Slovenske novice, 29.01.07 – Dejan Ogrinec: Med petimi nominiranci za Zlati cepin dva naša
Slovenske novice, ponedeljek, 29. januarja 2007
Finale
Cepin
Slovenci vrh alpinizma
Med petimi nominiranci za zlati cepin, najprestižnejše alpinistično priznanje, je imela Slovenija dva kandidata – Zlato priznanje sta za leto 2006 dobila Marko Prezelj (kot prvi na svetu že drugič) in Boris Lorenčič za prvenstveni alpski vzpon po severozahodnem stebru v gori Chomolhari; nagrado občinstva pa extremovec Pavle Kozjek za ultralahki vzpon na osemtisočak Čo Oju, prvi enodnevni vzpon v zgodovini himalaizma, ko je sam v manj kot 15 urah osvojil vrh, in to po prvenstveni smeri
V petek so v francoskem mestu Grenoble že 16. podelili prestižne alpinistične nagrade zlati cepin. Nominirance izbirata od leta 1991 vrhunski alpinisti mednarodnega kluba GHM in francoska revija Montagnes. Vsaj do letos. Po dolgih letih sodelovanja je namreč nastal velik preobrat: Iz GHM so nekaj tednov pred podelitvijo odpovedali sodelovanje z razlago, da ni mogoče primerjati tako različnih alpinističnih dosežkov (plezanje v skali, skupinski himalaizem, čisti alpinizem itn.), kot se je dogajalo v zadnjih letih. Dodali so tudi precej pikro izjavo, da ne zaupajo več strokovnosti osebja iz revije Montagnes. To je bil kar hud udarec organizatorjem prireditve. Tudi naš legendarni alpinist
Andrej Štremfelj, ki bi naj bil v letošnji žiriji, je raje odstopil.
Zaradi tradicije in svetovne prestižnosti zlatega cepina so se pri reviji odločili, da zadevo kljub temu izpeljejo. Navsezadnje izbere najboljšega mednarodna skupina sodnikov (in svojega občinstvo na podelitvi prisotno), sestavljena tudi iz nekdanjih osvajalcev cepina. Ironično je, da vsaj glede letošnjih nominirancev ni nobenega dvoma. Vsi podvigi so bili izvedeni v alpskem slogu, hitro, lahkotno. In prav vsi v Himalaji. Torej lahko med seboj primerjajo precej enakovredne vzpone. Za Slovence pa je bil pomemben ta, da sta bila od petih nominiranih vzponov dva slovenska.
Če začnemo malce samoljubno z nominiranci, je ultralahki vzpon Pavleta Kozjeka na osemtisočak Čo Oju (prvi enodnevni vzpon v zgodovini himalaizma), ko je sam v manj kot 15 urah osvojil vrh in to celo po prvenstveni smeri, nekaj precej novega v himalaizmu. Druga nominiranca, naveza Marko Prezelj (ki je že dobil zlati cepin) in Boris Lorenčič, sta bila izbrana med elito za prvenstven alpski vzpon po severozahodnem stebru v gori Chomolhari (7326 metrov), na meji med Tibetom in Butanom, kjer sta zmagala po precej metrih težkega plezanja (skoraj večino časa je naprej plezal Prezelj).
Med nominiranci je bil tudi Kazahstanec Denis Urubko, mnogi ga štejejo za enega od najboljših alpinistov na svetu. Osvojil je deset osemtisočakov in vrsto nižjih himalajskih vrhov. S soplezalcem Sergejem Samoilovom sta bila nominirana za zlati cepin že lani – prvenstveni vzpon po deviški jugozahodni steni osemtisočaka Broad Peak. Za lanski osemtisočak Manaslu sta se odločila predvsem zato, ker so bile pristojbine za vrh znižane za 50 odstotkov, ob 50-letnici prvega vzpona. Vrh sta prvič osvojila 25. aprila (prvi pristop na vrh po treh letih neuspešnega osvajanja), 4. maja pa sta vstopila še v severovzhodno steno (pobočje) Manasluja in vrh vnovič osvojila, a po prvenstveni smeri in štirih bivakih. V drugo sta vrh dosegla 8. maja, pomagalo pa jima je to, da sta si načrtovano smer plezanja ogledala že med normalnim vzponom. Obakrat sta plezala v alpskem slogu, brez vnaprej pritrjenih vrvi, sama, brez možnosti umika, v enem zamahu. Jasno, da brez kisika. Za vzpon sta že lani novembra v Seulu prejela azijsko varianto zlatega cepina (skupna organizacija korejske izdaje Men"s Healtha in francoske Montagnes) za najboljši vzpon med Azijci.
Med nominiranci so bili Ukrajinci Igor Čaplinski, Andrej Rodioncev in Orest Verbits, za prvenstven, predvsem skalni vzpon po severnem grebenu gore Šingu Čarpa, 5600 metrov visoki vrh v masivu Mašerbruma v Karakorumu, in trenutno najboljša otoška naveza, Angleža Ian Parnell in Tim Emmett, s prvenstvenim plezanjem po jugovzhodnem stebru gore Kedar Dome v indijskem pogorju Gangotri.
V resnici izbira med njimi ni bila lahka. Vsak vzpon je zgodba zase, vsi so izjemno težki, drzni, alpinizem čisto novega tipa tretjega tisočletja. In med seboj zelo – izenačeni.
Rezultat glasovanja je bil presenetljiv – za naše. Ko je občinstvo za svojega zmagovalca izbralo Pavleta Kozjeka (nekateri trdijo, da je to prava nagrada te prireditve), si nihče ni mislil, da bo slovenski večer okronan še z glavno nagrado, da bo tudi z zlatom prevlečeni zlati cepin šel v slovenske roke. Dobila sta ga Marko Prezelj in Boris Lorenčič za vzpon na Chomolari. Tako so Slovenci pobrali obe nagradi. Lahko počakamo samo še na članke iz drugih medijev, ki vsi po vrsti poskušajo predvsem izpodbijati pomembnost te nagrade, kaj bodo dejali ob tem dvojnem zmagoslavju.
Prvi zlati cepin sta leta 1991 prejela Andrej Štremfelj in Marko Prezelj za prvenstveni vzpon po južnem stebru osemtisočaka Kangčendzenga (8476 metrov), drugič je bil v slovenske roke predan cepin za leto 1996 Vanji Furlanu in Tomažu Humarju za vzpon v severozahodni steni himalajskega elegantnega vršaca Ama Dablama (6828 metrov). Marko Prezelj je bil nominiran za cepin tudi leta 2002, Humar pa za leti 1999 in 2004. Tako je prvi svetovni alpinist, ki je že dvakrat prejel najprestižnejšo nagrado.
Dejan Ogrinec
Članek je vsebinsko podoben naši objavi
Alpinistični večer leta, tudi slike v njem (povečaj
ekstrakt na desni) so enake, zato jih tudi nismo vključili v to
poobjavo.