Jutro (1932): Te dni se je vrnil v Nemčijo inž Merkl, ki je vodil nemško-ameriško ekspedicijo na Himalajo. Odprava je hotela doseči 8170 metrov visoki vrh Nanga-Parbat v zapadni Himalaji.
Dosegla je višino 7600 m in zdelo se je, da ne bo težko priti prav na vrh — pa se je morala vendarle vrniti. O tem pripoveduje Merkel sledeče: Hipoma so ugotovili, da je bilo odpravi ukradenih 400 oprav za nosače, tako da bi lahko opremili samo 7 nosačev — in na tem tragičnem dejstvu se je nadaljnji pohod razbil, čeprav so si izmislili prav rafiniran sistem izmenjave na podlagi teh 7 oprav, je postal transport materiala tako počasen, da jih je zajelo slabo vreme, ko so že mislili, da jih čaka zmaga. 20 dni neurja, bolezni raznih članov, vrhu vsega prekinjeni transport provianta je povzročil, da se je morala skupina tik pred ciljem vrniti, in ko je na to poskusila druga skupina, da si osvoji vrh, so zboleli vsi nosači na gorki bolezni. Povratek se je moral izvršiti tako naglo, da niso utegnili odnesti niti najvišjih taborišč.
Navzlic vsem neprilikam se je posrečilo najmlajšemu članu ekspedicije, Herbertu Kuningku, nekaj čudežnega. Zbolel je hipoma na vnetju slepiča in treba bi ga bilo čim prej operirati. 9 dni je korakal v spremstvu ekspedicijskega zdravnika dr. Hamburgerja do najbližje vojaške bolnišnice v Gilgitu in tam ga je dr. Hamburger operiral z najprimitivnejšimi sredstvi.
Indijski zdravniki v bolnišnici, ki niso še nikoli prisostvovali takšni operaciji, so ji sledili z največjim zanimanjem, čez teden dni je bil Kuningk že spet na nogah, nekoliko dni pozneje je že zajahal konja in se vrnil v glavno taborišče ekspedicije. Imel je celo pogum, da se je udeležil zadnjega poskusa, da bi dosegli vrh!
Merkl pravi, da je lažje priti na vrh Mount Everesta nego na Nanga-Parbat, ki ga domačini po Mummeryjevem smrtonosnem padcu imenujejo »goro grozote«.
Najtežje je pri Everestu dobiti dovoljenje za lazenje po njem, kajti gora je na tibetskih tleh in to dovoljenje daje Dhalaj-lama v Lhasi.
Merkl pravi, da je imela njegova ekspedicija vendarle velik uspeh in sicer tega, da ni zahtevala nobene človeške žrtve, česar ni bilo doslej še pri nobeni ekspediciji na Himalajo. Poleg tega je izven programa premagala vrhova Chongra Peak in Raja Peak na katera ni doslej stopila še nobena človeška noga. Če dobi potrebna finančna sredstva, je Merkl pripravljen, ponoviti naskok na »goro grozote«.
Jutro, ponedeljska izdaja, 17. oktober 1932