Idrijske novice - Tinka Gantar: Jesen odeva drevesa v pisane barve. Naveličala se je zelene! In ta živahna preobleka tako pristaja sveži zelenini, letos poleti žalostno ožganih travnikov.
Medtem ko so gozdovi nižje še razkošno obarvani, drevesom višje že odpada listje. To pa je čas, ko zagorijo macesni v toplih odtenkih oranžne, preden odvržejo iglice. In sonce mora sijati in radodarno deliti svojo toploto vsem po vrsti: ljudem, rastlinam, živalim, skalam, oblakom. Vsi se polepšamo v njegovem toplem objemu.
Prelepa so Mangartska jezera pod severno steno mogočnega Mangarta in najbrž nobeno jezero nima toliko (slovenskih) imen kot ta. Mangartska so uradno, Belopeška po naselju Bela Peč, Fužinska po italijanskih Laghi di Fusine ter najstarejše, skoraj pozabljeno ime po posestniku Klanšku, Klanška jezera. Štiri jezera so: največje Zgornje (929 m), Spodnje (924 m) ter še dve jezerci, skriti med balvani v gozdu, Malo in Majceno. Iz Spodnjega jezera odteka vodnata Jezernica, ki bi bila lahko Beli potok, tako živahno poskakuje in se peni, osvobojena dolgočasnega poležavanja v jezeru. Zaradi slikovitosti in lahke dostopnosti so jezera zelo obiskovana. Ležijo na stičišču treh držav, v Italiji. Ni zelo znano, da so bila do rapalske pogodbe po 1. svetovni vojni del Kranjske in da imajo še dandanes kmetje iz Rateč (kljub pritiskom) tam mnogo gozdov in pasejo živino na planini Pr ta zgornm jezer, ki leži prav pod 3 km široko in do 1,3 km visoko, severno mangartsko steno. Čeznjo pelje drzna ferata na že leta 1794 osvojeni vrh Mangart (grof Hohewart) in tudi normalen dostop na sedlo.
A to ni bil naš današnji cilj. Pohlevno smo si zaželeli (poleg obleganja jezer) do dobro uro oddaljene koče Luigi Zacchi 1380 metrov visoko. Slikovita je bila že jutranja dve in polurna vožnja, 120 km daleč. Ob Idrijci smo se vozili v temi, nad Sočo so že lebdele jutranje meglice, Kanin je zardeval v prvih žarkih, Predel nas je čakal v soncu, v Jezerski dolini je bila senca, ki nas je spremljala vse do Zgornjega jezera pa še do koče (pot 512). Sonce, ki je višje že zlatilo macesne, nas je vabilo navzgor. »Pa pojdimo na sonce malicat,« smo se potegnili po lepo speljani stezi višje, do razgledišča. 
Temno zeleno jezero in živo zelena planina, obkrožena z gozdovi, višje višarska smučišča, naselja Kanalske doline, nad njo veriga Karnijcev in na obzorju pobeljene Visoke Ture - malica z razgledom! »Sem prebrala, da je Mala Ponca najlažje pristopna od vseh (so še Visoka, Srednja, Zadnja) in ni tako daleč, dobro uro še,» je padla spodbuda in bila sprejeta. Po poti, postlani z odpadlimi iglicami macesnov, čez pravi pravcati most smo zložno rinile navzgor proti grebenu. Preko ožarjenih macesnov je kipel v nebo Mangart, s sveže belo obarvano glavo, strmina Male Ponce pa prava pesem barv: bele pečine, oranžni macesni, vmes pa preplet resnega temno zelenega ruševja, sleča in borovničevja. Lahko verjamete, da tudi redkih zapoznelih cvetlic nismo spregledale. Možakar, ki se je vračal z vrha, nam je povedal, da so stezo gradili, kdo drug kot vojaki, da nam ne priporoča poti k Spodnjemu jezeru, da ni za nas (!, najbrž smo se mu zdele prezrele), Malo Ponco (1925m) da nam odsvetuje, ker je na vrhu prostora za pet ljudi, danes pa se jih drenja kakih 20. Kazalo je, da bi rad družbo na poti v dolino. A me smo želele pokukati čez Ponce k nam, v Tamar, v Slovenijo in smo šle na greben, na sedlo Vratica (1844 m). Pod nami so se skozi drevje slutile koče v Tamarju, skakalnice v Planici so ostale skrite. Nad Gornjesavsko dolino je valovil mejni karavanški greben od Peči do Dovške babe, pred nosom pa Ciprnik in nad njim pobeljena kraljica Škrlatica s sivimi podložniki. Tudi na mali terasi Vratic je bilo prostora le za nekaj gledalcev.
Odstopile smo prostor v vrsti (!) čakajočim in bile vesele, da smo bile tu pred velikim navalom. Navzdol smo kar plavale v navdušenju nad lepoto, ki smo jo uživale. Kakšno veselje je bilo šele pri koči Zacchi, ko smo se našli s sosednjimi, cerkljanskimi planinci, ki so delali dren na Mali Ponci! Mislim, da so od silnega (glasnega) pozdravljanja in smeha gamsi zbežali v najbolj skrite krnice. Včasih nas malo zanese!!
Za sestop smo si »privoščili« udobno belo cesto, premlevali vtise in se razveselili sončka, ki je preko mangartskega sedla spet našlo pot in posvetilo na jezero, ki smo ga pustili za posladek, za konec. Romantično, temno, z odsevom dreves v vodi, z račkami in racmani, celo dva laboda sta se slovesno prevažala po vodi. Pri Spodnjem jezeru pa vrvež otrok, kolesarjev,
pešcev, počivajočih na obrežju. Zadnji sončni žarki so še kukali izza Bukovnika. Potem ko bo zašlo, bo v Mangartsko dolino spet prišel spokoj. Danes ga ni bilo: vriskala je narava in ljudje. Taki so zadnji topli jesenski dnevi - napolnijo te z veseljem in srečo.
Tinka Gantar
Parkirišče pri Zg. jezeru – koča Zacchi (pot 512 ali 513)…..75 min
Koča Zacchi – bajta Ponca ( odcep za Sp. jezero)…………40 min
Bajta Ponca – sedlo Vratica…………………………………..40 min