Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Neprijeten izlet - Ajdna

Majda Gašperin: In pravijo, da na gori Ajdni še vedno grad visok stoji, da nihče vanj ne more, orjakov pa že dolgo ni …

Prekrasen jesenski dan, ko se vzpenjam iz Završnice proti gozdu. V daljavi me pozdravlja Triglav, ožarjen v jutranjem soncu. O, lepo bo, si mislim. Ajdna, arheološko najdišče, večkrat sem že bila gor, pa me vedno znova očara ta poznoantična naselbina. Spomin nanjo je ostal v ljudskih pesmih in povestih.
Hodim in razmišljam o belih ženah, rojenicah, sojenicah, ki so bile znane po svoji dobroti ... Ljudska pesem pripoveduje o velikanu Ajdu in ajdovski deklici, ki sta živela tam, na Ajdni.
Kako lepo je danes, si mislim, jesen je že lepo obarvala listje. Ja, del narave umira, da nas na pomlad vedno znova razveseli.
Moja mala psička Ira veselo skaklja okoli in ovohava sledi pasjih prijateljev.
Lepo se imava.

Na Ajdno je več poti, jaz grem skoraj vedno iz Završnice, mi je najljubša.
Vsi vzponi proti vrhu so v zadnjem delu precej strmi, tako da ni težko razumeti naših prednikov. Na tej gori so se počutili varne.
Prideva do odcepa za Smolnik, lep razglednik malo pred Ajdno. Prav, greva še na ta razglednik.
Jurčeek, zagledam malega velikana ob poti ... Kar smeji se mi, res nama je namenjen lep dan. Bogovi so z nama, rečeva s sestro, kadar greva skupaj in se imava lepo.
Smolnik. Le zakaj tako ime, se sprašujem. Veliko smole, takšne od dreves ali drugačne. Pa sem kmalu ugotovila.
Ko se spuščava s Smolnika, se je od zadaj prikradel velik nemški ovčar in napadel Iro. Dobesedno usedel se je nanjo, jo pritiskal k tlom in z gobcem hlastal za vrat. Kričala sem, vpila nanj, v upanju, da ga bo lastnik poklical, pa ga ni, se je lepo potuhnil. Vlekla sem ga za ovratnico in potegnila z Ire. Uboga psička je cvilila in se izmikala pobesnelemu psu. Vem, če je ne bi imela privezane, bi od strahu pobegnila, pes pa bi jo pokončal. Komaj sem ga obdržala. Potem se mi je izmuznil z ovratnice in pobegnil, verjetno k lastniku, ki je kje nabiral gobe, psa pa pustil, da se je prosto sprehajal po gozdu.

Razmišljam, naj greva naprej. Kar vleče me na Ajdno.
Vidim dva avtomobila parkirana pri odcepu za Smolnik. Slikam ju. Imam ovratnico in slike, bo že kaj, si rečem. Ira težko hodi in se vsa trese. Ustaviva se, jo pregledam, pa ne vidim nič. To bo strah, si dopovedujem in nadaljujeva pot.
Malo jo nosim, saj je Ajdna čisto blizu.
Pa ni bilo tako, pri Ajdni ni mogla več hoditi. Pospravim palice v nahrbtnik, Iro pod roko in po strmi poti na Ajdno.
Saj si nora, kaj trapaš, si rečem, obrni se in čim prej v dolino. Pamet tako, srce pa drugače.
Na vrhu sva, položim Iro v travo, nato pa občudujem, kako pametno so ravnali ti naši predniki. Kakšen razgled, vse do Ljubljanske kotline, Zgornjesavske doline z Jesenicami, Bled, Mežaklja, Julijske Alpe in čisto blizu Stol.
Vrh je že naravno dobro utrjen in že na daleč so lahko videli sovražnike.
Južna pobočja so zelo topla, kar se vidi po rastlinah. Na grebenu in skalnih mestih pa raste črni bor.
Na težko dostopnem vrhu je stala starokrščanska cerkev, drugi objekti in grobovi. Naselbina je nastala v času propadlega rimskega imperija okoli 5. stoletja.
Ta cerkvica me vedno najbolj prevzame. Vedno malo postojim v njej. Tam, kar čutiš prisotnost prednikov. Zelo so bili iznajdljivi in sem jim hvaležna. Hiške so bile skromnih dimenzij, kar kaže na prostorsko stisko. Na grobišču, kjer so pokopavali privilegirane, je bila pokopana mlajša ženska. Morda se nanjo nanaša legenda o ajdovski deklici v severni steni Prisanka. Zanimiv je bil način gradnje. Stavbe so stale na treh terasah in imeli so celo vodno cisterno.
Del poznoantičnega naselja je zaščiten, urejen za obiskovalce – Arheološko najdišče Ajdna.
To so kraji, kjer so se ohranili ostanki kulture, tudi jezika, do sem sega del naših korenin.

Ira me je potrpežljivo čakala. Ker ni mogla hoditi, izpraznim skoraj ves nahrbtnik, jo stlačim noter, pa ni šlo. Ni tega vajena in je visela ven. Še polomila se bom, si mislim in jo vzamem iz nahrbtnika. Ampak kako naprej, dolina je še daleč. Zložim pohodne palice in si naredim oporo za Iro. Tako je še nekako šlo. Vmes sva večkrat počivali, naredila je par korakov sama, pa spet na moje roke, ojačane s palicami.
Listje obarvano z lepimi barvami me veselo pozdravlja, jaz pa si mislim, kje je še dolina.

Aha, avtov pred Smolnikom ni več, sta jo že popihala! Z Iro pa nadaljujeva najino bitko. Vse mogoče misli mi begajo po glavi, pa nič uporabnega. Bo treba v dolino, s psičko v naročju. Pred mano pa mogočni Stol, ves vabljiv, včasih ga prekrijejo drevesa v prazničnih oblekah.
Uspelo nama je. Sedaj pa hitro v pasjo kliniko v Lesce. Tam so ji oskrbeli rano od pasjega ugriza v spodnji del trebuha, ji dali pomirjevalo in kup drugih zdravil.

Popoldne sem nesla ovratnico in sliki parkiranih avtov na policijo. Po neuradnih informacijah ima lastnik enega, od dveh parkiranih avtov pred Smolnikom podobnega volčjaka, ki pa je bil seveda tisti dan ves čas doma, razumljivo. Žalostno je to, da naj bi ta pes v preteklosti že pokončal majhnega psa. Pa se čudimo, kakšni ljudje smo postali, brezvestni, neodgovorni.
Čez en mesec naj povprašam na PP, so mi rekli, tako še dva tedna pa bom izvedela, verjetno nič, ali pa?

Tudi sedaj bi potrebovali kraje, kamor bi se lahko umaknili, kjer bi se počutili varne.

- KJE SO NAŠE AJDNE -

Pa vseeno le pojdite, to je lep izlet v vseh letnih časih, tudi Smolnik ni vedno smola. Tudi mene bo še večkrat videl. Ne dam se tako hitro, pa SREČNO!

Majda Gašperin
 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
novosti

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti