Kaj pa tam cveti? Ne prenaporne počitnice brez morja, hotelov ali šotorov, a z vonjem po gorskem cvetju in z razgledi na ledenike in jezerca.
Mnogi se poleti veselijo počitnic na morju, poležavanja na plaži in hlajenja v vodi ali križarjenja z ladjo. Toda nekateri si najdemo drugačne načine za preživljanje dopusta. Še bolje kot v morju se je mogoče odpočiti – predvsem psihično – in ohladiti tudi v gorah, po možnosti nad dva tisoč metri. Tako je pri nama že nekaj let, vse odkar so otroci zrasli in ne želijo preživljati počitnic s »tastarimi«. Največkrat se odpraviva na enodnevne izlete v naše domače gore. Tokrat pa sva se odločila, da pokukava tudi malo preko meje. Pobudo sem dala jaz, in sicer takoj po nekem jesenskem izletu z agencijo v Švico. Bilo je čudovito, ko smo bili deležni visokogorskih prelesti na sedlu Jungfrau in drugod med mogočnimi vršaci, dolinami, v katere se stekajo številni slapovi. Pri razgledovanju po prostranih gorskih tratah me je motilo samo to, da je gorsko cvetje, ki ga obožujem, že davno odcvetelo. »Morava semkaj poleti!« sem skorajda ukazala Romanu in ker je priden mož, me je seveda ubogal, zamisel pa sva izvedla avgusta naslednje leto.
 |
 |
 |
 |
 |
Cortina d'Ampezzo, vrh Sorapiss
|
Žičnica na Tofano di Mezzo |
Monte Cristallo |
Tofana di Rozes |
Croda di Lago |
Proti zahodu čez Dolomite
Po mojem nerganju zaradi počasnega postopka pakiranja končno sedeva v kombinirano vozilo – barko na štirih kolesih z imenom Vito - in se zgodaj popoldne odpeljeva proti zahodu. Po prečkanju meje v Ratečah slediva oznakam za prelaz Passo della Mauria. Tam je prvi kratek postanek. Ure hitro tečejo in za seboj puščava prve visoke gore Dolomitov. Drugič stopiva iz avta v Cortini d'Ampezzo, da narediva nekaj posnetkov okoliških gora: Sorapiss, Pomagagnon, Monte Cristallo, Tofana. Mimo zadnje peljeva naprej in med vožnjo občudujeva skalne špice, za katere kasneje doma ugotovim, da se imenujejo Cinque Torri (pet stolpov). Prvi daljši postanek narediva na prelazu Passo Fazarego na 2117 metrih višine. Na bližnjo goro Lagazuoi pelje že od daleč opazna žičnica. Sprehodiva se ob njenem vznožju do melišč. Seveda že oprezam za cvetlicami in najdem nekaj zanimivih. Na primer pirenejsko zmajevko (Horminum pyrenaicum), ki spominja na travniško kaduljo. Popoldansko sonce še prijetno greje, a gorska cesta vabi v svoje slikovite zavoje.
 |
 |
 |
 |
 |
Pirenejska zmajevka
(Horminum pyrenaicum) |
Čudoviti klinček
(Dianthus superbus) |
Alpska medenica
(Hedysarum hedysaroides) |
Gorska špajka
(Valeriana montana) |
Sivi grint
(Senecio incanus) |
Slediti morava dolini, ki vodi proti jugu in šele čez nekaj časa proti zahodu, skozi kraj Arabba in proti naslednjemu visokemu prelazu Passo Pordoi (2240 m). Med vožnjo po udobnih serpentinah ob cesti zagledam šope čudovitih klinčkov (Dianthus superbus), ki spominjajo na naše Sternbergove klinčke in prosim za postanek. Čudim se bujnim, bogato okrašenim travnikom na višini, ki v naših krajih večinoma ponuja skale in grušč ter revni visokogorski pašnik. Na polurnem sprehodu po pobočju pod žičnico, ki tukaj pripelje turiste na 2950 m visoki Sass Pordoi, preddverje vrha Piz Boe v skupini Sella, se počutim prav majhno pred navpičnimi ostenji. Najdem še nekaj nikoli prej videnih rož, ki jih fotografiram. Sonce pojema, v okolici prelaza lahko občudujem visoke vrhove, ki jih še oblizujejo zadnji žarki in jim rišejo čudovite barve. V daljavi se na jugu lesketa ledenik na vrhu Marmolade, preden ga zakrije večerna meglica.
Prenočiti ali peljati naprej? Nemoreva se sporazumeti, Švica pa je še daleč, zato motor avta zopet zabrni. Dalje proti mestu Bolzano in še malo naprej. Pozno zvečer parkirava ob serpentini proti prelazu Stelvio, okoli 1800 m visoko. Mož napihne blazino v zadnjem delu vozila in zaspiva kot kralja.
| |
 |
 |
 |
 |
Wulfenov netresk
(Sempervivum wulfenii) |
Kimastocvetni grahovec
(Astragalus penduliflorus) |
Muškatni rman
(Achillea moschata) |
Alpska madronščica
(Linaria alpina) |
Alpska homulica
(Sedum alpinum) |
Sprehod na tritisočaka
Ko se zbudiva, skozi vrhove smrek zagledava ledenik pod vrhom gore Ortler. Senčno grapo, ob kateri vijuga serpentinasta cesta, kmalu oblijejo bleščeči žarki. S strmih pobočij se vijejo srebrni trakovi potočkov – skočnikov, ki padajo čez množico kaskad. Kamnine tukaj niso več sive ali bele kot v vzhodnih Alpah ampak rjave, tako da je tudi jutranja svetloba drugače, nekako bolj toplo obarvana. Če kamnino pogledam od blizu, vidim svetlikajoče se sljudnate delce in drobne kristalčke, ki zlatijo vidno površino. Serpentine ceste so lepo podprte s škarpami iz teh kamnov. Pri dnu marsikje opaziva luknje, ki so vhodi v domovanja svizcev. Vsakih nekaj deset metrov katera od teh simpatičnih živalic steče preko ceste. Toda ustaviva se zopet zaradi mojega lovljenja gorskega cvetja v objektiv fotoaparata. Najdem lepi Wulfenov netresk (Sempervivum wulfenii), muškatni rman (Achillea moschata) ter nizek sivi grint (Senecio incanus) z lepimi rumenimi socvetji. Ko se mimo markantne koče Franzenshöhe vzpenjava proti prelazu Passo dello Stelvio, se na levi dviga zasneženi Ortler v vsej lepoti. Še nekaj ostrih ovinkov je do skupine hotelov na višini 2758 m, kjer parkirava. Malo si ogledava okolico, pozajtrkujeva (iz lastne zaloge seveda), se primerno obujeva, nadeneva nahrbtnika, nato pa kreneva po makadamski cesti navzgor proti vrhu hriba Monte Scorluzo.
 |
 |
 |
 |
 |
| Ortler, 3905 m, je najvišji vrh Južnih apneniških Alp. |
Monte Scorluzo, lahko dostopni tritisočak nad Stelviom |
Ortler in letno smučišče nad prelazom Stelvio |
Meja med Italijo in Švico pod Stelviom |
Ljudje - črne pikice, se vzpenjajo po ledeniku na Ortler |
Na nebu ni nobenega oblačka, razgledi so v vse smeri čudoviti. Z višine vidiva visokogorsko smučišče, kjer sredi poletja trenirajo vrhunski smučarji. Vlečnica deluje. S parkirišča na prelazu gruče opremljenih smučarjev odhajajo proti žičnici, ki jih bo pripeljala do ledenika. Ob cesti, kjer hodiva, in višje ob potki nad tri tisoč metri je le tu in tam kakšna krpa snega, saj temnorjava tla vsrkajo veliko toplote. Nasprotni breg, ki ni dosti višje, ima osojno lego, prekriva pa ga ledenik, zato je tam dovolj snega za smuko. Počasi hodiva skupaj z gručami drugih ljudi. Ker se pogosto ustavljava zaradi fotografiranja, naju prehitevajo tudi starejši. Nekateri so obuti samo v superge. Ob poti najdem zanimive in lepe rože: veliko je plazečih sreten (Geum reptans), ki imajo pri nas edino rastišče na Mangrtu; rumeni šopi retijskih makov (Papaver alpinum subsp. rhaeticum) se bleščijo med rjavimi kamni; bele blazinice pa tvorijo pritlehne marjetke – alpske krizanteme (Chrisanthemum alpinum), ki jih pri nas ni, ter enocvetne smiljke (Cerastium uniflorum), pa tudi nekateri kamnokreči. Najbolj me navdušijo šopki ledeniških zlatic (Ranunculus glacialis), katerih cvetovi imajo različne barve, od belih, različnih odtenkov rožnate pa do karminasto rdečih (njihovo ime najdem šele doma po daljšem iskanju v literaturi in na spletu). Razveselijo me tudi modre planinske spominčice (Myosotis alpestris), bavarski svišči (Gentiana bavarica) in pritlikavi mračičevolistni repuši (Phyteuma globulariifolium). Kar neverjetno se mi zdi, da tako visoko raste in cveti toliko rastlin, po njih pa sedajo živahni metulji – mali koprivarji in ledeniški okarji s svojimi mavrično svetlikajočimi se krili. Tako se jim posvetim, da šele tik pod vrhom (3095 m) opazim, da zaradi redkejšega zraka težje diham in so moje mišice precej slabotne.
Ugotavljam, da je na vrh lažje priti kot na Kamniški vrh, porabiva pa dve uri, čeprav spodaj na kažipotu piše, da je dovolj ena ura. A to naju spričo čudovitih razgledov sploh ne moti. Na vrhu najdeva leseni križ in nekaj zgodovinskih ostankov vojnih spopadov. Tik pod vrhom je celo nekakšna zemljanka. Razgledava se po stotinah okoliških vrhov, ledenikov, jezerc in poti. Nato sedeva na tople kamne in se lotiva kruha s pašteto ter jabolk in banan. Kako tekne!
 |
 |
 |
 |
 |
Ledeniška zlatica
(Ranunculus glacialis) |
Plazeča sretena
(Geum reptans) |
Alpska krizantema
(Chrisantemum alpinum) |
Enocvetna smiljka
(Cerastium uniflorum) |
Zvončica
(Campanula sp.) |
Sestopiva in se sprehodiva še nekaj sto metrov do kitajske restavracije Tibet, katere značilno oblikovano streho sva opazovala že med vožnjo po serpentinah. »Tukaj je res kot na strehi sveta,« se pošalim. »Ah, ti nimaš pojma,« odvrne Roman. Obupava nad prepočasno strežbo, spodaj v dolini naju čaka Švica!
Prihodnjič: Dol pa gor pa dol pa gor ...
Opomba: članek s podobno vsebino, a pol krajši in z le nekaj slikami, je bil objavljen v reviji Svet&Ljudje (sep. 2010)