PD Grmada - Franc Šinko: Obnovljene stare Kocbekove poti v okolici Dleskovške planote!
Na tem mestu odgovarjam vsem tistim posameznikom, ki po raznih portalih in drugih sredstvih obveščanja ...
... kritizirajo ali hvalijo obnavljanje planinskih poti v okolici Velikega vrha in Dleskovške planote. Vse poti čez Dleskovško planoto in mimo stare Lučke koče je obnavljalo Planinsko društvo Grmada iz Celja. In to ne kar tako, ampak s soglasjem Komisije za pota pri PZS, soglasjem Odbora za pota pri Savinjskem MDO in ne nazadnje s soglasjem planinskih društev, ki so v preteklosti upravljali s temi potmi. To so PD Luče in PD Celje Matica. Na skupnem sestanku omenjenih društev in v prisotnosti predstavnikov PZS in MDO so vse te poti bile dane v upravljanje PD Grmada Celje.
Takoj pa moram dati pojasnilo vsem tistim, ki se sklicujejo na to, da so to brezpotja. To niso brezpotja ampak planinske in pastirske poti, ko so v preteklosti že bile markirane in skozi čas, glede na interese posameznih društev, nekatere res tudi opuščene. V rajnki Avstroogrski in stari Jugoslaviji, ko so še kot planinske postojanke obratovale Kocbekova koča na Molički planini in stara Lučka koča so te poti veljale za bolj slovenske poti, poti proti Korošici pa za bolj nemške poti. Zato smo bili markacisti na Planini Ravne od pastirjev in domačinov sprejeti z besedami "hvala bogu, končno bodo obnovljene stare Kocbekove poti". Dokaz za takšno ljubezen za ohranitev teh poti so tudi ohranjene vse stare več deset let stare smerne table, ki so jih pastirji vseskozi ohranjali na razpotjih. Še več, domačini so zainteresirani, da bi se obnovila tudi pot do Križevnika, pot čez Poljske device in pot iz Luč do stare Lučke koče. Pri tem so celo pripravljeni pomagati. Toda za ta del društvo zaenkrat nima dogovora. Torej tisti, ki govorijo o brezpotjih naj preučijo malce starejše zapise in karte in bodo kmalu ugotovili, da so to celo ene od najstarejših slovenskih planinskih poti. In da je bila Kocbekova koča na Molički planini druga uradno odprta slovenska planinska koča v takratni Avstroogrski, vzpon iz Moličke planine preko Praga na Veliki vrh po markirani poti pa eden od prvih klasičnih vzponov v Grintovcih.
Markacisti PD Grmada so za obnovo vseh teh poti porabili več sto ur prostovoljnega dela. Največ dela nam je dalo sekanje ruševja, saj so poti bile skoraj popolnoma zaraščene. Ko smo uredili dve glavni poti Planina Ravne – Dolga trata – Vrtače – Inkret ter pot Planina Ravne – stara Lučka koča – Zelene trate – Prag – Molička planina smo naleteli na dve močno shojeni poti proti Velikemu vrhu in na jezne planince, ki so se zaradi že skoraj nevidnih markacij stalno izgubljali ter tako lomastili po ruševju celega Velikega vrha. To izgubljanje planincev na pobočjih Velikega vrha sta nam potrdila tudi oba oskrbnika pastirskih stanov, s Planine Ravne in Moličke planine. Po tehtnem premisleku in s privoljenjem načelnika Komisije za pota pri PZS smo obnovili tudi obe poti proti Velikemu vrhu. Med markiranjem proti vrhu smo naleteli na več starih markacij, tako da tudi trditev, da je to bilo brezpotje ne vzdrži. Na vrhu smo našli tudi skrinjico z vpisno knjigo itd.. Kdo jo je postavil in zakaj, tudi nam ni bilo jasno, če je pot veljala za brezpotje. No, pa so se hitro izdali ti sebičneži, ki si določene dele slovenskih gora lastijo pot pretvezo brezpotja in ohranjanja narave. Sami pa veselo zahajajo tja. Sedaj pa po raznih portalih moralizirajo, kako smo z markiranjem napravili nepopravljivo škodo planinski naravi. Verjetno mi bodo pritrdili vsi pravi varuhi gorske narave, da boljše zaščite gorske narave kot je urejena planinska pot ni. Po brezpotjih pa planinci tavajo po celotni gori in iščejo prehode proti vrhu in sestopajo po nevarnih odsekih ne vedoč ali se bo sestop končal na planinski poti ali pa na kašnem neprehodnem previsu. Zagovarjamo stališče, da ko neka gora postane zanimiva za večje število pohodnikov je manj škode, če je pot markirana in urejena kot pa da vsak hodi po tako imenovanih brezpotjih in s tem še bolj uničuje planinsko naravo.
Kar se tiče navajanja členov Zakona o planinskih poteh o ne odpiranju novih planinskih poti na nekaterih portalih, pa samo toliko. Sem eden od tistih, ki smo bili pobudniki za ta zakon, ga dolga leta pripravljali in ga tudi pripeljali do njegove veljavnosti. Zato dobro vem, kaj je njegov namen in cilj. Navajanje posameznih členov iz njega pa je zavajanje, kot si ga večkrat privoščijo nekateri politiki.
Z upanjem, da se bo opuščalo čim manj planinskih poti, oziroma obnovilo čim več planinskih poti, ki so jih z veliko več muke kot danes naredili naši dedi in pradedi, pozivam vse tiste tisoče in sto tisoče planincev ter pohodnikov, ki ne odobravate elitizma posameznikov, da si lastijo posamezne gore, oglasite se, povejmo jim odkrito in odločno po vseh sredstvih obveščanja, da so gore toliko naše kot njihove
Hvala markacistom širom po Sloveniji, ki prostovoljno največkrat na lastne stroške urejate in vzdržujete planinske poti po naših hribih in gorah, da nas lahko potem sprehajalci ter občudovalci narave kritizirajo ali hvalijo.
Franc Šinko,
markacist in vodnik
predsednik PD Grmada Celje