Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

AN - 09.01.1989

Delo, Šport: ... Že na začetku zimske sezone veliko zelo dobrih vzponov

Prvič pozimi Črni biser in Sveča v Travniku - Nad Martuljkom mešane naveze v smeri Krivic-Cedilnik in Čebelici - Smer mladosti v enem dnevu
KRANJ - Najbrž ni daleč od resnice trditev, da bo letošnja zimska sezona ena najuspešnejših sploh. To lahko rečemo že zdaj, saj je bilo že na začetku toliko dobrih zimskih vzponov kot včasih nekaj let zapored. Zelo dobre razmere so gotovo eden od razlogov, čeprav je bilo tudi v prejšnjih zimah kljub razmeram vedno splezana vsaj ena dobra smer.
Toda toliko zahtevnih ponovitev, nekaj med njimi prav vrhunskih, še ni bilo nobeno zimo. Nekdo je v šali celo dejal, da se skoraj celotno poletje ne bo moglo primerjati s štirinajstimi dnevi zime. Ponovno so bile Julijske Alpe tiste, ki so pritegnile največ plezalcev. In velika večina najboljših vzponov je bila opravljenih v Martuljkovi skupini in v Tamarju. V severni steni široke peči sta 27. decembra Andrej in Marija Štremfelj kot prva pozimi splezala smer Krivic-Cedilnik (VI, A2, 400 m). Le dobrih 8 ur sta potrebovala za malo plezano smer, saj je bila to po vsej verjetnosti šele peta ponovitev, med temi pa že dve zimski. Drugo zimsko ponovitev (prvo ima Česen iz leta 1985) sta 5. t. m. opravila Filip Bence in Andrej Štremfelj, in sicer v 9 urah in pol. Povedala sta, da je bila stena praktično suha. Poleg teh dveh smeri pa je bila v Martuljkovi skupini ponovljena še Čebelica v Frdamanih policah. Prvo zimsko, ponovitev sta zadnjega dne lanskega leta opravila Mirko Kranjc in Jelka Tajnik. Čebelica, ki je visoka 400 metrov in ocenjena VI, A2, tudi sicer ni veliko ponavljana.
V Tamarju je bilo obiska še več. Severna stena Travnika je bila splezana kar dvakrat. Tomo Česen je najprej 27. decembra kot prvi pozimi ponovil (skupno 3. P) Črni biser (VII -, A0, 850 m) v dobrih 6 urah. 31. decembra pa je prosto ponovil še Svečo (VI+, 850 m) v slabih petih urah. Tudi to je bila 1. zimska ponovitev, v celoti pa šele peta.
Stena Šit je bila presenetljivo neuporabna, zato pa Jalovec toliko boljši. Gorazd Zrimšek in Andrej Petrovčič sta 24. decembra plezala Raz Jalovca s Comicijevo varianto (V+, Al, 350 m). Štiri dni kasneje sta ponovila še Dularjevo zajedo (VI, Al, 250 m) in s tem opravila tretjo zimsko ponovitev. Dularjeva zajeda je bila za tem ponovljena še enkrat, in sicer jo je 4. t. m. prosto splezal (V+) Tomo Česen, potem pa je sestopil po Razu Jalovca. Slednji je bil ponovljen vsaj še dvakrat, vendar imena plezalcev do sedaj še nismo prejeli.
Silvo Karo in Matjaž Ravhekar sta se odločila za severno steno Vršaca. V njej sta kot prva pozimi ponovila zelo znano Smer mladosti (VI, A2). Vzpon, ki je visok 400 metrov, sta opravila v 8 urah in povedala, da sta imela dobre razmere.
Dolina Vrat je bolj samevala. V Triglavu je bila, kot kaže, do sedaj splezana le Bohinjska smer, katere drugo zimsko ponovitev sta 24. decembra opravila Robi Držan in Dare Juhant. Plezala sta 9 ur in v spodnjem delu stene imela precej snega. Dan za njima je vzhodno steno Stenarja levo od Jugove smeri soliral Stane Belak v dveh urah in pol. Belak se je potem skupaj s Cenetom Berčičem preselil v Kot, kjer sta 2. in 3. t. m. opravila prvo zimsko ponovitev Centralne (Dolar - Avčin) smeri v severni steni Rjavine. Smer, kjer je ogromno prečnic (ocena smeri je VI-/IV), sta plezala 20 ur.
Za konec pregleda vzponov iz Julijcev pa si oglejmo še plezanje v SV steni Velikega Skednja (Kanin). Najpomembnejša je gotovo 1. zimska ponovitev (in šele druga nasploh) smeri Nina, ki sta jo 24. in 25. decembra opravila Miro Fon in Darko Podgornik. Smer Nina je menda najtežja v tej steni, visoka pa je 280 metrov. Prvotna ocena je bila VI, A3. Toda prvi ponavljalci so uporabili svedrovce, tako da je tehnična ocena sedaj znižana na A2. Fon je potem skupaj z Edom Kozorogom na Silvestrovo ponovil smer ZSZ. Oba sta plezala prosto (VI+). Prva zimska vzpona pa so opravili tudi v smeri Jerebika. Prvega letošnjega dne sta jo najprej ponovila Drago Frelih in Darko Podgornik, naslednjega dne pa sta jo ponovili še navezi Mitja Lo Duca - Tomo Rovšček in Miro Fon - Edo Kozorog. Višina smeri je 200 metrov, ocena pa VI-/V+.
V Kamniških in Savinjskih Alpah se najprej ustavimo v Rzeniku. Bojan Pollak, Marko Prezelj in Tomaž Wiegele so 24. in 25. decembra plezali Peklensko pomarančo, delo Kozjaka in Kraglja iz leta 1983. Slovi pa po svoji veliki krušljivosti. Kamniška naveza je potrebovala 19 ur efektivnega plezanja in opravila prvo zimsko ponovitev in tudi prvo ponovitev nasploh. Ocena je VI-, A3 (tega dela je 230 metrov), zgornjih 180 metrov (vse so izmerili z višinomerom) pa so težave III. stopnje.
Rzenik je bil sicer obiskan še dvakrat, obakrat pa sta to bila Janez Benkovič in Marjan Kregar. Najprej sta 30. decembra v sedmih urah splezala Modec - Režkova smer (V+/V) in tako opravila 2. ali 3. ZP. V smer Bomba (V+/A2, V) pa sta vstopila 2. t. m., izstopila pa naslednjega dne po 17 urah plezanja. To je šele prva ponovitev, seveda tudi prva zimska.
Nad Jezerskim je bil prvič pozimi ponovljen tudi Tomažev steber v severni steni Grintavca. Damir Grgorinič, Andrej Kecman in Andrej Prinčič so ga splezali v 15 urah in sicer 24. in 25. decembra. Steber ima oceno VI-, V, višina pa je slabih 300 metrov.
V Štajerski Rinki sta 2. t. m. Marko Malovrh in Rok Preložnik ponovila Direktno smer (V+) v 9 urah, v Mali Rinki pa je bil Preložnik skupaj z Jožetom Luzarjem. Plezala sta Igličevo. Stane Belak je plezal v vzhodni steni Brane. Zadnjega lanskega dne je sam v dveh urah ponovil Centralno smer (III-IV, 650 m).
In še novica iz Velike Raduhe. Tam sta Miha Mihev in Andrej Gradišnik 24. in 25. decembra preplezala prvenstveno smer. Božična smer je visoka 350 metrov, ocena je V+, Al, za spodnji del in III-IV za zgornji del.

TOMO ČESEN

Dogovarjanje za potovanja
Že nekajkrat se je pokazalo, da vsklajeno rezerviranje letalskih vozovnic in dogovarjanje za skupne odhode lahko močno poceni potovanje v tuje gore. Komisija za mednarodno sodelovanje PZS zato prireja 13. januarja ob 16. uri v Centralni planinski knjižnici na Dvoržakovi 9/1 v Ljubljani sestanek za vse, ki imajo take načrte. Še posebej pa velja to za tiste, ki računajo na sodelovanje pri trekingih v Maroko, Peru in Mehiko. Za popestritev bodo pripravili prikaz diapozitivov, bo pa to tudi prilika za nove dogovore.

Po divjih slovenskih vodah
Ni malo ljubiteljev gora, ki se radi »spopadejo« tudi z brzicami rek in potokov. Tudi taki so, ki trdijo, da je premagovanje divjih gorskih voda mejna aktivnost alpinizma, tako kot jadranje po zraku. Kakorkoli: marsikoga bo zanimalo, da lahko v ekonomatu Planinske založbe PZS sedaj kupi tudi kajakaški vodniček. Pripravil ga je Filip Bizjak iz Ljubljane, namenjen pa je interni uporabi (cena 5000 din).
»Ta mala knjižica je na žalost šele prvi kajakaški vodnik v slovenščini. Čeprav obstaja v nemščini za naše vode že več kot deset let,« je zapisano v uvodu. (Izjeme so posamezni opisi Save Bohinjke, vodotokov okoli Bovca in morda še kateri.)
Ocene v vodniku so opisne: lažje mesto ali voda predstavlja ocene z dna lestvice (do II+) in primerno tudi za začetnike. Težka mesta (do IV+) so le za izkušenejše veslače itd. Je pa opisanih 19 voda Od Soče, Koritnice, Bače, Idrijce, ... do Sore, Savinje, Krke in Kolpe. Opisi pa so kratki toda jasni.

F. S.

Dve novi smeri z oceno 8a Tadeja Slabeta
Tadej Slabe (AO Matica), je bil zadnje tedne uspešen kar dvakrat v Ospu. V steni tik nad vasjo, nekaj metrov levo od lanske finalne smeri za dekleta je splezal smer Karies. Opremil in poimenoval jo je že Igor Jamnikar, vendar jo je potem, za simbolične odškodnino (tetrapak soka) prepustil Tadeju. Smer je relativno visoka. Najtežje je v začetku druge polovice v previsu. Predlaga oceno 8a (približno IX+/X-).
V četrtek pa je Slabe splezal, kot pravi sam, še lepšo smer na plezališču Obalna cesta (Costiera) pri Trstu. Smer poteka desno od znane Santa Esmeralde, začel pa jo je že Archie Vernerin, ki je popravil precej oprimkov, tako da je navrtal ali povečal nekaj luknjic. Le-te so po smeri enakomerno, nekako logično razporejene, čeprav so precej narazen. To pa Tadeju očitno zelo ustreza, saj jo je zmogel že v drugem poskusu (in po poprejšnjem pregledu detajlov z varovanjem od zgoraj). Smer je precej previsna, visoka pa približno 15 metrov. Če jo primerjamo z okoliškimi smermi na Obalni cesti, tudi ta ustreza oceni 8a. Gotovo sodi med najtežje v tem plezališču.
In še pojasnilo italijanskih plezalcev, predvsem tistim, ki se nemara sprašujejo, zakaj plezanje po smereh, ki so jih že načeli drugi: »Smeri, tudi nedokončane, niso nikakršne zasebna last. Vstop vanje je dovoljen vsakomur, ki bi tu rad preizkusil svoje sposobnosti«

MATEJ ŠURC

Predlog za dan mladosti '89
Planinsko društvo Kamenjak z Reke prireja že nekaj let spominski pohod na Titov vrh (2747 m) na Šar planini, tretji najvišji v Jugoslaviji. Prvega so pripravili vsega 21 dni po Titovi smrti na predlog PD Ljuboten iz Tetova, udeležilo pa se ga je nekaj sto planincev iz vse Jugoslavije.
Reški planinci sedaj predlagajo (pismo so naslovili vrsti republiških in pokrajinskih, pa tudi zveznih teles), naj bi pohod na Titov vrh sprejeli za vsakoletni sestavni del proslavljanja dneva mladosti. Poleg pomembnega spominskega vidika bi vsakoletni pohod na Titov vrh imel tudi velik športnorekreacijski značaj: šest ur vzpona in še štiri do pet ur za sestop ... Ne gre prezreti tudi propagandnega vidika, ljubitelji gora iz vse Jugoslavije bi spoznavali novo okolje, nove tovariše itd. Stroškov z organizacijo pa tudi ne bi bilo.
PD Kamenjak želi, da bi se letošnjega desetega pohoda na Titov vrh udeležilo kar največ planincev iz vseh krajev naše države. Informacije dajejo vsak torek in petek med 18. in 20. ur po telefonu 051/31-212. pisati pa jim je mogoče na naslov: PD Kamenjak, Korzo Narodne revolucije 40/1,51000 KAMENJAK.

F. S.

PV o alpinističnem smučanju
Decembrski Planinski vestnik predstavlja uspeh štirih ekstremnih smučarjev v Andih — Prispevek o zavarovanju Triglavskega ledenika
LJUBLJANA, - Dejan Ogrinec, Andrej Terčelj, Andrej Zorčič in Borut Černivec v zadnji lanski številki Vestnika predstavljajo svoja smučarska doživetja na pobočjih andskih šesttisočakov. Čeprav so te uspehe že prej predstavili drugje, pa je zapis, ki vsebuje tako kronološki pregled odprave kakor tudi intimna razmišljanja, tesnobna pričakovanja in občutja ob smučanju, osrednji prispevek v tej številki PV.
Zanimiva je njihova ugotovitev v uvodu, ko zapišejo, da bodo dosežki alpinističnega smučanja tujcev (predvsem zaradi hitro spreminjajočih se snežnih razmer) vedno bistveno zaostajali za dosežki »domačinov«. Vrednotenje in primerjava bosta zato nemogoči in neumestni, pravijo. Na koncu pa vseeno zapišejo: »Presmučane smeri dokazujejo, da je slovensko alpinistično smučanje primerljivo z dosežki najuspešnejših smučarskih odprav tujih mojstrov«. Ne glede na omenjeno protislovje je njihov uspeh pravzaprav logična posledica množičnosti, če samo upoštevamo tisto preprosto krilatico, da smo Slovenci narod smučarjev in planincev. Alpinistično smučanje pa združuje prav ti množični slovenski športni dejavnosti. Potemtakem je pričakovati, da bo javnost naklonjena tej novi športni »panogi«, seveda le, če bo alpinistično smučanje še naprej v takšni meri in tako kakovostno tudi predstavljeno.
Planinski vestnik kdaj pa kdaj poseže tudi v ozadje novic, objavljenih na tej strani Dela, saj tu ni namen, (niti možnosti), da bi na dolgo in široko opisovali alpinistični dosežek. To prednost je Vestnik izkoristil prav v decembrski številki, in to s pogovorom z odličnim alpinistom Matjažem Ravhekarjem, ki ga je pripravil Edo Kozorog. Izhodišče in sploh osnovna tema intervjuja je smer Riba v Marmoladi, ki jo je Ravhekar splezal lani avgusta skupaj z Benjaminom Ravnikom. Ta vzpon sodi med najboljše, če ne kar najboljši naš dosežek v Dolomitih. Morda je škoda, da se avtor zapisa ni odločil, da bi k pogovoru povabil kar oba člana naveze. Sicer pa je intervju dobrodošel - tudi zaradi Ravhekarjevih osebnih pogledov na alpinizem in plezalstvo.
Zelo podoben namen ima tudi prispevek Damijana Meška, ki predstavi »bojevnike na K2«, člane lanske odprave na drugo goro sveta. V uvodu avtor ki je bil zdravnik odprave, zapiše: »Če napišeš samo dobre in lepe stvari, je to dolgočasno in neresnično: če napišeš tudi kaj manj lepega, lahko zgubiš prijatelja ali si nakoplješ celo sovražnika « Meško je nedvomno pisal iskreno, vendar sem prepričan, da ni s tem užalil nikogar. Prav nasprotno: svoje prijatelje je - takšne kot so - približal bralcem Vestnika, saj smo mnoge poznali le po imenu, po preplezanih smereh, ne pa tudi po značaju. Opozoriti velja še na članek Janeza Bizjaka, ki opozarja, kakšne nevarnosti pretijo našemu edinemu ledeniku pod vrhom Triglava. V spomin prikliče tudi avstrijski primer s Hochlmspitze, ki ga je alpenverein odkupil in ga tako obvaroval pred vsesplošnim uničenjem, kajti tam so nameravali postaviti žičnice. Pri nas tega ni mogoče storiti, so pa druge poti: sprejetje in seveda uresničevanje zakona o zavarovanju Triglavskega ledenika. Žal pa je osnutek takšnega odloka, kot piše Bizjak, obležal v predalu na jeseniški občini. Tako bodo posamezni interesi smučarjev, ki postavljajo na ledeniku prenosne vlečnice, in zasebne koristi še vedno pred splošnim interesom, ta pa je: obvarovati Triglavski ledenik pred popolnim razvrednotenjem.

MATEJ ŠURC

V Mišji peči splezana druga smer z oceno 8a
Zelo previsno smer je Srečo Rehberger imenoval Ptičja perspektiva - Uspešen tudi Marko Lukič

KRANJ - Že nekajkrat je bilo rečeno, da imajo stene Ospa in Mišje peči na slovenskem Primorskem zelo veliko možnosti za razvoj v pomemben športno plezalski center. Že zdaj je pravzaprav ta predel najpomembnejši tovrstni center pri nas, prve smeri desete stopnje pa so najbrž le začetek tistega, kar te stene ponujajo.
V srednjem delu Mišje peči so italijanski plezalci navrtali dve smeri, dolgo časa pa se nihče ni odločil, da bi ju tudi preplezal. Prvo (desno) je 3. t. m. prosto splezal Srečo Rehberger. Ptičja perspektiva, kot jo je poimenoval, poteka vse do vrha stene in je dolga preko 30 metrov. Druga značilnost smeri pa je zelo velika previsnost. Zavrtanih je 11 svedrovcev, na dveh mestih je možno dobro počivati. Rehberger je težave ocenil 8a (IX+/X-). Na vprašanje o primerjavi s sosednjo Klobaso pa je odgovoril: »V Klobasi je samo en kratek tehnično zahteven detajl z majhnimi oprimki. Ptičja perspektiva pa je bolj atletski problem. Oprimki so dobri, toda stena je v celoti zares izredno previsna. Smer je zahtevala več truda in osebno se mi zdi malo težja od Klobase.« In morda še podatek, da je ključ smeri prav v zadnjih metrih, kjer se previs še nekoliko poveča. Če ne drugega, potem je to v celoti najbolj previsna in najdaljša športna smeri pri nas.
Na Napoleonovi cesti nad Trstom pa je odličen rezultat dosegel tudi Marko Lukič. Z rdečo piko je splezal Mud club, smer, ki nosi prav tako oceno 8a in je za Santo Esmeraldo (to je ponovil tudi Jamnikar) že druga s takšnimi težavami. Poleg Mud cluba je Lukič ponovil še Romantishe strasse, ocena te pa je 7c.
V Ospu je Nuša Romih opremila in splezala novo smer, ki poteka v steni pod Avtocesto. Sama sicer pravi, da ni nič posebnega, toda če se prav spomnim, je Bohomurček (VII-) prva športna smer, ki jo je pri nas naredila katera od plezalk.
V tolminskem vrtcu pri Čiginju imajo od 29. decembra lani še eno smer, splezal pa jo je Edo Kozorog. Bela vrata zaznave je njeno ime, ocena pa okoli IX-. Smer poteka po beli previsni steni v levem delu. Varianto Ime rože (VIII+) pa je 2. t. m. kot drugi ponovil Peter Mežnar.

TOMO ČESEN

  09.01.1989


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


Vir: arhiv planID, priredil: G. Š.

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti