ISIS - France Malešič, Zvonka Zupanič Slavec: ... pred 100 leti ustanovila slovensko gorsko reševalno službo (1912-2012)
Šestnajstega junija 2012 mineva 100 let od ustanovitve slovenske Gorske reševalne službe. Njena ustanovitelja sta bila kranjska zdravnika, velika ljubitelja planin dr. Josip Tičar in dr. Jernej Demšar. Nastala je v času Tičarjevega zdravniškega dela in županovanja v Kranjski Gori. Bila je del Tujskega prometnega društva v Kranjski Gori, ki ga je prav tako ustanovil Josip Tičar. Po njem so leta 1946 poimenovali dom na Vršiču, saj je bil zaslužen za njegovo gradnjo. Odprt je bil leta 1912, predstavljal pa je protiutež nemški Vossovi planinski koči na Vršiču (1).
Uvod
Razvoj planinstva je k zdravnikom vse pogosteje pripeljal poškodovance z gora, zato so bili ravno zdravniki tisti, ki so spodbujali nastanek Gorske reševalne službe (dalje GRS). Dokler so gore obiskovali le domačini zaradi lova, drvarstva, paše ali nabiranja zelišč in iskanja rud, so pri nesrečah pomagali sorodniki, sovaščani in drugi. V 18. stoletju pa so se za gore začeli zanimati tudi meščani in začelo se je razvijati planinstvo.
V ospredju so bili botaniki, naravoslovci in drugi občudovalci gora, nesreče pa so bile le redke.
Prvi znani zdravnik, ki je raziskoval naše gore, je bil Bretonec Belsazar Hacquet (1739-1815), ki se je leta 1777 povzpel na Mali Triglav in v svoji knjigi napisal prva zares uporabna navodila za hojo po gorah. Leto za njim je njegov učenec, ranocelnik Lovrenc Willomitzer (1747-1801) kot eden bohinjskih štirih srčnih mož priplezal na vrh Triglava, »prvi, odkar svet stoji«, ne le zaradi imenitnega cilja, ampak tudi, da bi pomagal v primeru nezgode (2).
Predzgodovina Gorske reševalne službe
Z nadaljnjim razvojem planinstva in še posebej alpinizma je bilo v Alpah vedno več nesreč. Ni šlo več le za nesreče domačinov, pri katerih je zadostovala pomoč najbližjih. Obiskovalci gora so postajali vse bolj smeli in so raziskovali tudi vedno bolj odročne in nevarne predele gora. Nesreče so postale pogostejše. Prva gorska reševalna služba je bila ustanovljena leta 1874 v Švici. Kasneje so tudi v drugih alpskih državah po ustanovitvi planinskih organizacij postopno poskrbeli za organizirano reševanje. Na naših tleh delujoče Nemško-avstrijsko planinsko društvo (DÖAV) je leta 1894 prvič pri nas organiziralo tečaj za gorske vodnike in pri tem tudi tečaj prve pomoči; v naslednjih letih pa postopno tudi rešilne postaje, katerih glavni reševalci so bili slovenski gorski vodniki.
Leta 1893 je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo (dalje SPD) z namenom približati gorski svet domačim ljudem, prav tako pa tudi z željo ohraniti slovenski značaj našega gorskega sveta. V naslednjih letih se je zgodilo nekaj planinskih nesreč, pri katerih so reševanje pomagali organizirati odborniki SPD. Vsa ta reševanja so bila večdnevna in težavna. Pri njih so sodelovali gorski vodniki, ki jim je bil to poklic, pa tudi drugi, ki pa jim je bilo težje pustiti svoje delo in opravke. Vedno bolj je kazalo, da bo potrebno reševanje ustrezneje urediti.
Ustanovitelja GRS dr. Josip Tičar in dr. Jernej Demšar, v sredini rešenec dr. Josip Stojc (fotoarhiv Uroš Župančič).
Portret dr. JosipaTičarja (avtor Henrik Krnec; fotoarhiv Inštituta za zgodovino medicine MF UL).
Hude gorske nesreče spodbudijo organizirano reševanje
Dne 9. septembra 1909 si je dr. Josip Stojc, zdravnik kirurg in bakteriolog iz Ljubljane, v severni steni Škrlatice zlomil roko in nogo. Potem ko je soplezalec naslednji dan sam odhitel po pomoč, so Stojca kranjskogorski vodniki zaman skušali rešiti. Drugi dan je v naslednji »rešilni ekspediciji« sodelovalo devetnajst mož pod vodstvom dr. Josipa Tičarja, dolgoletnega krajevnega zdravnika in načelnika Kranjskogorske podružnice SPD, in ob sodelovanju predsednika SPD Frana Tominška ter člana Osrednjega odbora dr. Jerneja Demšarja. Tretji dan so ga s trentarskimi gorskimi vodniki na čelu uspeli z vrvmi spustiti pod steno. Tam sta mu pomagala dr. Tičar in dr. Demšar. Kmalu je ozdravel.
V naslednji »rešilni ekspediciji«, ki je 5. aprila 1912 s poledenelega Stola reševala skupino dijakov in smrtno ponesrečenega geografa dr. Josipa Cerka, sta poleg drugih sodelovala dr. Josip Tičar in dr. Jernej Demšar. Pomagala sta ponesrečenemu dijaku in drugim omrzlim izletnikom, poleg tega pa še Janezu Finžgarju, ki je med reševanjem zdrsnil 500 metrov globoko in se poškodoval.
Po teh dveh nesrečah sta prav dr. Tičar in dr. Demšar spodbujala ustanovitev GRS. Dne 16. junija 1912 je bila tako ustanovljena prva »Rešilna ekspedicija Kranjskogorske podružnice SPD«, torej prva »rešilna postaja«, katere območje je obsegalo gore v Gornjesavski dolini.
Ustanovne seje so se udeležili ne samo vsi podružnični odborniki, temveč tudi mnogo domačinov Kranjskogorcev in jih je več pristopilo k rešilni postaji; prav tako tudi z Dovjega, iz Mojstrane, Podkorena in Rateč. Dr. Demšar je zastopal Osrednji odbor SPD in je skupno z domačim načelnikom dr. Tičarjem predaval o prvi pomoči planinskim ponesrečencem.
Začetnika Gorske reševalne službe
Dr. Josip Tičar (1875-1946)
Josip Tičar je bil rojen v Trbojah pri Kranju leta 1875. Medicino je študiral na Dunaju in promoviral leta 1901. Sprva je služboval kot sekundarij v Deželni bolnici v Ljubljani, nato pa ga je službena pot pripeljala v Kranjsko Goro, kjer je kot okrajni zdravnik deloval med letoma 1903 in 1918. Njegovo organizacijsko sposobnost in predanost domačinom ter svetu vršacev so krajani nagradili z izvolitvijo na mesto župana Kranjske Gore (1907-1910). Poskrbel je za komunalne pridobitve, kot sta električna napeljava in kopališče v Jasni. Tu je tudi ustanovil Tujsko prometno društvo in podružnico Slovenskega planinskega društva ter postal njun predsednik. V tem okviru je skupaj z Jernejem Demšarjem ustanovil prvo gorsko reševalno postajo na Slovenskem. Zaslužen je tudi za gradnjo planinskega doma na Vršiču kot slovenske postojanke proti nemški Vossovi; odprta je bila leta 1912 ter po njegovi smrti leta 1946 preimenovana v Tičarjev dom. Leta 1912 se je kot zdravnik prostovoljec udeležil balkanske vojne (3).
Od leta 1919 je bil dr. Tičar šef-zdravnik železniškega bolniškega sklada v Ljubljani (4). Med ljudske množice se je pomembno zapisal z izdajo dveh poljudno pisanih knjig: Boj nalezljivim boleznim in O nevarnosti in obrambi jetike. Obe knjigi sta se porodili iz splošne potrebe. Iz njiju veje globoka zdravnikova socialna ozaveščenost, skrb za javno zdravje in prosvetljevanje ljudi. Brez teh predpogojev je namreč zdravnikovo kurativno delo lahko zelo jalovo (5).
Dr. Tičar je bil tudi velik Slovenec. Kopica njegovih organizacijskih sposobnosti, ustvarjalna domišljija, delavnost in predanost zdravniškemu poslanstvu so ga pripeljale na mesto 17. predsednika Slovenskega zdravniškega društva (1922-1923) (6).
Levo: Portret dr. Jerneja Demšarja (fotoarhiv Inštituta za zgodovino medicine MF UL).
Desno: Kirurg dr. Josip Stojc se je leta 1909 hudo ponesrečil v severni steni Škrlatice, si zlomil roko in nogo ter bil po težavnem reševanju med pomembnimi zagovorniki nastanka gorske reševalne službe.
Dr. Jernej Demšar (1875-1961)
Jernej Demšar se je rodil leta 1875 v Železnikih in je po maturi študiral medicino na Dunaju. Promoviral je leta 1901. Po enoletni vojaški službi je kot hospitant deloval v ljubljanski Splošni bolnišnici do jeseni leta 1902. V letih od 1902 do 1904 je na dunajski dermatološki kliniki opravljal specializacijo iz kožnih in spolnih bolezni. Novembra 1904 se je nastanil v Ljubljani kot specialist dermatovenerolog (7).
Leta 1909 je bil Demšar imenovan za šolskega zdravnika mesta Ljubljana. Z Mavricijem Rusom sta imela pod nadzorstvom vse ljubljanske mestne ljudske šole in oba mestna otroška vrtca, salezijansko šolo na Rakovniku, zunanjo dekliško šolo pri uršulinkah in dekliško osemrazrednico v Lichtenturnovem zavodu. Opravljala sta pionirsko delo in postopoma uvajala zamisli šolske medicine (8). Demšar je kot šolski zdravnik deloval do leta 1922 (9, 10).
Leta 1913 se je dr. Demšar udeležil druge balkanske vojne in bil odlikovan z redom sv. Save IV. stopnje. Polovico prve svetovne vojne je preživel na ruski in italijanski fronti. Po vojni je leta 1921 prevzel vodstvo Brezplačnega zdravniškega ambulatorija v Ljubljani (11).
Julija 1926 je bil dr. Demšar imenovan za primarija in vodjo Dermatovenerološkega oddelka ljubljanske splošne bolnišnice in na tem mestu ostal do upokojitve. Leta 1945 je bil imenovan za prvega profesorja dermatovenerologije na popolni Medicinski fakulteti in postal prvi predstojnik Katedre za dermatovenerologijo v Sloveniji. O zdravstveni problematiki je pisal v strokovnih glasilih in si intenzivno prizadeval za zatiranje spolnih bolezni ter prvi govoril o pomenu spolne vzgoje. O tem je veliko pisal v strokovnih glasilih in v dnevnem časopisju, predvsem pa v samostojni knjigi Spolne bolezni - ljudstvu v pouk in svarilo.
Dr. Demšar je bil tudi velik častilec umetnosti, bil podpornik Ivana Groharja in imel veliko zbirko njegovih slik. Umrl je leta 1961 v Lescah na Gorenjskem (12).
Dr. Josip Cerk. Nesreči dr. Josipa Stojca in dr. Josipa Cerka sta privedli do spoznanja o potrebah gorskega reševanja. Tako so na pobudo dr. Josipa Tičarja in dr. Jerneja Demšarja 16. junija 1912 v Kranjski Gori ustanovili prvo gorsko reševalno postajo pri nas.
Nadaljnji razvoj Gorske reševalne službe
Med obema svetovnima vojnama so sprva ponesrečene reševali predvsem gorski vodniki, vedno bolj pa so prihajali v ospredje mladi člani Turistovskega kluba Skala, ki so organizirano gojili alpinizem. Med njimi so bili medicinci, med prvimi Vladimir Kajzelj, Slavko Prevec, Bogdan Brecelj in Mirko Kajzelj. Leta 1931 je vodja osrednjega reševalnega odseka postal dr. Bogdan Brecelj. Poskrbel je za trdnejšo organizacijo reševanja in leta 1933 izdal tudi prvi priročnik Prva pomoč in reševanje v gorah. V vrste reševalcev so prihajali novi zdravniki.
Po drugi svetovni vojni je bila GRS organizirana v okviru Planinske zveze Slovenije (PZS), naslednice prejšnjega SPD. Sprva je bila centrala GRS na Jesenicah. Po hudi nesreči petih alpinistov maja 1952 v Špiku je prišlo do velike organizacijske krize. Znanje in izkušnje dr. Bogdana Breclja so bili odločilni, da je postal prvi načelnik novonastale komisije za GRS pri PZS in s pomočjo pravnika dr. Mihe Potočnika uspel utrditi organiziranost reševanja. Njegovo delo je kmalu prevzel Potočnik in ga dolga leta vzorno opravljal.
V letu 1957 je po hudih nesrečah prišlo do pobude inž. Igorja Levstka o organizacijskem in strokovnem napredku. V delo se je vključilo več najuglednejših zdravnikov in še mladih, neuveljavljenih; med njimi so bili tudi usposobljeni za posredovanje v najtežjih stenah. Predvsem pa so reševali številna strokovna medicinska vprašanja, ne le za potrebe pri reševanju, ampak tudi s širših področij, od planinstva do odprav v tuja gorstva, od aklimatizacije do medicinske opreme. V izredno delavni skupini, ki so jo organizirali v okviru ljubljanske univerze, je bilo sodelovanje med različnimi generacijami ves čas nadvse zgledno. Skupino sta vodila Levstek in prof. dr. Božidar Lavrič, v njej pa so bili dr. Jože Andlovic, prof. dr. Bogdan Brecelj, prof. dr. Mirko Derganc, prof. dr. Anton Dolenc, dr. Milan Hodalič, prof. dr. Oskar Končan, prof. dr. Janez Milčinski, prof. dr. Miroslav Pleterski, dr. Andrej Robič, prof. dr. France Srakar, dr. Uroš Tršan, dr. Ivo Valič, dr. Evgen Vavken, prof. dr. Draško Vilfan, dr. Gorazd Zavrnik, prof. dr. Andrej O. Zupančič in drugi. V nekaj mesecih so sestavili doktrino prve pomoči v gorah, ki je pomenila novost in napredek tudi v vsej medicini pri nas. Do takrat je na primer veljalo, da je treba zmrzline drgniti s snegom, potem pa ne več. Prej je bilo prvo pravilo poškodovanca pripeljati v bolnišnico, potem pa bolnišnico oziroma zdravniško pomoč pripeljati k njemu. Takrat pa so določili, kateri posegi so obvezni že na kraju nesreče ali v bližini. Teh so se potem naučili vsi zdravniki.
V ljubljanski bolnišnici so jih vedno čakali posebej pripravljeni inštrumenti za posredovanje v gorah. Dr. Mirko Derganc je tudi pripravil sodobno knjigo Prva pomoč za vsakogar.
Tega leta so pri reševanju prvič uporabili tudi radiooddajno postajo. Organizacijski in strokovni razvoj GRS je bil tolikšen, da ga je preseglo šele reševanje s helikopterjem. Leta 1963 so prvič pri nas reševali ponesrečenca z (avstrijskim) helikopterjem. Pri vaji s prvim domačim helikopterjem je leta 1968 sodeloval dr. Ivo Valič. V letu 1968 je bilo izvedenih več reševanj, pri katerih sta sodelovala dr. Valič in dr. Evgen Vavken. Tega leta je dr. Vavken odšel s helikopterjem v Liko in iz Gospića spremljal prevoz hudo poškodovane Ljubljančanke.
Tudi v teh letih so bili zdravniki ves čas tesno povezani z delovanjem gorske reševalne službe. Med številnimi reševanji je posebno znana pomoč dr. Andreja Robiča, ko sta v poletnem neurju leta 1967 pod Kriško goro umrla mati in otrok. Hudo podhlajeno tretjo planinko je v koči ogrel s toplo infuzijo umetne plazme. Sprva mu v tujini skoraj niso verjeli, kasneje pa je bil ta način priznan kot uspešen.
Z nastankom zdravniške podkomisije pri GRS so leta 1975 prišle do izraza vse osebne kvalitete njenega načelnika dr. Robiča, dolgoletnega praktika in reševalca, udeleženca naše prve himalajske odprave leta 1960.
Junija leta 1975 je prvi helikopterski tečaj za zdravnike organiziral dr. Gorazd Zavrnik nad Jezerskim. Žal se je ponesrečil nekaj dni zatem v helikopterski nesreči.
Zdravniško podkomisijo je še naprej vodil dr. Andrej Robič, sledil mu je dr. Tomaž Ažman, po njegovi smrti pa dr. Igor Tekavčič. Začela so se redna letna zdravniška strokovna srečanja - Ažmanovi dnevi.
V letu 1997 je prišlo med helikoptersko vajo nad Okrešljem do hude nesreče, v kateri je umrlo pet izkušenih gorskih reševalcev, med njimi dr. Jani Kokalj. V zaostrenih razmerah je vodstvo Medicinske podkomisije prevzel dr. Iztok Tomazin in s svojo vztrajnostjo spodbudil nadaljnji razvoj. Poleg drugih novosti je uvedel dežuranje zdravnikov in reševalcev pri helikopterju na Brniku v času glavne sezone. Prav tako je izredno uspešno tudi njegovo sodelovanje v Medicinski komisiji mednarodne reševalne organizacije IKAR. V letu 2002 je njegovo delo z občudovanja vredno doslednostjo nadaljevala dr. Eva Pogačar in poleg drugih uspehov dosegla dodatno izpopolnjevanje gorskih reševalcev iz nujne medicinske prve pomoči.
Poleg vseh teh uspehov pa je posebej pomembno in hvalevredno, da so zdravniki slovenske gorske reševalne službe v svojih temeljnih stališčih in delovanju enotni in med seboj zelo dobro sodelujejo. Dosledno upoštevajo svoja poklicna etična in strokovna načela. Medicina je stalno med najbolj živimi in vročimi temami v najboljšem pomenu, zdravniki pa so trdno odločeni, da bodo skupaj z vsemi sodelavci nadaljevali vse dobro, na čemer sloni bogato skupno izročilo slovenskega gorskega reševanja in mesta slovenskih zdravnikov v njem.
France Malešič in Zvonka Zupanič Slavec
Literatura:
1. Wester J. Tičar Josip. V: Slovenski biografski leksikon. Ljubljana: SAZU, 1980, zv. 12: 84-5.
2. France Malešič, Iztok Tomazin, Eva Pogačar. Zdravniki v slovenski gorski reševalni službi. V: Reševanje v gorah. Sto let organiziranega gorskega reševanja v Sloveniji. Gorska reševalna zveza Slovenije, Kranj 2012, stran 60-71.
3. Sekulič M. Slovenski dobrovoljci v srbski vojski: zdravniki in drugi intelektualci. V: Vojaška zgodovina. Zbornik 2010; 17 (1): 43. Dostopno na: www.scribd.com.
4. Savenc F. Tičar, Josip. V: ES. Ljubljana: MK, 1999: zv. 13: 249.
5. Zupanič Slavec Z. Iz rok v roke, iz roda v rod. 140 let Slovenskega zdravniškega društva. Ljubljana: Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije, 2001: 69-70.
6. II. izredni občni zbor Slovenskega zdrav. društva v Ljubljani dne 6. julija 1922 ob 17 h v magistratni dvorani. Liječ Vijesn 1922; 44: 315.
7. Demšar Jernej. Avtobiografski zapis iz njegove personalne mape. Iz Arhiva ljubljanske dermatovenerološke klinike.
8. Zupanič Slavec Z, Slavec K. Šolska medicina na Slovenskem med prvo in drugo svetovno vojno (1918-1941). Ob 100-letnici šolske medicine na Slovenskem (1909-2009). Zdrav Vestn 2009; 78: 755-68.
9. Šega J. O šolskem zdravstvu v Ljubljani pred prvo svetovno vojno. Šolska kronika 1994, 27: 120-1.
10. Brcar Štrukelj P. Šolska medicina. V: Enciklopedija Slovenije. Zv. 13.
Ljubljana: MK; 1999. str. 78.
11. Pirc I. Zdravje v Sloveniji. Knj. 2, Zdravstvene prilike in delo higijenskih ustanov v Sloveniji: 1922-1936. Ljubljana: Higijenski zavod; 1938: 138.
12. Potočnik M, Kansky A. Jernej Demšar: the first Slovenian formally educated dermatovenerologist. V: Miljkovič J (ur.). Zbornik V. dermatološki dnevi v Mariboru. 2008: 119.