Dejan Ogrinec: Tri leta so pretekla od tiste sobote, za katero sem nekoč v reviji Jana zapisal, da nas je vse nekaj povezalo. Sicer tisto nekaj ni bilo prijetno, celo precej nepričakovano, tragično, a po drugi strani pa vseeno precej vsakdanje, saj smo že navajeni, ali smo bili navajeni, da v vrhunskem alpinizmu redno na vsake toliko časa udari kakšna neprijetna vest.
Na tisti dan nam je umrl (takrat še) idol, junak, ljudski slavljenec, oseba, ki smo jo poznali ali pa smo mislili, da jo poznamo praktično vsi. Takrat pretres pretresov, se je v nekaj letih prelevil v spužvasto pozabo od vseh in vsakogar. Vsaj javnost. Kako leto nazaj, si se mi javil. No ja, sicer ne ravno meni osebno, to ti tudi ne zamerim, ampak posredno. Preko moje lepše polovice. V sanjah si ji sporočil nekaj o meni - saj vem, da znam biti naporen, jo s tem zaustavil, da je svoje nočno pismo meni že kar sredi noči raztrgala, meni pa s tem pripeljal nasmeh na usta in mi povišal moški ego. Aha, vidi ga, še vedno mi prijatelj pomaga in stoji na moji (moški) strani, pa čeprav iz onostranstva, sem bil ves pameten po tistem dogodku. Priznam, da mi je kar dobro delo pri srcu, ker v gorah nekako ne pričakujem tvoje pomoči ali se je ne nadejam, da pa si mi na tak hecen način pomagal, sicer bi midva nekoč rekla, da je to itak čist' brez veze, pa mi veliko pomeni, če ne drugega, skrbiš za to, da ne ostaneš pozabljen ... Kot si na žalost skoraj od vseh, pa so šele tri leta pretekla.
Saj ne rečem, še vedno se najdejo take bedastoče, kot recimo tvoja (no ja, ne ravno od tebe) R.I.P stran na FBju in podobno - z vpisi izpred let, pa morda še kje kdo na blogu pametuje, a edino prijatelj Gorazd je spisal odlično kolumno o tebi leto dni nazaj, ampak tisto bistveno, tvoje besede, spoznanja, misli, dejanja in podobno, pa kot da so izpuhtela iz zavesti javnosti. Kot da jih, in tebe, nikdar niti ni bilo ...
Tudi razumem sicer, ta svet. Ukvarja se s krizo, farmacijo, recesijo, avtokracijo, nezaposljivostjo, prehranjenostjo, (ne)cepljivostjo in mnogo-tega-podobnim, trenutno še s poplavami, vremenom in strahom pred prihodnostjo in jasno, le kdo neki bi mel še čas in voljo, da bi širil ali vsaj razmišljal o besedah, mislih in dejanjih, ki si jih zapustil za seboj, češ, to je itak samo filozofija. Ne razumem pa, kako to, da vedno dobro filozofijo tako hitro odrinemo v pozabo. Kajti brez nje, brez vizije in smernic, idej in vsega takega pozitivizma, še nihče, nikamor ni prišel. Nikdar v zgodovini.
Če že človeka odrinemo, pozabimo takoj, ko ga več (v medijih) ni ali ni več ta glavni ali podobni vzroki, bi lahko od njega vseeno nekaj koristnega ostalo. Vsaj besede. Besede niso konj, sem nekje prebral.
No ja, da ne bom samo razglabljal, če že pri nas nismo sposobni česa postoriti, pa so nekaj naredili naši sosedje. V torek, 6. novembra je bil Centru za kulturo Trešnjevka v Zagrebu, tematski alpinistični večer, posvečen pokojnemu svetovno znanemu alpinistu Tomažu Humarju. Bila je predstavljena knjiga Tomaž Humar avtorice Bernadette McDonald v hrvaščini in predvajala sta se dokumentarna filma Reticent Wall in Dhaulagiri Express, ki ju je posnel Stipe Božić. In zanimivost, da čeprav sta filma prejela številne mednarodne nagrade, prej še nista bila prikazana v Zagrebu. No vidiš, če nas sosedje sicer kvazi nekako ne marajo, pa očitno marajo tvojo ex-filozofijo in boš, bomo, preko tebe njim (in sebi) malce umirili politične strasti, da bodo/bomo dojeli, da so/smo pod kožo vsi ljudje samo krvavi in nič drugače, pa če je še tako težko to razumeti.
Ker nekaj pa ti skoraj zavidam, dragi moj. Da si odšel še pred tole "recesijo", zabijanjem človečnosti v zemljo in ubijanjem duha v ljudeh. Kar je za morda za tebe v bistvu še dobro, ker sicer ne vem, kako bi prenesel takšnole situacijo, kot je nastala. Dvomim, da tiho in spokojno. Prej domnevam, da burno. Za revne si nekoč začel s hišami, končal pa bi le s čim neki, se samo sprašujem in te pozdravljam tja nekam gor, nad nami, kjer so vsi odmaknjeni od teh tegob nečimrnosti, materializma, egoizma, odtujenosti in ostalega, kar nas drži v prekletstvo priklenjene v tej civilizaciji ... Ostani to kar si, si napisal na plakat in ga dal nekomu od meni bližjih v dar. Naj zate velja enako!
Dejan Ogrinec