Iskanja - Stane Škrjanec: Nagonsko me potegne pod steno. Pogled zapleše s prehodi in se otresa prehudih. V dlan se dokončno uleže poševna zajeda, ki ji ni videti čez. Drznost pri vrhu izžareva nemoč. Me izza slemena čaka poljub ali ...
Konec avgusta na sončno soboto zagrizem v domačo strmino. Po dolini Suhe se po nemarkirani poti povzpnem na Mačensko sedlo. Pristop, ki me je mučil že dolgo, predvsem kot izvidnica za zimsko sezono (možnost turnega smuka). Nad zgornjo tretjino v smučarskem smislu nisem ravno navdušen, ker potrebuje bujen ruševnat pas kar krepko snežno predlogo, da bi omogočal preboj v nižja nadstropja. Stezi sicer ni zlahka slediti, na grušču in v gozdu je težje razvidna. Od Malega Grintovca me loči kratek vzpon po markirani poti. Na vrhu prvič sedem k počitku. Pozornost namenim obžagani liniji, ki se po pobočju Stožca v presledkih skrivnostno vleče proti Škarjevem robu. S temena M. Grintovca pričnem s sestopom proti vzhodu, kjer ob majavih količkih nekdanje ograde pohodim skromno stezo. Slednja me vodi daleč navzdol. Z vmesnih balkonov mi nudi okvirni razved po grebenu, na koncu katerega izstopa poraščeni Kozji vrh. Zapostavljeni Turni se s te perspektive zdijo kot kosmati rožiček, ki grebenec navdaja s pridihom svežine. Na ozkem slemencu se steza naenkrat konča. Nadaljevanje odkrijem na travnatem robu na severni strani, kjer me vodi obžaganina skozi rušnato morje. A plovba ne traja prav dolgo. Prestop čez ličen prehod, ki loči različna svetova (rušnatega od gozdnega), mine kot strela. Zastrt s krošnjami iglavcev uživam v povleku grebena. Po tenki sledici me nosi naravnost pod Turne, kjer začuden obstanem. Z desne se mi namreč pridruži še sveže umerjena vlaka (bolj cesta), vrezana vse do grebena. Nad končnim izkopom previžam krajše brezpotje ter stopim na markirano pot proti Kozjemu vrhu. Slednji je blizu in daleč obenem. Med sladkim počitkom izmenjam nekaj besed s članom mlade družine, ki je doma tako v alpinizmu kot v brezpotjih. Poda mi zanimivo izkušnjo s sosednjega brega (Kalški greben od Suhadolnika). Prigoda mi pride na misel v naslednjih dneh, ko jo izpeljem malce po svoje; z manjšo plezalno začimbo pod vrhom. A to je že druga zgodba.
S Kozjega vrha sestopim do mesta prihoda na markirano pot. Od tam se podam proti Turnom. Poraščen, strm rožiček (najvišji Turn?) dosežem po ozki stečini. Na temenu me pozdravi majhen možic. Razveselim se razgleda na prehojen greben. S Turna jo uberem nazaj proti vlaki. V njeni bližini naključno odkrijem stezo, ki se odcepi proti dolini Podstožec. Steza se v sklepnih metrih pred dnom razlije v brezpotje.
Hoja po cesti mi ni bila nikoli pri srcu. K sreči skočim nanjo v bližini izteka. Osvežitvi v podobi potoka ne zmorem odreči vabila. Ko obnovim zaloge vode in namočim noge, sedem na bližnji štor. V razmisleku si moram priznati, da me sestavlja kaj čudna mešanica. V enem zamahu bi pesnil, v drugem, sočasnem, norel. Norel z ognjem v pljučih, ki mu iskanja plemenitijo plamen, vse do kaljenega, nedolžno preprostega smisla.
Vzpon na hišne vrhove iz doline Podstožec (Podstoržič) je nekaj povsem drugega od tistega z južne strani. Takoj se začuti redka prisotnost človeka, saj dolina ni ravno pri roki. Obledelim markacijam sledim mimo Praprotnikove koče proti Bašeljskemu prevalu. Ko pot naposled pokuka na plan, se nad menoj prikaže ostenje Bašeljskega vrha. Kot grom me pretrese – rad bi zaplezal! Nagonsko me potegne pod steno. Pogled zapleše s prehodi in se otresa prehudih. V dlan se dokončno uleže poševna zajeda, ki ji ni videti čez. Drznost pri vrhu izžareva nemoč. Me izza slemena čaka poljub ali ... Ko s prsti pobožam sivino, je neodločenost bosa.
Že v prvih metrih nama s soplesalko steče. Nad vstopno stopnjo zmoti drobir. Izstop iz zajede strma in sitna krušljivost. Nad njo neučakan trenutek resnice. Prikaže se sanjsko kompakten skok! Razpoka po sredi mi zvabi nasmeh na obraz. Tango preide v valček ... Nad skokom se svet položi, sledi dolgo ravno poigravanje v nagruščeni grapi. Kot bi za piko na i ženska na koncu (khm), se tudi grapa v izteku razpre v odprto pobočje. In Bašeljski vrh, tako zlahka dostopen iz ostalih strani, leži le nekaj metrov oddaljen na levi. Spust v domačo vas je tokrat presneto drugačen. Juhej!
P.s. Opisana tura je polnokrvno gorniško dejanje, prežeto z naborom različnih prvin (hoja po markirani poti, sledenje nemarkiranim potem, gibanje v brezpotjih, lažje plezanje (do II. stopnje) ...
Pravi mavrični dan.
Lep gorniški pozdrav.