Razgledi - Borut Peršolja: Kolesarji so med nami

Tudi gorniška skupnost se – že stoletje in več – demokratično vzpostavlja prek razlik med različnimi skupinami obiskovalcev gora (danes izgleda, da obstajajo največje razlike v odnosu do vrhunskega alpinizma in gorskih kolesarjev). Če želimo spoštovati drug drugega je treba dosledno uveljaviti zlato pravilo društvenega poslanstva: vsakomur naj bo omogočen poln osebnostni gorniški razvoj (s spremljajočimi pogoji življenja). Zgolj skupnost, ki vidi razvoj slehernega posameznika in kateregakoli društva kot nekaj izjemno vrednega za gorništvo, je demokratična skupnost.

Znak za prepovedan promet? (Fotografija: Borut Peršolja)

Spomin na minule dni
V še ne tako davni preteklosti smo bili gorniki v enakem položaju kot danes gorski kolesarji. Še sredi osemdesetih let (prejšnjega stoletja) so bile številne lovske poti rezervirane in »zaprte«. Še v sredini devetdesetih let so plezalce (in naključne gorniške obiskovalce) kamenjali na Kraškem robu. In naj spomnim, da smo bili v planinski organizaciji sami dovolj zreli, da smo se že pred natanko petindvajsetimi leti odločili, da ne bomo gradili novih planinskih koč in novih planinskih poti. Tega ni takrat prepovedovala nobena zakonodaja. Gorništvu je bilo – zaradi negativnih vplivov množičnosti – treba nadeti lastno uzdo, saj njegova svoboda ni brezmejna.

In če že segam v zgodovino: tudi gorsko kolesarjenje ni nekaj novega, prej tradicionalnega. Kolesa so bila na primer sestavni del prvih gorsko reševalnih moštev v slovenskih gorah, pa tudi marsikateri gornik/alpinist je že zdavnaj gonil kolo (celo v Alpe, da se je čim ceneje povzpel na primer na Mont Blanc), saj je bil to odličen trening (iz dnevnikov himalajskih odprav izhaja, da so kolesa prišla prav tako na palubi čezoceanske ladje na dolgi vožnji v Azijo, pa tudi v Kathmanduju, ko se je čakalo na začetek baznega pristopnega marša).

Prikazen ali občudovanje? (Fotografija: Borut Peršolja)

Pot je, so pa tudi sledi kolesarske gume
Nekaj stvari je, ki jih ne maram pri problematiki gorskega kolesarjenja oziroma – če sem natančnejši – pri njegovih vnetih zagovornikih. Gre za njihove zavajajoče trditve. Ne maram simboličnega pobiranja smeti na poteh, ki ga spremlja samovoljno in nezakonito urejanje planinskih poti. Ne maram, da se vpliv gorskega kolesa primerja z buldožerji namesto s požrešnimi avtomobili individualnih obiskovalcev gora (med nje pa sodimo vsi, tudi gorski kolesarji). Ne maram, da se startno črto prečka s pozicije moči zatirane manjšine, saj naj bi bilo gorskih kolesarjev veliko (če že ne kar v startu preveč). Ne maram, da se gorsko kolesarjenje razume kot rešitev za prometno problematiko, čeprav gre le za kapljo v gorsko morje ustreznega ravnanja. Ne maram, da gorski kolesarji spregledujejo težavo njihove hitrostne pojavnosti v prostoru in času (obljudene planinske poti ob koncu tedna).

Gorniška, pardon pohodniška idila. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zato je kampanja ZA gorsko kolesarjenje nenavadna. To ni kampanja za obilje in udobje, ampak za varčnost. To ni samo kampanja za več, ampak tudi za manj svobode peš obiskovalcev gora. In kar je najbolj nenavadno, to ni kampanja samo proti peš obiskovalcem gora, ampak tudi PROTI njim samim (zaradi neučakane agresivnosti). Zato ni čudno, da razprava vse bolj spominja na kriminalko, v kateri je gorsko kolesarjenje nevarni in potencialni morilec, hodeči planinec žrtev, planinske poti pa neskončno polje obremenilnih dokazov.

Souporaba gorskega sveta
A celo ko sem najbolj nezaupljivo razpoložen, opazim številne prednosti te dejavnosti v naravi. Gorskih kolesarjev in primernih poti zanje ne bo zmanjkalo. S čim jim lahko pomagam(o)?

Souporaba gorskega sveta. (Fotografija: Borut Peršolja)

Na kolesarskem vrhu. (fotografija: Borut Peršolja)

Predvsem z usposabljanjem in ozaveščanjem vseh vpletenih strani ter iskanjem uravnoteženega (pravnega) okvira delovanja. Prvi del je vožnja na dolge proge – trajalo bo leta in desetletja, da se bomo navadili drug na drugega, pri čemer bodo posamezniki vedno izstopali (v dobrem in v slabem).

Glede okvira pa bo treba odgovoriti na več povezanih vprašanj. Eno od njih, na katerega morajo odgovoriti predvsem tisti, ki zagovarjajo gorsko kolesarstvo, je ali so primerno organizirani, da lahko zagotovijo ustrezno vzdrževanje ali vsaj soudeležbo pri vzdrževanju planinskih poti. Ta trenutek je jasno, da je njihov delež pri tej strokovno, kadrovsko in finančno zahtevni nalogi predvsem promocijski. Prebrisano in skoraj čez noč so leta 2007 postali statutarni del Planinske zveze Slovenije in s tem – zaradi gorniške solidarnosti – svoj delež elegantno prevalili na društvene markaciste (in planinsko organizacijo v celoti).

Gorski kolesarji polnijo planinske koče (in zvišujejo njihove prihodke). (Fotografija: Borut Peršolja)

Raba rezultatov prostovoljnega dela
Gorsko kolesarstvo je tudi turistično (=komercialno) zanimivo, zato ga turistični ponudniki veselo in pompozno oglašujejo (in na drugi strani pritožujejo zaradi omejitev). Na čigav račun? Izdatno tudi na račun planinskih poti, za katere ti isti ponudniki ne prispevajo niti evra, si pa z veseljem izmislijo novo, senzacionalno tematsko pot (za katero dobijo evropska in druga javna sredstva), ki hitro ostane brez skrbnika. Gorsko kolesarjenje je vpeto v izstrelitveni primež različnega (in ne pozabimo v odlično zdravje uprtega in lepo propagando zavitega) kapitala. Gorništvo samo po sebi nikoli ni bilo komercialno izjemno zanimivo, modne muhe smo sprejemali zadržano (pa tudi s posmehom).

Naša, pa vendar skupna pot: v javnem dobru in v javnem interesu.

Gorski kolesarji se zavzemajo za popolno odprtost prostora (=narave) za njihovo dejavnost. Omejitve bi bile samo izjeme, ki potrjujejo pravilo. V planinski organizaciji pa iz lastnih izkušenj vemo, da je edini zanesljiv način, kako omejiti – na primer vplive planinskih koč na okolje, omejitev njihove velikosti oziroma zmogljivost. Ta način vsebuje pristop »predvidi in zagotovi«. Če je uporaba tega pravila v hribih bila kolikor toliko uspešna (zlasti to velja za planinske poti), pa se je na primer v dolinskem cestnem prometu izkazala za katastrofalno. S širjenjem prostora, ki je bilo na voljo cestarjem, smo v slovenski družbi poskusili zadostiti predvidenemu povpraševanju, a se je povpraševanje povečalo, tako da je (pre)hitro zapolnilo odmerjeni prostor, s tem pa poskrbelo, da moramo spet zagotoviti več prostora in zadostiti novim cestam.

Brezpotni vplivi niso brez vpliva. (Fotografija: Borut Peršolja)

Je res kriva zabava?
V izhodiščih za gorsko kolesarjenje, ki jih je leta 2003 pripravilo Združenje planinskih organizacij alpskih držav (CAA), piše, da se “javni sektor s problemom srečuje z različnimi rešitvami glede na specifičnost dežele – od partnerskega prostovoljnega dogovora vseh udeleženih do striktne zakonske ureditve.” Reinhold Messner (v knjigi Berg Heil. Heile Berge? Retten die Alpe/Rešite Alpe, 1997) je še bolj odločen: “Kolesarji naj se držijo poti, ki so jim namenjene. Upoštevati je treba, po katerih poteh se lahko s kolesom vzpenjajo in po katerih se lahko spuščajo. Uporaba gorskih koles v naravnem gorskem okolju samo zaradi športne zabave je neumestna.”

V planinski organizaciji (vsaj) zadnji dve leti iščemo rešitve, ki bi jih v političnem žargonu lahko imenovali kot nekakšna sredinska opcija. V njenem okviru želimo uravnotežiti principa svobode in enakosti. V tekmovanju, ki ga omogoča svoboda, zmagujejo močnejši nad šibkejšimi – v našem primeru se zdi, da naj bi zmagovali kolesarji nad pešci. Kaj je torej pomembnejše – enakost ali svoboda? France Bučar pravi, da je »svoboda prvobitnejša, kot gon jo pozna animalični svet, od tod se ohranja v človeku. Težnja k enakosti je pridobitev civilizacije in višje religozno-moralne kulture. Toda kar je prvobitnejše, po navadi zmaguje – družbe, nastale iz revolucijskih zahtev po enakosti, nazadnje razpadejo, težnja k svobodi je močnejša. Kako združiti svobodo in enakost je namreč svojevrstna umetnost.«

Koliko prostora rabimo za hojo? (Fotografija: Borut Peršolja)

In koliko znaša svetla širina poti za kolo? (fotografija: Borut Peršolja)

V hribih ni greha
Vsekakor je v dosedanji diskusiji premalo izmenjav mnenj prav na temo odprtosti oz. zaprtosti vseh poti. Razen načelnih stališč in primerjav pravne ureditve, drugih argumentov ni. Naj v razmislek postrežem z enim, ki se nanaša na negativen vpliv zlasti v obdobju pomladne ali dežne razmočenosti tal. Zaradi žlebičastega utora in razdrapane pnevmatike gorskega kolesa nastajajo v tleh drobne vdolbine. Te vdolbine so že ob prvem dežju plitve kotanje, ki delujejo kot zbiralnik vode. Ker je ta vdolbina drobno razjedena, je delovanje vode na stene teh površin intenzivnejše, saj je tudi specifična površina sten te vdolbine večja. Zato so linijski procesi, ki vodijo v erozijo na podlagi sprva drobnih žlebičev, precej bolj intenzivni že od samega začetka, kot na primer pri hoji.

Gorski kolesarji pravijo, da se je povečevala njihova neustrašnost, zato je – posledično – v nasprotnikih gorskih kolesarjev prisotna še zavist. Ni si težko predstavljati nekoga, ki se v potu svojega obraza peš spravlja k cilju, pa ga za hrbtom na tehnično dodelanem gorskem kolesu dohiteva sanjska mladenka iz športnega kataloga. Situacija je podobna tisti iz plezanja zaledenelih slapov na konici derez, ko se nenadoma nekdo z Jezerskega pripelje na robnikih smuči z vrha mimo tebe. Jasno, da gredo planincem gorski kolesarji na živce. Psihologijo pa je treba nekoliko relativizirati, zato se novinarskemu zagovorniku v Poletu zapiše: »Veliko gorskih kolesarjev je tudi planincev … To so civilizirani in kultivirani ljudje z odlično logiko in občutkom za soljudi.« Ni pa jasno, so tisti z logiko in občutkom gorski kolesarji ali planinci ali šele presečna množica obeh?

Moj zločinec. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kakšno hitrost imajo gore?
Problematika gorskega kolesarjenja je tipična, odvija se v modernem kontekstu. Pripoved katerekoli vpletene strani se odvija po različnih smereh in vzporednih logikah. Vsaka od teh logik je na svoj način dosledna in notranje povezana, v sebi popolna, velikokrat tudi ravnodušna do vseh drugih. Jasno torej je, da objektivnosti (pravniki bi rekli zunanjega videza nepristranosti) ni, vendar bi rad, da gorskih kolesarjev ne ignoriramo, saj se lahko hitro znajdemo v nevarnosti, da bomo zasnovali rešitve, ki ne bodo delovale v praksi.

In spet smo pri hitrosti – zato ne prehitevajmo. Messner ponuja rešitev ko pravi, da hitrost, ki jo doseže pešec, ustreza naši naravni sposobnosti mišljenja in dojemanja okolice. Vprašanje je le, kako naj se vsi obiskovalci gorskega sveta prilagodimo temu naravnemu ritmu.

Oblaki so rdeči, kaj nek pomenijo? (Slovenska ljudska pesem)

Borut Peršolja