NeDelo, 28.01.07 – Boštjan Fon: Pot proti Planini pod Golico je bila nesplužena
Temperaturo je na kazalcih stisnilo do minus štirinajst.
Nedelo, 28. januarja 2007
Po Sloveniji
Do Križovca in še naprej
Križovec –
Da bodo pogledi teh, ki so morali v sobotnem jutru namesto stiskanja pod odejo na dnino v jeseniško železarno, prav čudni, ko se bodo obregnili ob popotnika, otovorjenega z nahrbtnikom in s kratkimi smučmi, ki koraka po spluženem pločniku mimo tiho jamrajočih semaforjev, je bilo pričakovati. A ob peti uri zjutraj jih je po mestu precej malo, zato se je dalo smukniti skozi nekdanje mesto rdečega prahu mimo Trebeža in zaviti navkreber proti Pristavi.
Palček Vukotič iz blejske štacune s planinsko opremo je dejal, da bo številka zimskih šolnov za lazenje sem in tja prava, a se mi je kaj kmalu, po prvih metrih v klančino, zazdelo, da zna biti zafrkancija sredi teme popolna. Ne le da me je zoprno peklilo zadaj nad Ahilovo tetivo, še čelno svetilko sem pozabil na domači mizi. Ne da bi imel le eno, tri imam, a vse so ostale tam, kjer je bilo toplo ...
Temperaturo je na kazalcih stisnilo do minus štirinajst. V temnem jutru je bilo potem še bolj treba pospešiti z vsakim metrom navzgor. A se je dalo, dokler popotnika z vojaškim nahrbtnikom in smučmi ni obšla misel na ovekovečenje lepote vsega naokoli. Kako ujeti popolno tišino v fotografijo in jo še malček zanalašč, ker drugi tega niso zmogli občutiti, pokazati prav tem? Težko, vendar se je zgodil poskus ob Konobljevem vikendu meter pod tisočico nad morjem.
Po koščku svetlobe in razsodnosti več, ker je žulja zadaj že izrodila muka v čevljih, sta se pred nosom prikazali dve špuri smuči nekje nad Kočo partizanskih kurirjev NOB nad Pristavo. Se jima je dalo slediti, dokler se nista razcepili nekje pod Pustim rovtom. Ena na desno, jaz pa na levo, saj je bil cilj Križovec. Tam, kjer so menda francoskega cesarja Napoleona vojaki sredi neke prav tako snežne zime bridko smrt storili, stoji križ, ki ga oskrbujejo Nočevi z Jesenic. En očenaš za pokojno prababico se je odžlobudral, pa še za hčer tam nekje v dolini. Tretji, že malček bolj površen, je bil namenjen še drugim, ki ne hodimo v cerkev z vznesenjem, primernim za današnji čas. Ampak je bil. Za dobro misel. Škodovati tako ali tako ne more, pa še nihče me ni slišal, saj v krogu dveh kilometrov gotovo ni bilo nikogar. Sledila je potešitev želodčnih krčev z izborno domačo klobaso, požirek vode in na čevlje, ki so močno zglodali opetne kožne blazinice, so se navlekle smuči.
Začela se je kalvarija. Pot s Križovca proti Planini pod Golico je bila nesplužena. Tudi komunalca z lopato ni bilo mogoče pričakovati. Po nekaj sto metrih je bil prvi vdor, do pasu. In nato kmalu drugi pa naprej. Seveda je bilo smiselno slediti stopinjam srnjadi, ki je ponoči iskala kaj za pod zob, a je bilo to bolj Sizifovo delo. Živalca jo je hitro smuknila v gozd in popotnik se je, do pasu ali pa, če je imel srečo, le do višine kolen vdirajoč, moral znajti sam, kakor je vedel in znal. Ugrezanje v belino se je vleklo slabi dve uri, a deviškosti poti proti vasi pod Golico cesta nima več. Šla je s stopinjami in se bo lahko na novo napravila naslednje leto.
Nekje nad vhodom za Savske jame so Megličevi in drugi, ki častijo sankanje na naravnih progah, polivali pisto z vodo, da bo bolj trda. Mehko sem se raznežil, ko sem jih ugledal sredi posla, kajti mukotrpnega lazenja skozi prekleto mehko belino je bilo končno konec. Sledil je smuk po sankaški progi mimo Betela do Čopa. Za vrhunec dneva pa obvezen šnopček v vaški gostilni, kjer je imela natakarica tako modre oči, kot je bilo nebo vse dopoldne nad menoj, in odvoz do doline. Čisto navaden izlet bi to bil, takšne sem poleti z biciklom opravljal v slabi uri, a kaj, ko se je ob vdiranju v belino slišala snežna simfonija.
Boštjan Fon