRANCI SAVENC
Decembra sestanek JUSPEK v Splitu
Letošnji jugoslovanski pokal v športnem plezanju gre počasi h koncu. Manjka le še tekmovanje v Ajdovščini. Izkušnje s tekmovanj na naravni in umetni steni nam kažejo na številne malenkosti, ki bi jih bilo treba zamenjati ali jasneje definirati. Zato predsednik JUSPEK Ivica Piljič sklicuje sestanek, ki bo v Splitu 9. in 10. decembra letos. Na sestanek so povabljeni vsi sodniki, organizatorji letošnjih tekmovanj ter predstavniki plezalcev kot aktivnih akterjev na tekmovanjih. Vsi povabljeni bodo do 15. t. m. dobili delovne materiale z namenom, da ne bi prišli na sestanek nepripravljeni kot se na žalost vse pogosteje dogaja.
Sestanek JUSPEK v Splitu bo imel naslednje točke dnevnega reda: formiranje sodniškega statuta z dodelavo vseh obstoječih pravil - z njihovim prilagajanjem dosedanjim izkušnjam, analiza letošnjega jugoslovanskega pokala v športnem plezanju, postavljanjem osnovnih organizacijskih kriterijev z jasno definiranim minimumom kvalitete, ki jo mora zagotoviti vsak organizator. Razprava bo tudi o zaključni slovesnosti ob proglasitvi zmagovalcev letošnjega pokala na tekmi v Ajdovščini, prav tako pa tudi o prijavah na tekmovanja za YU pokal v prihodnjem letu.
T. Č.
Prva ponovitev v Planji
Skender beg se imenuje smer, ki jo je Slavko Svetičič splezal poleti med Ileršičevo zajedo in Katarzo. Ključno mesto je ocenil VI+. Prvo ponovitev sta 26. oktobra opravila Robi Črnilogar in Jože Makuc (oba AO Idrija). Po njunem mnenju najtežje mesto v 500 metrov visoki smeri ni težje od VI. stopnje.
Črnilogar je štiri dni pred tem prav tako ponovil Spominsko smer Metoda Grošlja (VII, V+, 500 m). Z Makucem je potem splezal še Lastovko, še nekoliko prej pa Centralno smer v Vršacu. V nekoliko nižjem Novem vrhu pa je še prosto splezal Omamo (VII+, VII).
Iz športnega plezanja
Boris Čujič (AO Velebit Zagreb) sporoča, da je v Paklenici na pogled ponovil Present of Nature in smer Colibri (levo od Florija). Težave v obeh smereh so okoli VII+. V Armeškem je splezal Obsedenost (VIII+/IX-), in Sex, drugs in beli prah (okoli VIII+). V Ospu je bil uspešen v Poročni noči in Polnočnem kavboju (obe okoli IX. stopnje), na Črnem kalu je splezal Mandarino (VIII+/IX-), pri Novem mestu pa je splezal še 7 tednov (VIII-) in Nagajivko (VIII+). Oglasili so se tudi člani Soškega AO. Peter Mežnar je v začetku prejšnjega meseca splezal Superfinalno moško smer v Bohinju (VIII+), v Beli nad Vipavo je splezal Sivo zeleno nezaupanje (IX), v tolminskem plezališču pri Čiginju pa je opravil vzpona v Satanskih stihih in smeri Bela vrata zaznave (v obeh primerih gre za prvo ponovitev). Pri obeh smereh je oceni zvišal (kar se praktično pri nas ne dogaja). Satanske stihe predlaga IX-, za drugo smer pa IX.
V Bodeščah pri Radovljici Beno Ravnik (AO Jesenice) vztrajno dodaja nove smeri. Najnovejša se imenuje Črna žena, ki jo je Ravnik splezal 17. oktobra, visoka je 23 metrov, ocena pa VIII+/IX-. V istem plezališču je Urban Golob ponovil Tri zelene vragce (VIII) in Pepelko (VIII-).
V Dolžanki je Bogove (IX-) ponovil Samo Gostič (AAO), še pred tem vzponom pa je v navezi z Mirom Masnoglavom (AO Rašica) plezal v južni steni Kogla, kjer je prosto na pogled splezal Smer Marije Pomočnice (VIII, V+, 200 m, 6 ur).
Mariborčani organizirajo treking po Mehiki
Alpinistični odsek pri Planinskem društvu Kozjak iz Maribora organizira januarja in februarja prihodnje leto zanimiv treking po Mehiki. V 30 dneh popotovanja, katerega odhod je predviden za 15. januar, je med drugim v načrtu vzpon na vse tri mehiške vrhove nad 5000 metrov. Poleg tega bodo organizatorji poskrbeli za ogled nekaterih kulturnih in zgodovinskih znamenitosti v tej deželi.
Cena je 1300 USA dolarjev, v katero pa ni všteta nabava vizuma za ZDA (udeleženci izleta bodo v Mehiko prišli prek ZDA), stroški hotela v New Yorku ter letališke takse. Podrobnejše informacije dobite pri Tonetu Golnarju, Tyrševa 6, Maribor (ali Cesta v Mestni log 72/192, Ljubljana), z navodili pa vam bodo pomagali tudi pri Planinskem društvu Kozjak v Mariboru, Orožnova 2.
Novi smeri nad Kamniško Bistrico
Marko Belingar in Gorazd Zrimšek (oba člana AO Matica) sta 28. oktobra splezala v južni steni Skute novo smer z imenom Golo sonce, poteka pa med Levim krajcem in Smerjo pod stolpom, s katero se na sredini stene križata. Skala v smeri, ki je visoka 300 metrov (10 raztežajev), je odlična. Le v petem, tehničnem, raztežaju je nekoliko slabša. Ocenila sta jo A2/V+, V-, plezala pa 6 ur. Morebitnim ponavljalcem sporočata, da skico in opis lahko dobijo na bivaku pod Skuto.
Drugo smer pa sta splezala Marjeta Bartol in Tomo Šetina, in sicer v južni steni Kranjske Rinke, oziroma v desnem delu stene, ki se končuje na grebenu Rinka - Skuta. V smeri sta pustila 2 klina, visoka je 120 metrov (3 raztežaji), plezala sta 22. oktobra, težave pa ocenila V+.
Vzponi ženskih navez
Marija Frantar in Alenka Jamnik (obe AO Rašica) sta 22. oktobra splezali Centralni steber Rzenika. Poleg te smeri sta v Triglavu ponovili še Ljubljansko smer, v Koglu pa Kamniško.
28. in 29. oktobra pa je Frantarjeva plezala skupaj z Miro Zorič (AO Impol) v Hochschwabu v sosednji Avstriji. V Schartenspitze sta ponovili dve smeri in sicer Felsenfenster (VI, A2) in Leobnersko poč (VI-, A2).
AO Rašica začenja z AŠ
Letošnje leto bo Rašica začela z alpinistično šolo v četrtek, 9. t. m., ob 19. uri. Zainteresirani naj se javijo v Domu Svobode v Šentvidu.
Tretji vzpon v Klobasi ima Lukič
Mariborski plezalec je potrdil oceno 8a, ki je povzročila razburjenje
KRANJ - Mariborčan Marko Lukič (AO Kozjak) je tretji plezalec, ki je opravil vzpon v smeri Klobasa v Mišji peči (splezal jo je že 8. oktobra). Glede ocene, ki je prav pri prvi ponovitvi ponekod povzročila toliko razburjenja, pa Lukič meni, da je ocena 8a (IX+/X) čisto v redu. Nekoliko kasneje (26. oktobra) je Lukič v Risniku pri Divači na pogled ponovil smer Nekaj vijoličastega (VIII+/ IX-).
Poleg vzpona v Klobasi je bila v Mišji peči opravljena še ena dobra ponovitev - Nejc Zaplotnik (AO Kranj) je preplezal z rdečo piko Albanski konjak, ki je ocenjen s 7c+, oziroma IX+ po UIAA lestvici.
T. Č.
Zaspani kozorogi v Turski gori
Janez Kovač, Luka Cevc in Rok Valič so 21. oktobra v območju Južnega raza Turske gore splezali novo smer z imenom Smer zaspanih kozorogov. 350 metrov visoko smer so plezali 3 ure, težave pa na najtežjih mestih ne presegajo IV+.
Deveti tečaj za GV v Manangu
Tudi deveti tečaj za gorske vodnike, ki ga je naša organizacija pripravila za Nepalce v Manangu, je lepo uspel. Tečajnikov je bilo 31 (eden celo iz Brazilije), kar 9 pa jih je dobilo zlati znak. Tečaj je letos vodil Bojan Pollak, inštruktorji so bili Darja Jenko, Frane Kemperle in Matevž Lenarčič, pomožni Cene Griljc, zdravnik pa Milenko Savič. Nepalska NMA pa je za inštruktorja dodelila Kamala Bhandarija.
Toda šola Aleša Kunaverja, ki jo je v Manangu postavila naša država, je v zelo slabem stanju (ni bila grajena kot bi morala, slabo je vzdrževana ...), KOTG pri PZS, ki skrbi za tečaje, pa vse težje zbira potrebna sredstva. Letos ne bi šlo brez podpore slovenskega ZAMTES in Raziskovalne skupnosti ter večstranske podpore BPT iz Tržiča, Titana iz Kamnika ter Mercator ETA iz Kamnika. Ob tem so prispevale še številne organizacije in celo inštruktorji sami.
Vse bolj postaja jasno, da tako ne more več naprej. Šolo bi bilo potrebno usposobiti za 10 - mesečno obratovanje, nastaviti osnovno osebje in pridobiti kvaliteten inštruktorski kader, ki pa bi moral biti seveda tudi primerno nagrajen. Nekaj bi prav gotovo morali napraviti, saj šola (vsaj za sedaj še) nosi ime po pokojnem Alešu, ki ima največ zaslug, da so jo zgradili, naši državi pa tudi ne bi smelo biti vseeno, kako je z njenimi naložbami.
Bariloški andinistični klub
Club Andino Barlioche iz osrednjega turističnega centra v pokrajini Rio Negro je eden najbolj aktivnih v Argentini, nam pa je znan tudi po tem, da je v njem včlanjenih (še več jih je bilo) tudi precej naših rojakov. Izdajajo letni zbornik, občasno pa še revijo. V zadnjih (19.) številki le te je za nas še posebej zanimiva ocena knjige Matevža Lenarčiča, Smisel in spoznanje (Obzorja, Maribor), ki jo je namenil »njihovi« Patagoniji. Prispevek je delo Vojka Arka. Med alpinističnimi novicami pa so naši alpinisti omenjeni kar večkrat. Jeglič in Karo zaradi vzpona v J steni Cerro Torra, omenjena je Jugoslovanska v Neimenovan stolpu Trango, v oceni lanske sezone pa sta med najuspešnejšimi poimensko omenjena tudi dva naša: Tomo Česen in Silvo Karo.
Največ alpinistk na Gašerbrumu 2
Do konca leta 1987 se je na osemtisočake povzpelo le približno (podatki se namreč še vedno razlikujejo) 30 alpinistk. Lansko leto (za letos je ocenjevati še prezgodaj) pa se je njih število povečalo kar za 13. Največ (5) osemtisočakov ima za seboj Wanda Rutkiewicz, sledi ji Belgijka Luthard Vivies, ki se je povzpela že na Daulagiri, Nanga Parbat in Gašerbrum 2 itd. Samo na tri osemtisočake (Lotse, Kangčendzengo in Makalu) se alpinistke doslej niso povzpele.