Delo, Šport: ... »Užitek pri plezanju je zame motivacija in glavni smisel«

Tadej Slabe, naš vodilni športni plezalec, je nedavno dosegel še eno pomembno desetko: doktorat znanosti - Vrhunsko plezanje že terja strogo specializacijo - Slovenski plezalci na dobri poti v svetovni vrh
LJUBLJANA — »Pri prihodnjem reorganiziranju športnih organicij bi si bilo treba prizadevati za enako izhodiščno osnovo vrhunskih in rekreativnih plasti vseh športov in naj bi se šele potem kazala pozornost boljšim. Enakost naj bi v začetku veljala tudi medijih. Po moji presoji ima naše športno plezanje, ki temelji na šlo veliki požrtvovalnosti posameznikov, veliko možnosti za svetovni ugled,« meni Tadej Slabe, naš športni plezalec.

DOKTOR ZNANOSTI - Tadej Slabe je eden redkih slovenskih vrhunskih športnikov, ki je zelo uspešen tudi na znanstvenem področju. (Foto: Marjan Zaplatil)

Povod za pogovor s Tadejem Slabetom, vodilnim slovenskim športnim plezalcem in avtorjem ene od petih najtežjih športno plezalskih smeri na svetu. Za staro kolo in majhnega psa (XI-) v Ospu, je bil dosežek njegovega doktorskega naslova, Tadej Slabe (AO Matica, Aventura, Boreal, Ferrino) je doštudiral geografijo in sociologijo, po poklicu pa je krasoslovec-speleolog na Inštitutu za raziskovanje krasa v Postojni. Z doseženim doktorskim naslovom je eden redkih slovenskih vrhunskih športnikov (sam se ima za rekreativca), ki mu uspeva dosegati hkrati najvišje znanstvene in športne rezultate. Osrednja tema pogovora pa ni bilo razpletanje takih zasebnih reči, ampak pogled na stanje našega športnega plezanja.

Plezati ste začeli v zgodnjih osemdesetih letih, ko je pojem »športno plezanje«, v Evropi šele začel dobivati veljavo in se osamosvajati od alpinizma. Naš najvidnejši začetnik je bil poznejši himalajec Iztok Tomazin okoli leta 1978, vi pa ste se prvi usmerili v specializacijo, v samo športno plezanje?
»Začetek je bil res alpinistično univerzalen: plezanje v visokih alpskih stenah poleti in pozimi, v slapovih itd., naša za tiste čase visoka natreniranost pa je spontano pripeljala do prostega ponavljanja težjih smeri v hribih, ki so bile do tedaj preplezljive samo z uporabo umetnih sredstev. Tako so nastale prve proste ponovitve Zajede Šit, Zajede usmiljenja ipd. Večina plezalcev, ki so utemeljili nove poglede na plezanje v Sloveniji, se je še naprej držala alpinizma (Iztok Tomazin, Franček Knez, Janez Jeglič, Silvo Karo, Rok Kovač in mnogi drugi), nekateri pa smo se po obisku tujih plezališč v Franciji in Španiji med leti 1983 in 1984 usmerili v čisto športno plezanje (npr. Metod Škarja, Srečo Rehberger, Andrej Kokalj itd.). V začetku smo še zaostajali za najboljšimi svetovnimi rezultati, vendar je bil napredek v naslednjih letih hiter. Nemec Wolfgang Güllich, ki si je ves čas prizadeval dvigovati težavnostno lestvico, je leta 1984 splezal prvo desetko na svetu, Kanal Rücken v Altmüthalu v Frankovski Juri. Takrat smo mi plezali še osmice, moji prvi desetki pa sta bili leta 1985 smer Zombie v Altmüthalu in potem prva domača desetka, kratka smer X v Črnotičah, ki je celo težja, kot pa sem takrat ocenil.«

S pojavom prostega in športnega plezanja so se že začele tudi prve plezalske tekme, na katerih ste pogosto sodelovali. Kakšni so bili rezultati?
»Prve tekme za svetovni pokal so se začele okoli leta 1985, pred tem pa so bila organizirana t. i. .srečanja, katerih smo se udeleževali od leta 1983. Leta 1985 in 1986 sta bili mednarodni tekmi v Bardonecchii, prva tekma v Jugoslaviji pa je bila že leta 1986 v Splitu. Jaz sem točke svetovnega in evropskega pokala dobil večkrat: v Bolgariji leta 1990 sem bil 8., isto leto v Veliki Britaniji 14., letos v Frankfurtu 11., na »Rock mastersu« v Kranju sem delil 1. mesto z vodilnimi plezalci svetovnega pokala F. Lombardom, Y. Furavamo in J. B. Triboutom in še nekaj manj pomembnih uvrstitev.«

Tekmovanja so ena od specializacij v športnem plezanju, druga pa je težavnostno plezanje v naravnih stenah. Koliko se obe prekrivata?
»Veliko plezalcev se udejanja v obeh posebnih vejah, v plezanju na pogled in tekmovanjih ter v težavnostnem plezanju, vendar je razvojna stopnja plezanja že tako visoka, da za vrhunske dosežke nekateri že zagovarjajo ozko specializacijo: W. Güllich se je usmerjal v doseganje največjih težav in dvigovanje težavnostne lestvice, najboljši v svetovnem pokalu F. Legrand pa se posveča predvsem tekmam. Tekme postajajo velika časovna obremenitev in bo vedno težje združevati obe aktivnosti. Domneva se, da bi težavnostna lestvica hitreje rasla, če ne bi bilo tekem za svetovni pokal.«

Zaradi specializacije v samem športnem plezanju bo potemtakem še veliko težje združevati v vrhunsko športno plezanje in alpinizem?
»Seveda; W. Güllich kot težavnostni plezalec je po odpravi rabil pol leta, da je pridobil prejšnjo pripravljenost, S. Glowacz pa se na tekmah ni več prebil v sam vrh. Dvomesečno odsotnost s treninga je pri tekmovalnem športu težko nadomestiti, ker trenirajo najboljši tekmovalci, kot je F. Legrand, po 48 ur na teden. Plezanje bo postalo vrhunski šport, tako kot gimnastika!

Kakšna pa je motivacija za vrhunski šport, ki zahteva toliko dela?
»Zame je motivacija užitek, ki ga imam pri plezanju, če sem dobro treniran. Z natreniranostjo pridobim skladnost v gibljivosti, moč itd. za obvladovanje svojega telesa, kar mi omogoča uživanje pri plezanju tudi v zelo težkih smereh. Čimbolj se v neki dejavnosti približaš popolnosti, tembolj uživaš v njej. Ta užitek je zame smisel športa. Sam sem imel včasih težave na tekmovanjih, ker nisem zmogel vedno upravičiti smisla tekmovanj; šport je užitek, tekmovanja pa ne vedno. Zato so v mojih rezultatih taka nihanja in zato bi rad prepustil mesto mlajšim in bolj tekmovalnim plezalcem.«

Kakšna je po vašem mnenju organiziranost športnega plezanja pri nas?
»Glede na majhna materialna vlaganja v plezalski članski šport dosega slovensko športno plezanje zelo visoke rezultate. Mladi plezalci, pionirji in mladinci, imajo dobro organizirane treninge in tekme, osnova je torej dobra, člani pa imajo slabše pogoje - nimajo niti skupnih treningov ipd., tako da izvira njihovo delo in dobri rezultati povsem iz individualne zavzetosti. Za uspešnost in obstojnost tega športa bo potrebno tudi članom, sedanjim in bodočim, omogočiti dobre materialne pogoje. Organiziranje te nadgradnje pa je po moje dolžnost tistih članov, ki se umikajo iz aktivnega športa, če že ni mogoča profesionalna organizacija športnega plezanja.«

Ali obstajajo pogoji za tako visoko organiziranost plezanja pri nas, kot ga ima npr. smučanje?
»Pogoji so. Pri nas je veliko zelo dobrih plezalcev, npr. Aljoša Grom, Vili Guček, pa Matej Mejovšek, Marko Lukič, Nevenka Osredkar, Metka Lukančič ter kup mlajših (Golob, Perko, Urh) in najmlajših, ki dosegajo odlične rezultate, katere bi bilo mogoče zelo dobro tržiti, in to je treba izkoristiti. Športno plezanje zato nujno potrebuje organizatorja, ki bi skrbel za informiranje, menedžerstvo, popularizacijo v medijih ipd.«

Kdo pa je pripravljen prevzeti to delo?
»Jaz imam trenutno še nekaj športnih ambicij, predvsem v težavnostnem plezanju, potem pa bi bil pripravljen prevzeti del organizacije, ki pa bo potrebovala predvsem poklicnega vodjo.«

Koliko se državne institucije zanimajo za športno plezanje?
»Ob možni bodoči reorganizaciji vladnih športnih ustanov se utegne pojaviti nevarnost apriornega rangiranja športov. Olimpijski športi bodo verjetno imeli prednost pred neolimpijskimi in bojim se, da bo rangiranje nastalo celo po subjektivni presoji nešportnih delov organizacij. Pri reorganiziranju vladnih športnih organizacij bi si bilo treba prizadevati za enako izhodiščno osnovo »vrhunskih« in rekreativnih plasti vseh športov in naj se šele potem izkaže pozornost boljšim. Enakost naj bi v začetku veljala tudi v medijih. Po moji presoji ima naše športno plezanje, ki temelji na zelo veliki požrtvovalnosti posameznikov, saj spijo pod stenami v spalnih vrečah in še redno trenirajo, veliko možnosti za svetovni prodor. Obenem pa je plezanje zelo atraktiven, uživaški in zato vabljiv šport, kateremu se bo rekreativna popularnost večala.«

V kateri specializaciji v športnem plezanju bo po vašem mnenju razvoj hitrejši?
»V tekmovalnem plezanju. udeležba posameznika na dvajsetih ali celo tridesetih tekmah v različnih pokalih bo skoraj izključevala vrhunsko težavnostno plezanje, pri čemer je tekmovalno plezanje medijsko odmevnejše in bo lahko športnike tudi materialno preživljalo.«

ALEŠ BJELČEVIČ

Tekmovanje v ledu Bohinj 93
BOHINJ - Ker je bilo pred tednom dni na Skalci ob Bohinjskem jezeru še premalo ledu, so organizatorji našega prvega uradnega tekmovanja v lednem plezanju, to je tekmovanje za pokal Bohinj '93 morali preložiti, (sprememba je bila v petek sicer objavljena - kot je bilo napovedano - v radiju, zabeležili so jo tudi na plakatih ... pa je v soboto, 2. januarja, okoli poldne na prireditveni prostor Pod Skalco vendarle prihajalo kar precej ljudi. Kot sporočajo organizatorji iz AO Bohinj, bo tekmovanje v vsakem primeru v soboto, 9. t. m., ob 14. uri in to na istem mestu (le malo od avtobusne postaje Bohinj - jezero), ker je sedaj ledu dovolj in tudi druge razmere so primerne. Pridite, obetajo nam tekmovanje, kakršnega pri nas še ni bilo, z obilo atraktivnega plezanja v navpičnem ledu.

(F. S.) ( 8/1-93)

ALPINISTIČNE NOVICE

Plezalni vodniki
Če so domači bolj redki, pa se npr. pri Nemcih ta reč na veliko tiska. V zbirki »Deutschland Vertikal« založbe Flash (Flash Verlag, Wilhelm Kuhnert Strasse 19, 8000 München 20) je izšla druga knjiga z naslovom »Der Osten«, napisal pa jo je Karsten Kügler, ki na 200 straneh predstavlja plezalska področja nekdanje Vzhodne Nemčije, znamenite peščenjake ob Labi v Saški Švici (ti peščenjaki so, mimogrede, na zahodni meji Zgornje Lužice) ter področja Zittauer, Erzgebirge, Thüringen in Harz.
Martin Lochner je pripravil novo, sedmo izdajo vodnika »Kletterführer Finale« (Lochner Verlag, Wilhelm Kuhnert Strasse 19, München), ki predstavlja nove smeri in celo novoodkrite stene v tem znanem plezalskem področju.
Nova plezalska moda pa je hoditi v stene na Korziko, ne le v nizke, ampak tudi v visoke, ki se jih tam niti ne bi nadejali. Bernhard Thum je poskrbel za plezalce z vodnikom »Sportklettern im Korsika« na 72 straneh (Verlag Thum, Herrnstrasse 12, 8500 Nürnberg).

(AB)

»Alpinizem kot romantični življenjski stil«
Pri založbi J. Berg v Münchnu so ob šestdesetletnici smrti Lea Maduschke letos ponovno izšli njegovi izbrani spisi pod naslovom »Leo Maduschka: Bergsteiger, Schriftsteller, Wissenschaftler«. Maduschkovi spisi so z naslovom »Junger Mensch im Gebirg« prvič izšli leta 1936 pod uredništvom Walterja Schmidkunza in takoj postali kultna knjiga. Dr. Leo Maduschka (1908-1932), je bil znan nemški plezalec, mislec in pisatelj, ki je umrl 4. septembra 1932 v neurju v severni steni Civette (njegov soplezalec Martin Pfeffer je naslednji dan z zadnjimi močmi izplezal, pet let pozneje pa je spečega pobral plaz na »nemški gori« Nanga Parbat). Po smrti izdana knjiga je postala obvezno čtivo medvojnih in še povojnih generacij. Maduschka je iz filozofije v alpinizem prenesel idejo o poti brez cilja in razširil definicijo alpinizma kot romantičnega življenjskega stila. Izraza romantičen seveda ne gre razumeti v smislu sentimentalne arkadijske idilike, ampak kot odpor do depoetizacije in profanizacije življenja ter izgube celostne kulture. Tako definirani alpinizem danes vedno bolj izgublja veljavo, modna pa postaja fraza o demitizaciji alpinizma. Ta se udejanja v posnemanju početja bratov Remy iz Švice, ki z vrtalnim strojem potujeta po Alpah in alpinizem spreminjata v skalno gimnastiko, zaradi česar se avantura umika v Himalajo in druga visoka gorstva. Nova nemška izdaja Maduschkove knjige zato verjetno ni naključno, ampak hoteno in potrebno podjetje, ki naj bi spodbudilo razmišljanje o alpinizmu kot športu in ne samo športu.

ALEŠ BJELČEVIČ

Peru
David Sharman iz Škotske je sporočil, da smer, ki sta jo 8. junija letos v jugozahodni steni Artensonraja (6028 m) splezala Andrej Gaspari in Štefan Mlinaric, žal ni prvenstvena. Smer sta prva splezala A. Sole in G. Spohr leta 1979. Gasparijev in Mlinaričev vzpon je bil torej drugi v tej smeri. Žal tudi za vzpone v Andih ni enotnega zbirnega središča za informacije, vseeno pa je tudi zapoznel podatek koristen.
Dobrodošel prispevek k boljšemu poznavanju Andov bo zato Sharmanov vodnik po Cordilleri Blanci, ki je že napisan in bo izšel drugo leto.

(AB)

Sneg na zlati veji
Založništvo Tržaškega tiska je prijetno presenetilo tudi planince. V njihovi zbirki je namreč tudi odličen vodnik Stanka Klinarja »Sto slovenskih vrhov« (te so odkupili od Prešernove družbe) in prvenec Igorja Škamperleta »Sneg na zlati veji«, ob tem pa — ob tradicionalnem Jadranskem koledarju — še zanimivo delo Pavla Medveščka »Skrivnost in svetost kamna«.
Igorja Škamperleta ni potrebno na dolgo predstavljati kot alpinista (začel je v Postojni, ko je bil še na srednji gozdarski šoli in nadaljeval med študijem v Ljubljani, na Fakulteti za šport in potem na Filozofski fakulteti). Že pred leti se je začel uveljavljati tudi kot pisec. Pa ne le v Planinskem vestniku, pisal je krajše eseje in književne kritike ... ob tem pa pripravljal svoje prvo samostojno leposlovno delo. Ta je sedaj pred nami in - prve ocene so res nadvse pohvalne.
»Ne gre za alpinistično-potopisno kroniko ali za filozofsko razpravo o alpinizmu, temveč za t. i. razvojni roman«, je v spremnem eseju dobro ocenil Tomo Virk. Da skuša res biti roman, se pravi »fiction«, ne »facti-on«, pričajo številne oblikovno stilne značilnosti. Škamperle, ki se s svojim pisanjem sicer že odmika od naše gorniške literature, bo ob Nejcu Zaplotniku in njegovi Poti, še en mejnik, ki ga ne bo mogoče spregledati. Upajmo zato, da bo čim prej dobil tudi primerno in strokovno (z vseh strani, od planinsko alpinistične do literarne) poglobljeno oceno svojega dela.

(F. S.)

Avanturizem pri sedemdesetih
Prof. dr. Ryszard W. Schramm iz Poznana na Poljskem je letos s svojim sinom v osemnajstih dneh prečil Spitsberge. 150 kilometrov sta naredila po ledenikih in hribih, 85 pa po tundri, morenah in dolinah. Schramm pri tem z žalostjo ugotavlja, da pritiska civilizacija tudi v te sicer še zelo divje kraje. Ryszard Schramm je v zadnjih tridesetih letih pristopil na 35 nepreplezanih vrhov, od katerih je 27 v ob območju Spitsbergov, osem pa jih je v Hindukušu, med njimi je tudi Kohe Nadir Shah (6814 m, 1962). Njegova zadnja tura bi morda ne bila preveč senzacionalna, če profesor ne bi imel že 72 let!

(AB)

Decembrski Planinski vestnik
Kdor si ne more predstavljati, kako je bilo slovenskim alpinistom konec letošnjega leta na pobočjih himalajskega osemtisočaka Anapurne, naj si natančno ogleda fotografijo na platnicah decembrskega Planinskega vestnika: človek, ujet med velikanske prhke snežene gobe in pod previsi ledu, se prebija proti vrhu gore, ki tokrat ni hotela.
O tem neuspehu in o velikanskem uspehu slovenske alpinistične naveze na himalajskem Menlungtseju, dotlej deviški gori, je v Vestniku napisana reportaža, eden od vrste doživetih opisov dogajanj v gorah, pri katerih so bili bodisi prisotni naši gorniki bodisi gre za takšna dogajanja, ki naj bi zanimala tudi slovenske planince in alpiniste. Natančno je v tej številki PV opisano, kako pravilne so bile letošnje pomladanske napovedi, da se bo turizem preselil z morja v gore, ki so doživele rekorden obisk, nanizan je potek letošnjega zasedanja mednarodne komisije za reševanje v gorah IKAR, nekaj tehtnih prispevkov o varstvu gorskega sveta je na straneh decembrskega Vestnika, ob onečaščenem spomeniku v Martuljkovi skupini je vnovič predstavljen pokojni vsestranski in odličen gornik Miran Cizelj, obujen je spomin na planinsko misel v črnih revirjih ob 80-letnici Planinskega društva Trbovlje - in predstavljeni sta kar dve novi lepi slovenski planinski knjigi, Stoletje v gorah več avtorjev in Biseri pod snegom tržaškega novinarja in planinca Duška Jelinčiča.
Ob tem je na straneh osrednje slovenske gorniške revije še nekaj prispevkov s področja vrhunskega svetovnega alpinizma in domačega »klasičnega« planinstva.